PRIMORSKI PRISELJENCI V LJUBLJANI V LUČI POPISA PREBIVALSTVA IZ LETA 1928

Transcription

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER Teja Krašovec PRIMORSKI PRISELJENCI V LJUBLJANI V LUČI POPISA PREBIVALSTVA IZ LETA 1928 DIPLOMSKO DELO Mentor: doc. dr. Aleksej Kalc Študijski program: Zgodovina Koper, 2010

2 IZJAVA O AVTORSTVU Študentka TEJA KRAŠOVEC, z vpisno številko , vpisana na študijski program ZGODOVINA, rojena v kraju KOPER, sem avtorica seminarskega dela zaključnega seminarskega dela diplomskega dela magistrskega dela doktorske disertacije z naslovom: PRIMORSKI PRISELJENCI V LJUBLJANI V LUČI POPISA PREBIVALSTVA IZ LETA S svojim podpisom zagotavljam, da: - je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela; - sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili; - sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisala v predloženem delu; - se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 UPB3); - se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ; - je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika posebej zahtevana). V Kopru, dne Podpis avtorice: 2

3 ZAHVALA Za pomoč pri nastajanju diplomskega dela se v prvi vrsti zahvaljujem mentorju doc. dr. Alekseju Kalcu, ki je skrbno bdel nad mojim delom, me vedno usmerjal, spodbujal ter bil neprestano na voljo za mnoga vprašanja in nasvete. Poleg tega se mu iskreno zahvaljujem za njegov čas in vztrajnost pri pregledovanju diplomskega dela. Svojo zahvalo dolgujem tudi vsem uslužbencem Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki so mi pomagali in omogočili, da sem nemoteno raziskovala in pregledovala arhivsko gradivo. Delo pa posvečam svoji družini in Amirju Ibrahimiju, s čimer se jima zahvaljujem za moralno podporo, potrpežljivost, zaupanje in spodbujanje skozi celotno obdobje mojega študija. 3

4 IZVLEČEK Diplomsko delo obravnava problematiko priseljevanja iz Julijske krajine v Ljubljano v času med obema svetovnima vojnama, ko je Primorska prešla v okviru Julijske krajine pod Italijo. Nova ureditev je prinesla Primorcem oster režim, ki je vplival na politično, gospodarsko, kulturno in družbeno življenje. Kasneje se je temu režimu pridružil še vzpon fašizma, ki je močno zaznamoval usodo manjšin v Italiji. Gospodarska stiska in zaostrena politična situacija sta nedvomno pripomogli k izseljevanju slovenskega in hrvaškega prebivalstva v Jugoslavijo, ki naj bi po uradnih in nepreverjenih podatkih sprejela približno emigrantov. Veliko Primorcev je nov dom našlo tudi v Ljubljani, ki je v tem času bila eden od največjih centrov priseljevanja v Jugoslaviji. Poznavanje obsega in značilnosti tovrstnega izseljevanja iz Julijske krajine v prestolnico je zelo skromno, ker ta tema še ni bila deležna sistematičnih zgodovinskih raziskav. Diplomsko delo skuša s statistično obdelavo in analizo ljubljanskih popisnih pol iz leta 1928 prikazati nekatere dinamične značilnosti priseljenskega pojava, zlasti pa strukturne vidike primorske priseljene skupnosti v slovenskem glavnem mestu. Delo je prvi vsebinski in metodološki prispevek k preučevanju tovrstnega izseljevanja, osnovan na poimenski arhivski statistični evidenci. Ključne besede: Julijska krajina, Primorska, Ljubljana, fašizem, migracije, primorski priseljenci, popis prebivalstva, družbena struktura 4

5 ABSTRACT This diploma paper deals with the migrations from the Friuli-Venezia-Giulia Region to Ljubljana, in the period between both the World Wars when Primorska region was annexed to Italy as a part of the Region Friuli-Venezia Giulia. The new situation brought a severe regime to the Slovene population of Primorska, which had an impact on political, economic, cultural and social life. With the rise of the fascist movement the regime aggravated the fate of non-italian minorities even worse. Undoubtedly, economic distress and harsh political situation combined had contributed to the migration outflow of Slovenes and Croatians to Yugoslavia, which accepted approximately emigrants according to official and unverified data. A great number of natives from the Primorska region found new homes in Ljubljana, which was one of the greatest immigration centres of that period in Yugoslavia. The extent and characteristics of that particular emigration from the Region Friuli- Venezia Giulia to the capital has not been sufficiently known since this topic has not been included in systematic historical research yet. Supported by statistic processing and analysis of the Ljubljana census lists dated 1928, this diploma thesis aims to show certain dynamic characteristics of the emigration trends, especially the structural aspects of the Primorska immigrant community to the Slovenian capital. This work is the first thematic and methodological contribution towards the study of that out-migration, based on names of individuals from the statistical records in the archives. Key words: The Friuli-Venezia-Giulia Region, Primorska region, Ljubljana, fascism, migrations, Primorska immigrants, census, social structure 5

