Regulatorni pogled na pojav fiksno-mobilne konvergence Miha Krišelj, Tanja Muha, APEK, Ljubljana Povzetek Na telekomunikacijskem trgu je vedno opaznejši trend konvergence, ki pomembno vpliva na obnašanje akterjev na trgu in s tem spreminja tržne razmere in konkurenčne pogoje. Nacionalni regulatorni organi se morajo temu novemu okolju prilagoditi, da bi bile posledice konvergence za uporabnike vidne v obliki kar največjih ugodnosti. Glavno vprašanje, ki se postavlja v povezavi s tem je, ali so obstoječa regulatorna sredstva prava za spopadanje z izzivi konvergence, s katerimi se soočajo regulatorji. Ključne besede APEK, regulacija, konvergenca, paketne ponudbe, mobilna televizija Abstract An ever increasing trend of convergence can be noted on the Slovene telecommunications market, significantly affecting the behaviour of market players and changing both market and competitive conditions. National regulatory authorities must adapt to this new environment in order to ensure that end users feel the consequences of convergence in the form of the biggest benefits possible. The main question here is whether the existing regulatory means are sufficient to deal with the challenges of convergence that regulator face. Keywords APEK, regulation, convergence, package offers, mobile TV I. UVOD Na trgu elektronskih komunikacij je mogoče opaziti nadaljevanje trenda zlivanja storitev na istem dostopu oziroma terminalski opremi (konvergenca). S konvergenco v splošnem označujemo združevanje oziroma približevanje obstoječih omrežij za prenos govora, omrežij za prenos podatkov in radiodifuznega omrežja. Konvergenco spremlja tudi integracija oziroma zlivanje storitev, oboje pa predstavlja eno od najpomembnejših tendenc globalnega razvoja elektronskih komunikacij. Pod njegovim vplivom so se na trgu pričele pojavljati novi produkti in storitve, obstoječe pa so se nadgrajevale in postajale dostopne najširšemu krogu končnih uporabnikov. Ti se vedno bolj zavedajo prednosti, ki jih konvergenca skupaj z uvajanjem novih tehnologij prinaša, kar ustvarja dodatno povpraševanje na trgu. Prav tako pa so se na konvergenco ustrezno odzvali tudi operaterji, saj vlagajo znatne napore v razvoj novih tehnologij, kar je po eni strani posledica povečanega povpraševanja, po drugi strani pa posledica želje po utrditvi tehnološkega in ekonomskega položaja na trgu. Nacionalni regulatorni organi se morajo temu novemu okolju prilagoditi, da bi bile tako posledice konvergence za uporabnike vidne v obliki kar največjih ugodnosti. Konvergenca briše meje med telekomunikacijskimi trgi, kar lahko sčasoma pripelje do nuje po spremembi regulatornih paradigem. Glavno vprašanje, ki se postavlja v povezavi z nastajanjem fenomena konvergence je, ali so obstoječa regulatorna sredstva prava za spopadanje z izzivi konvergence s katerimi se soočajo regulatorji. Prvi korak pri iskanju odgovora na to vprašanje mora biti temeljita preučitev konvergence po sedanjem vzorcu, da bi lahko ugotovili, ali ta regulatorjem dopušča iskanje in izvajanje primernih rešitev. Tehnološka konvergenca pa ne vpliva le na regulacijo trgov temveč tudi na regulacijo vsebin. Tik pred sprejemom je novi tehnološko nevtralni regulatorni okvir za elektronske komunikacije, na področju medijev pa že sprejeta nova direktiva o avdio vizualnih medijskih storitvah (AVMS). Torej lahko ob pojavu tehnološke konvergence govorimo o vplivu na naslednja regulatorni področji: Regulacija trga elektronskih komunikacij Regulacija vsebin II. A. Stanje na trgu danes REGULACIJA TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ Konvergenca operaterjem na trgu nudi možnosti nudenja večih storitev preko istih infrastruktur. To vodi k potencialnemu povečanju števila operaterjev, ki nudijo storitve bodisi posamično bodisi združene v pakete. Konvergenčne oziroma paketne ponudbe vključujejo vsaj dve različni vrsti storitev: fiksno telefonijo, mobilno telefonijo, prenos podatkov in televizijo. Poznamo več oblik paketnih ponudb, in sicer: ponudbo dvojček (»Double Play«), ki vključuje dve od navedenih storitev;
ponudbo trojček (»Triple Play«), ki vključuje tri vrste od navedenih storitev; ponudbo četverček (»Quadruple Play«), ki vključuje vse štiri navedene storitve. Pri tem lahko le pri slednji obliki ponudbe govorimo o fiksno-mobilni konvergenci. Operaterji lahko omenjene ponudbe storitev ponujajo zvezano ali nezvezano. Obstaja več oblik vezave storitev A in B: čista vezava (»Pure Bundling«), pri kateri je ena cena za skupen nakup storitve A in B, katerih ni mogoče naročiti posamezno; mešana vezava (»Mix Bundling«), pri kateri je možno storitve A in B naročiti posamezno, vendar cena za končnega uporabnika nižja v primeru, da naroči obe storitve skupaj; vezana ponudba (»Tied Bundling«), pri kateri je storitev A možno naročiti posamezno, medtem ko lahko končni uporabnik storitev B naroči le v primeru, da ima storitev A. Glede na podatke je možno ugotoviti, da število naročnikov na pakete storitev naglo narašča, medtem ko se število priključkov samostojnega širokopasovnega dostopa zmanjšuje. Najbolj opazna je rast števila priključkov na paket trojček, saj se je število le teh v zadnjem letu povečalo za 112,5 %. naročenih ne uporablja paketov storitev. APEK je v letu 2008 opravila raziskavo trga in pri tem med drugim ugotovila, da je 34,6 % anketiranih že razmišljala o odpovedi fiksnega telefonskega priključka zaradi razširjenosti mobilne telefonije. Slika 2: Paketne ponudbe v % prebivalstva v članicah EU, 2008 Slovenija pa se kljub vsemu glede na število operaterjev, ki ponujajo paketno storitev dvojček med državami članicami, uvršča v sam vrh in je bila v letu 2008 na drugem mestu. 200.000 Število 150.000 100.000 50.000 0 157.128 157.868 108.524 113.693 31.224 36.717 151.612 153.507 152.058 148.982 145.780 140.530 128.994 119.333 51.021 148.675 143.029 156.742 135.863 Slika 1: Število priključkov na samostojen širokopasovni dostop in pakete storitev v Sloveniji Primerjava števila priključkov na paketa storitev dvojček in trojček v Sloveniji v primerjavi z ostalimi državami članicami EU kaže, da imata navedeni storitvi kljub nagli rasti števila končnih uporabnikov, ki se zanju odločajo, še vedno velik potencial za nadaljnjo rast, saj Slovenija glede na spodaj prikazani kazalnik med državami članicami spada v sredino. Največji delež uporabnikov paketa storitev dvojček beleži Nemčija, medtem ko o številu uporabnikov paketa storitev trojček izstopa Luksemburg. Raziskava, ki jo je opravila Evropska komisija, je pokazala, da 66 % evropskega prebivalstva ni 62.176 75.766 88.898 104.673 132.121 244 615 1.921 2007/1q 2007/2q 2007/3q 2007/4q 2008/1q 2008/2q 2008/3q 2008/4q Obdobje Samostojen širokopasovni dostop Dvojček Trojček Četverček Slika 3: Število operaterjev, ki ponujajo