6 KAZALO 1 UVOD ZGODOVINA PRIMORSKIH SLOVENCEV IN ISTRSKIH HRVATOV POD ITALIJO ITALIJANSKA OKUPACIJA JULIJSKE KRAJINE RAPALSKA POGODBA IN ZAČETKI FAŠISTIČNEGA NASILJA VZPON FAŠIZMA V JULIJSKI KRAJINI RAZNARODOVALNA ZAKONODAJA ODPOR IN ILEGALNE ORGANIZACIJE IZSELJEVANJE PRIMORCEV IN ISTRANOV V»TUJINO« POTEK IZSELJEVANJA ŽIVLJENJE PRIMORSKIH EMIGRANTOV V JUGOSLAVIJI POMEMBNE EMIGRANTSKE ORGANIZACIJE V JUGOSLAVIJI EMIGRANTSKA DRUŠTVA V LJUBLJANI PRIMORSKI PRISELJENCI V LJUBLJANI V LUČI POPISA PREBIVALSTVA IZ LETA 1928: VIR IN METODOLOGIJA PODROBNEJE O VIRU ORGANIZACIJSKO-IZVEDBENI VIDIK VSEBINA IN STRUKTURA POPISNIC ZNAČILNOSTI IN UGOTOVITVE GLEDE IZPOLNJEVANJA POL PRISTOP DO VIRA IN NASTAVITEV PODATKOVNE BAZE PODATKOVNA BAZA STRUKTURA PODATKOVNE BAZE POMANJKLJIVOSTI IN MEJE VIRA DEMOGRAFSKA IN DRUŽBENO-GOSPODARSKA SLIKA PRISELJENSKI PROCES Leto naselitve v Ljubljani SPOL IN STAROST STAN VERA DRUŽINSKA STRUKTURA

7 5.6 KRAJEVNI IZVOR POKLICNA STRUKTURA Kmetijstvo, gozdarstvo in lov Obrt in industrija Trgovina in promet Vojska, zdravstvo, obramba, izobraževanje, javna uprava, gradbeništvo, kulturne in tehnične dejavnosti, rentniki ter drugo Gospodinje Hišni posli Otroci, učenci, dijaki in študenti Osebe brez navedbe poklica PODATEK O ZAPOSLITVI ŠOLSKE USTANOVE PRIMORSKIH PRISELJENCEV PROSTORSKA RAZPOREDITEV PRISELJENCEV VRSTA BIVALIŠČA ZAKLJUČEK IN SKLEPNE MISLI SEZNAM LITERATURE IN VIROV LITERATURA ARHIVSKI VIRI SEZNAM SLIK, TABEL IN GRAFOV SEZNAM SLIK SEZNAM TABEL SEZNAM GRAFOV PRILOGE