paketne ponudbe, 2008 Storitev, ki je močno povezana s ponujanje paketov storitev, je IP televizija. Število končnih uporabnikov, ki se odločajo za to obliko televizije, hitro narašča. Število priključkov na IP televizijo se je v zadnjem letu povečalo za 100,9 odstotnih točk in tako v primerjavi s priključki na kabelsko televizijo predstavlja 36 % priključkov. Odstotki 100 80 60 40 20 0 2007/1q 2007/2q 2007/3q 2007/4q 2008/1q 2008/2q 2008/3q 2008/4q Obdobje Kabelska televizija Slika 4: Razmerje med priključki IPTV in kabelske televizije v Sloveniji IPTV
Slovenija se po številu priključkov na IP televizijo (IPTV) v primerjavi z ostalimi državami članicami za Francijo uvršča na drugo mesto. med regulatorji obstaja veliko metodoloških razlik pri ugotavljanju škarij cen; zaradi vedno močnejšega trenda konvergence se povečuje verjetnost povezovanja storitev, zaradi česar postaja upoštevanje in ugotavljanje škarij cen čedalje pomembnejše; ocena škarij cen je pri paketnih ponudbah kompleksna. C. Upoštevanje trenda konvergence pri nalaganju obveznosti na obstoječih upoštevnih trgih Slika 5: Število priključkov na IP televizijo v % prebivalstva v članicah EU, julij 2008 B. Aktivnosti regulatorjev Znotraj združenja neodvisnih regulatorjev (IRG) in združenja evropskih regulatorjev (ERG) se je oblikovala projektna skupina za konvergenco, katere naloga je priprava načel in najboljše prakse pri obravnavi fiksno-mobilne konvergence in škarij cen v primeru paketnih ponudb. Delo projektne skupine je predvsem usmerjeno v ugotovitev glavnih regulatornih izzivov, ki jih prinaša fiksno-mobilna konvergenca in vezava storitev, predvsem v smislu potencialnih problemov in iskanja možnih rešitev. Projektna skupina se ukvarja s preučevanjem konvergence s stališča regulacije in se poglablja tako v tehnične, kot tudi v ekonomske vidike. V omenjeni projektni skupini kot aktiven in enakovreden član sodeluje tudi APEK. V mesecu marcu sta bili objavljeni dve poročili: Poročilo o fiksno-mobilni konvergenci in Poročilo o uporabi testa škarij cen v primeru paketnih ponudb. Poročilo o fiksno mobilni konvergenci služi kot prehodno vodilo glede različnih implikacij konvergenčnih storitev, ki prehajajo iz fiksnega v mobilno, ter preučuje predvsem komercialne in regulatorne posledice konvergence. Glavne ugotovitve poročila navedenega so: Fiksni operaterji so pri ponujanju fiksno-mobilnih storitev v primerjavi z mobilnimi omrežnimi operaterji na slabšem (oteženi dogovori z MVNO glede značilnosti, stroškov in časa trženja). Med ugodnostmi, ki jih ob vstopu na trg FMK uživajo mobilni in fiksni operaterji, obstajajo razlike (regulirane in neregulirane ponudbe, vključitev QoS pri dostopu z bitnim tokom). Definicija trgov zaključevanja klicev bi se morala razvijati glede na vrsto omrežja (fiksno ali mobilno) in ne glede na oštevilčenje (številko prejemnika). V letu 2007 je APEK začel redno spremljati tudi podatke o paketnih storitvah. Istočasno je APEK že v letu 2007 operaterju s pomembno tržno močjo kot eden prvih evropskih regulatorjev naložila obveznost, da mora operaterjem zagotoviti tako obliko dostopa z bitnim tokom, da bo operaterjem omogočala ponujanje IP telefonije, IP televizije in videa na zahtevo (VoD) na maloprodajnem trgu na enak način, kot to omogoča sam sebi, ter s tem omogočila vstopajočim operaterjem ponujanje paketnih storitev njihovim končnim uporabnikom in s tem nadaljnje konkuriranje na trgu. Poleg tega APEK regulira upoštevni trg»dostop do javnih mobilnih telefonskih omrežij in posredovanja klicev iz teh omrežij«, kar daje operaterjem možnost dostopa do omrežja na razumno zahtevo, in posredno izboljša pogoje tudi za ponujanje fiksno-mobilnih storitev na trgu. III. REGULACIJA VSEBIN Nova AVMS (Audio Visual Media Services) direktiva uvaja nov pojem linearnih in nelinearnih storitev, ki je zamenjal stari uveljavljeni pojem televizijskih programov, ki ga je uporabljala predhodna direktiva o čezmejni televiziji. Že samo ime nove direktive kaže na tehnološko nevtralnost pri obravnavi vsebin, ki jih po novem razvršča med linearne in nelinearne avdio vizualne (AV) medijske storitve. Linearne AV storitve so podobne televizijskim programom, vendar po novem niso več omejene le na televizijo kot medij, temveč je pomembno le to, da gre za vsebine, za katere lahko ugotovimo uredniško odgovornost in na katere predvajanje uporabnik nima vpliva. Nelinearne AV storitve omogočajo uporabniku izbiro vsebin primer takšne storitve je video na zahtevo. V splošnem lahko ugotovimo, da je regulacija novih medijev manj restriktivna, kot je bila v preteklosti, vendar je zaradi tehnološko nevtralnega pristopa število medijev veliko večje, zato nova direktiva močno vzpodbuja uvedbo koregulacije in samoregulacije. Medtem ko so glavne ugotovitve Poročila o uporabi testa škarij cen v primeru paketnih ponudb naslednje:
A. Mobilna televizija V okviru fiksno mobilne konvergence je morda najbolj značilna storitev t.i. mobilne televizije. Kaj sploh predstavlja pojem»mobilna televizija«in v čem je razlika med mobilno, prenosno (portable) in fiksno prizemeljsko digitalno televizijo? Pri pojmu mobilno je mišljeno spremljanje TV storitve med premikanjem s hitrostjo od človeške hoje do hitrosti avtomobila ali hitrega vlaka. Prenosna televizija pomeni, da jo je mogoče spremljati s prenosnimi sprejemniki, ki se med sprejemom ne premikajo. Fiksna televizija pa je storitev oddajanja digitalnih televizijskih programov namenjenih sprejemu s fiksno strešno televizijsko anteno. Če se vrnemo v tehnološko odvisnost in si ogledamo lastnosti standarda za digitalni prenos prizemeljske televizije DVB-T, lahko ugotovimo, da vsebuje veliko različnih možnosti, med katerimi lahko izberemo različne modulacije, vrsto kanalskega kodiranja in zaščitni interval. Izbira različice standarda je odvisna od želene robustnosti omrežja, le-ta pa vpliva na kapaciteto omrežja, ki se giblje od 4,98 Mbit/s do 27,71 Mbit/s. Na ITU regionalni radijski konferenci kjer so se države regije 1 dogovarjale o razdelitvi frekvenčnega spektra za DVB-T, so se planirala omrežja treh vrst; mobilna, fiksna in prenosna. Standard DVB-T torej omogoča mobilni sprejem TV programov. Zanimivo pa je, da se je s pojavom pojma»mobilna televizija«začela povezovati potreba po novem standardu DVB-H, ki je na fizičnem nivoju enak standardu DVB-T, ima pa boljšo zaščito podatkov, ki se prenašajo rafalno predvsem zato, da sprejemnik porabi manj energije za dekodiranje takšnega signala. Zaradi zahteve po vgrajeni anteni mobilnih terminalov so pri DVB-H potrebne veliko višje poljske jakosti, kar povzroča težave v radijskem spektru in se kaže v motnjah, ki jih mobilni sistemi povzročajo ostalim DVB-T omrežjem, ki so namenjena za sprejem s strešno anteno. Ob razpravi o potrebnosti nove verzije