8 1 UVOD Italija se je po končani prvi svetovni vojni prebila v krog držav zmagovalk in na osnovi tajnega londonskega sporazuma iz leta 1915 vključila v svoje meje večji del t.i.»terre irredente«(neosvobojene dežele), za katerega se je uveljavilo ime Julijska krajina. Novo mejo na severnem Jadranu je dokončno potrdila rapalska pogodba iz leta Prehod Julijske krajine pod Italijo je za Slovence in Hrvate pomenil pravo tragedijo, saj so se s priključitvijo začeli številni ukrepi s strani države na škodo narodnih manjšin, ki so predstavljale večino tukajšnjega prebivalstva. V kritičnih gospodarskih in političnih razmerah sta našla plodna tla še fašistična ideologija in režim, ki sta se lotila sistematičnega, zakonsko podprtega raznarodovanja neitalijanskih narodnih manjšin. S tem programom je Italija skušala popolnoma izničiti slovensko in hrvaško identiteto ter»drugorodno«prebivalstvo pretopiti v italijansko. Spremenjeno politično stanje na Primorskem po prvi svetovni vojni, neitalijanskemu prebivalstvu nenaklonjena nova oblast in slabšanje gospodarskih razmer so med obema svetovnima vojnama spodbudili močen migracijski tok iz Julijske krajine. Po uradnih ocenah emigrantskih društev v Jugoslaviji je v tem obdobju Julijsko krajino zapustilo Slovencev in Hrvatov. Od tega je večina, okrog , našla nov dom v državi SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji. Ostali so se najpogosteje usmerili v Francijo, Belgijo, Kanado, ZDA in Južno Ameriko, zlasti v Argentino. Točen obseg izseljevanja slovenskega in hrvaškega prebivalstva iz Julijske krajine ni znan, saj je odgovor na to vprašanje pogojen s pomanjkanjem ustreznih statističnih podatkov. Na italijanski strani so statistike imele že od samega začetka več pomanjkljivosti. Prvi popis italijanskega prebivalstva iz leta 1921 je še vseboval podatek o pogovornem jeziku, vendar so bili njegovi izkazi o številu Slovencev in Hrvatov nezanesljivi. Z letom 1931 pa v popisu ni bila več predvidena rubrika o pogovornem jeziku, ker so oblasti menile, da v Italiji nasploh živijo samo Italijani. Italijanska migracijska statistika, ki je po svoje sicer bogata, ravno tako ni uporabna za ugotavljanje števila slovenskih in hrvaških izseljencev, ker ne izkazuje izseljencev po narodnosti. To pomeni, da so neitalijanski izseljenci v njej obravnavani kot italijanska emigracija (Purini, 1998, 27 28). Podoben problem se pojavi v državah 8

9 priseljevanja, kjer so statistike beležile emigrante po državljanstvu, zato so bili Slovenci in Hrvati obravnavani kot italijanski državljani. Težave s statističnimi podatki so prisotne tudi na jugoslovanski strani, kjer ni ustreznih uradnih virov, ki bi prikazovali priseljevanje iz Julijske krajine. Arhivi emigrantskih društev, ki so vsebovali dragocene podatke o primorskih izseljencih, pa so bili med drugo svetovno vojno uničeni (Kalc, 1996, 28 30). Iz navedenih razlogov je nastal problem pri ugotavljanju obsega in strukture emigrantov, ki so se med obema svetovnima vojnama izselili iz Julijske krajine. Problem obsega izseljenskega gibanja v diplomskem delu ne bo razvozlan in razrešen, temveč bo predstavljen izsek izseljenskega procesa iz Julijske krajine v Jugoslavijo, in sicer v mesto Ljubljana. Za to tematiko sem se odločila, ker ji zgodovinopisje ni namenilo zadostne pozornosti in ostaja pravzaprav večinoma še nepoznana. Ker se mi zdijo priseljevanje in življenje Primorcev v slovenski prestolnici, kot tudi njihov prispevek na raznih področjih, pomembni aspekti slovenske zgodovine, se diplomsko delo v prvem delu ukvarja z vzroki, potekom in posledicami izseljevanja iz Julijske krajine ter dejavniki, ki so vplivali na sam proces. Drugi, izvirni del, pa vsebuje analitični prikaz priseljene skupnosti v Ljubljani, njenih demografskih značilnosti, geografskega izvora, družbenih in gospodarskih struktur, vse do naselitvene razporejenosti in stanovanjskih značilnosti. Prvi, okvirni del diplomskega dela, temelji na kritični analizi razpoložljive literature, s pomočjo katere so prikazani glavni obrisi ter razčlenjenost problematike. Drugi, raziskovalni del, pa je osnovan na analizi arhivskega vira pragradiva popisa prebivalstva iz leta 1928, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Raziskava ni pritegnila v analizo celotnega vira, temveč le prvih pet od 28 mikrofilmskih kolutov, kolikor jih obsega celoten vir, iz katerih sem izluščila skupino 1403 priseljencev. Čeprav je bilo popisno gradivo iz leta 1928 že uporabljeno kot vir za preučevanje priseljevanja v Ljubljano, se diplomsko delo z njim spoprijema z izvirnim raziskovalnim namenom: predstaviti statistično sliko primorskih priseljencev v izbranem trenutku kot podlago za izris in razumevanje primorske skupnosti v Ljubljani v vseh aspektih njenega življenja in udejstvovanja. 9