standarda za potrebe mobilne televizije DVB-H je zanimiv primer nemškega uvajanja mobilne televizije, ko je na razpisu za operaterja omrežja zmagal Mobile 3.0, to je bil konzorcij, ki so ga ustanovili Burda, Holtzbrink in Naspers iz Južne Afrike. Na veliko presenečenje je Mobile 3.0 konec leta 2008 objavil, da bo vrnil licenco zaradi neuspeha na trgu. Neuspeh je bil pogojen z ponudbo dveh vrst mobilnih telefonov z vgrajenimi klasičnimi DVB-T sprejemniki, ki jih je ponujal nemški Vodafone. Le-ta je trdil, da je ponujanje storitve mobilne TV proti plačilu zgrešen poslovni model. Toda Evropska Komisija ocenjuje, da bo trg mobilne televizije vreden 7-9 MIO EUR med leti 2010-11 in lahko naraste na 20 bilijonov EUR do leta 2015. Slika 6: LG HB620T in T600 DVB-T (GSmart) B. Regulacija mobilne TV v Evropi Evropska komisija je prvo močno politično sporočilo objavila že leta 2007 v dokumentu za naslovom»strenghtening the Internal Market for Mobile TV«, v katerem je izpostavila nekatere regulatorne izkušnje v posameznih članicah in se zavezala k zagotavljanju pomoči pri vzpostavljanju dobre regulatorne prakse. Pravna varnost je najpomembnejša pri uvajanju nove storitve, saj je od operaterjev nemogoče pričakovati, da bodo vlagali sredstva v izgradnjo omrežij, pri katerih bi kasneje lahko naleteli na takšne ali drugačne ovire. Ob tem je komisarka Redingova tudi javno povedala, da je standard za mobilno TV v Evropi DVB-H in se zavzela za harmonizacijo digitalne dividende, ki je nujna za razvoj omrežij. V Evropi je regulacija mobilne TV zelo različna. Evropska komisija se je zavezala k svetovanju o dobri praksi pri regulaciji mobilne TV in jih promovirala za sprejem v vseh članicah skupnosti. V priporočilih je Evropska komisija ugotovila, da mobilna TV ujeta v pasti dvostezne regulacije. In sicer, v regulaciji prenosa in regulaciji vsebin. Za prenos velja regulatorni okvir elektronskih komunikacij, za regulacijo vsebin pa je relevantna medijska zakonodaja. V nekaterih evropskih državah imajo ločene regulatorje za medije, elektronske komunikacije in za upravljanje z radijskim spektrom, kar predstavlja še dodatno logistično težavo. V nekaterih državah, med drugim tudi pri nas, imajo t.i. konvergenčne regulatorje, kar do določene mere poenostavlja regulacijo mobilne TV kljub temu, da je zakonodajni okvir še vedno ločen. V Evropi so v uporabi naslednji trije modeli. B.III. Podaljšaje pravil za DTT na mobilno platformo (Italija, Anglija) Ta model je enostaven in omogoča hiter razvoj mobilnih TV omrežij. Vendar je stališče EK, da utegne preprostost tega modela povzročati težave po zaključku
začetne faze in se v prihodnosti pokazati kot neustrezna rešitev. B.III. Wholesale Model (Finska) Ta model je uporabila Finska, vendar se je izkazalo, da izdajatelji vsebin (YLE) nimajo dovolj vzpodbud za prisotnost v mobilnem omrežju. Obenem je potrebno zagotoviti tudi nediskriminatornost operaterja pri različnih ponudnikih vsebin, kar se je celo na Finskem izkazalo za problematično. B.III. Integriran pristop Tega uporabljajo v Avstriji. Preden izdajo dovoljenje za mobilno omrežje, je treba skleniti dogovor med vsemi udeleženci, predvsem z ponudniki vsebin. Tak način preprečuje, da bi prišli v slepo ulico. Vertikalna integracija med udeleženci je vzpostavljena na dva načina. Eden izmed pogojev za dodelitev licence za operaterja omrežja so sklenjene pogodbe s