10 2 ZGODOVINA PRIMORSKIH SLOVENCEV IN ISTRSKIH HRVATOV POD ITALIJO 2.1 ITALIJANSKA OKUPACIJA JULIJSKE KRAJINE Italija se je po končani prvi svetovni vojni prebila v krog držav zmagovalk. Po sklenitvi premirja med Avstro-Ogrsko in Italijo v Furlaniji se je 3. novembra 1918 v Trstu izkrcala italijanska vojska. S premirjem so zmagovite antantne države pooblastile Italijo, da v njihovem imenu zasede avstro-ogrska ozemlja, ki so ji bila obljubljena z londonsko pogodbo leta V svoje meje je vključila večji del t. i.»terre irredente«(neosvobojenih dežel), za katerega se je uveljavilo ime Venezia Giulia 1 oziroma, po slovensko, Julijska krajina. Italijanska vojska se ni držala načel londonskega pakta, saj je zasedla več ozemlja, kot ji je dovoljevala omenjena pogodba (Ferenc, Kacin - Wohinz in Zorn, 1974, 23 24). Pod Italijo je prišlo ha ozemlja z prebivalci, med katerimi jih je bilo po štetju iz leta ali 46,7 odstotkov z italijanskim pogovornim jezikom in ali 52,2 odstotkov s slovenskim ali hrvaškim jezikom. V bistvu so Italijani zasedli ozemlje, na katerem je živela četrtina celotnega slovenskega naroda, vključno z Beneškimi Slovenci. Tako je bilo ozemlje Primorske podrejeno italijanskemu okupacijskemu režimu, ki je trajal vse do sklenitve rapalske pogodbe novembra 1920 (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 27). V času okupacije so Italijani na zasedenem ozemlju uveljavljali svoj državni sistem in hkrati okupacijsko politiko, ki jo je začrtal načelnik generalštaba Pietro Badoglio. 2 Italijanske oblasti niso bile pripravljene na srečanje z drugo narodnostjo, saj je bila v njihovi miselnosti prisotna ideja o kulturno in vsestransko zaostalih slovanskih ljudstvih, do katerih so čutili pravico in pravzaprav dolžnost, da jih dvignejo na višjo civilizacijsko raven. Politične razmere so bile silno zaostrene, ker so nove oblasti zatirale vsak izraz slovanstva in podpirale italijanske nacionalne interese. S temi 1 To poimenovanje je leta 1863 skoval goriški geograf in jezikoslovec Graziadio Isaia Ascoli (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 27). Italijani niso uspeli pridobiti Dalmacije, čeprav je bilo to predvideno v londonskem paktu. 2 Pietro Badoglio ( ) je bil italijanski general, maršal in ministrski predsednik. Do leta 1925 je bil načelnik generalštaba. Po Mussolinijevem odstopu (1943) je Badoglio prišel na čelo nove ne-fašistične države. Sklenil je premirje z nasprotujočimi silami in kmalu zatem odstopil (Blake, 1993, 21). 10

11 ukrepi so si prizadevale izbrisati prisotnost slovanskih elementov in v skladu s svojimi političnimi razlogi za prisvojitev Julijske krajine prikazati svetu popolnoma italijansko lice te dežele. Poleg tega so razpustili slovenske narodne svete, slovenska in hrvaška narodna politična gibanja ter prepovedali razne prireditve, izpostavljanje slovenskih narodnih simbolov in zastav. Slovensko in hrvaško prebivalstvo pa so v okviru tega ravnanja najbolj prizadele internacije bivših avstro-ogrskih vojakov 3 in izobražencev, izgoni prek meje v kraljevino SHS, prepovedi zborovanj, organizacij in stikov čez demarkacijsko črto, cenzura, zaplemba tiska itd. Okupacijske oblasti so se želele znebiti zlasti tistih Slovencev in Hrvatov, ki bi lahko na kakršen koli način vplivali na okolico oziroma ogrožali italijansko oblast. Tako so slovenske in hrvaške vojake obravnavali kot vojne ujetnike, medtem ko so mnoge izobražence, učitelje, odvetnike, zdravnike, politične delavce, železničarje, uradnike, žandarje in duhovnike internirali v majhne in nezdrave vasi na Sardiniji, kjer jih je veliko zbolelo za malarijo (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 28). S temi dejanji, ki so grobo kršila človekove pravice Slovencev in Hrvatov ter njihove temeljne svoboščine v Julijski krajini, so se še bolj poglobila nasprotja med italijansko in jugoslovansko državo. Pri tem se porodi vprašanje, kako so prebivalci Primorske sprejemali italijansko okupacijo. V prvih dneh je italijanska vojska razorožila prebivalstvo in narodne straže. Kot zanimivost pa je potrebno poudariti, da okupacija ni prizadela slovenskega podeželja. Obubožanim vaščanom je italijanska vojska prinašala hrano, obleke, tobak in zdravila. Prav zaradi te oskrbe se mnogi niso menili za politične zadeve. Okupacijska vojska je želela na svojo stran moralno pridobiti neškodljivo in poslušno podeželsko prebivalstvo. To lahko opazimo tudi pri internacijah, ki so prizadele le maloštevilne kmete in delavce. Drugače pa so zasedbo občutili slovenski prebivalci mest, zlasti v narodno mešanih Gorici in Trstu. Od tod so se številni slovenski izobraženci in politični delavci že v prvih dneh okupacije odselili v državo SHS. V uradih, šolah in drugih slovenskih institucijah so oblasti uvedle italijanščino 3 Po novembrskem razglasu leta 1918 so se morali vsi moški, ki so služili avstro-ogrski vojski, javiti vojaškim oblastem. Te bivše vojake so razglasili za vojne ujetnike in jih internirali v taborišča v Gradiški, Krminu, Čedadu in po drugih krajih v notranjosti Italije, z namenom, da ne bi s svojo dejavnostjo motili javnega reda ali povzročali škodo okupacijskemu režimu. Mnogi od teh vojakov so se poskrili ali zbežali v državo SHS. Pri tem je potrebno poudariti, da so aretirali tudi moške, ki niso nikoli služili vojske (Kacin - Wohinz, 1972, 108). 11