ponudniki vsebin. Tako ne more priti do situacije, ko poslovni model operaterja ne omogoča več preživetja. Drugi pogoje je, da ponudniki vsebin ne morejo dobiti licence za oddajanje svojih vsebin v mobilnem TV omrežju, dokler nimajo podpisanih pogodb z operaterjem omrežja. Evropska komisija podpira integriran pristop z besedami, da je pri vzpostavitvi regulatornega režima treba vključiti različne deležnike v vrednostni verigi mobilne TV ob tem, da je treba upoštevati evropske in nacionalne konkurenčne zakonodaje. radiodifuziji. Poleg tega Zakon določa, da operater mobilnega TV omrežja ni dolžan v omrežje vključiti ponudnikov vsebin, ki imajo pravico razširjanja televizijskega ali radijskega programa v digitalni radiodifuzni tehniki. To pomeni, da je slovenska zakonodaja na področju mobilne televizije zelo liberalna in operaterjem mobilnih televizijskih omrežij praktično ne postavlja nobenih ovir. V primerjavi s prej omenjenimi modeli imamo v Sloveniji rešitev, ki je bila uporabljena na Finskem (Wholesale Model), ki kot je že bilo omenjeno, ni idealna. LITERATURA [1] G. Eason, B. Noble, and I. N. Sneddon, On certain integrals of Lipschitz-Hankel type involving products of Bessel functions, Phil. Trans. Roy. Soc. London, vol. A247, pp. 529 551, April 1955 [2] J. Clerk Maxwell, A Treatise on Electricity and Magnetism, 3rd ed., vol. 2. Oxford: Clarendon, 1892, pp.68 73 [3] I. S. Jacobs and C. P. Bean, Fine particles, thin films and exchange anisotropy, in Magnetism, vol. III, G. T. Rado and H. Suhl, Eds. New York: Academic, 1963, pp. 271 350 [4] K. Elissa, Title of paper if known, unpublished. [5] R. Nicole, Title of paper with only first word capitalized, J. Name Stand. Abbrev., in press [6] Y. Yorozu, M. Hirano, K. Oka, and Y. Tagawa, Electron spectroscopy studies on magneto-optical media and plastic substrate interface, IEEE Transl. J. Magn. Japan, vol. 2, pp. 740 741, August 1987 [Digests 9th Annual Conf. Magnetics Japan, p. 301, 1982] [7] M. Young, The Technical Writer's Handbook. Mill Valley, CA: University Science, 1989 [8] Commision of the European Communities, Communication from the Commission to the European Parliament, the Council, the European Economic and Social Committe and the Committe of the Regions; Legal framework for Mobile TV Networks and Services: Best practice for Authorisation The EU Model, COM(2008) 845 final C. Regulacije mobilne TV v Sloveniji V Sloveniji je radiodifuzija regulirana s tremi zakoni, in sicer z Zakonom o elektronskih komunikacijah, Zakonom o medijih in Zakonom o digitalni radiodifuziji. Zakon o medijih opredeljuje radijsko in televizijsko dejavnost. Razširjanje radijskih in televizijskih vsebin ni mogoče brez dovoljenja, ki ga mora izdajatelj pridobiti na javnem razpisu ne glede na to, ali gre za analogno ali digitalno oddajanje. V Zakonu o elektronskih komunikacijah, ki med drugim opredeljuje način podeljevanja frekvenc, je določeno, da v primeru, ko gre za frekvence namenjene za radiodifuzijo, sprejme Agencija sklep o uvedbi javnega razpisa. Pri tem je treba pridobiti soglasje Sveta za radiodifuzijo. Mobilna televizija pa je posebej opredeljena v Zakonu o digitalni radiodifuziji, ki opredeljuje mobilno televizijo kot oddajanje digitalnih televizijskih programov na način, ki omogoča njihov sprejem na mobilni telekomunikacijski terminalski opremi v praviloma nižji razločljivosti, kakor pri digitalni