12 kot uradni jezik. Poleg tega so dale zapreti javne slovenske in hrvaške šole. Slovenščina je kot jezik stopila v ozadje, saj so imeli Slovence za drugorazredne državljane italijanske države. Takšen odnos oblastnih organov do Slovencev in Hrvatov se je vse bolj odražal tudi v slabih gospodarskih in socialnih razmerah na Primorskem (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 28 30). 2.2 RAPALSKA POGODBA IN ZAČETKI FAŠISTIČNEGA NASILJA Zmagovite antantne sile (Velika Britanija, Francija, ZDA in Italija) niso na pariški mirovni konferenci ( ) našle rešitve za razmejitev med Kraljevino SHS in Italijo. Med državama so nastala številna nasprotja zaradi zatiralnega ravnanja okupacijske oblasti s slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Rešitev vprašanja je bila prepuščena neposrednim pogajanjem med državama. V Trstu so se v tem času pojavili tudi propagandni plakati z žaljivo vsebino do Slovencev, ki pomenljivo odražajo odnos, s katerim si je Italija podrejala prevzeta ozemlja in njihovo prebivalstvo. Plakati so prikazovali veliko opico, oblečeno v tržaško nošo z značilnim»frkendižem«na glavi, medtem ko je spodaj pisalo»vrni se v svojo vasico, ki je tako lepa«(čermelj, 1969, 114). Neposredni pogovori so se začeli 8. novembra 1920 v Rapallu. Italijanska stran je vztrajala pri strateški meji s Snežnikom, jugoslovanska pa je predlagala že zavrnjeno Wilsonovo linijo. Kljub nesoglasju je bila usoda o slovenski in hrvaški manjšini zapečatena z rapalsko pogodbo, ki sta jo Kraljevina SHS in Italija podpisali 12. novembra Pogodba je bila ratificirana 27. novembra 1920 na italijanski in 2. februarja 1921 na jugoslovanski strani. Pri pogajanjih je Italija imela odločilne prednosti, saj je po vojni pridobila status velesile. Med Italijo in Kraljevino SHS je bila določena naslednja meja: Peč Jalovec Triglav Možic Porezen Blegoš Bevki Hotedršica Planina Javornik Biška gora Griž Snežnik Reka Kastav (glej prilogo 1). 4 Poleg tega je Italija dobila tudi Zadar in zahtevane otoke (Srakane, Unije, Cres, Lošinj, Lastovo in Palagruža), Reki pa je bila zagotovljena neodvisnost. Z rapalsko pogodbo je bila četrtina slovenskega prebivalstva oddaljena od svojih sonarodnjakov in novonastale jugoslovanske državne tvorbe. Pri tem je potrebno 4 Pod Italijo je prišel tudi širok pas Notranjske iz dežele Kranjske, vključno z mesti Idrija, Vipava, Senožeče, Postojna, Št. Peter na Krasu in Ilirska Bistrica (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 35). 12

13 poudariti, da je pogodba zagotavljala popolno zaščito italijanske narodne manjšine v Jugoslaviji (po italijanskih diplomatskih virih naj bi ta štela ljudi), medtem ko je Italija kršila človekove pravice in hkrati zaščito slovenske ter hrvaške manjšine v Italiji. Nasproti pravici do samoodločbe so Italijani postavili moč»zmagovalca«in se posledično sklicevali na pravico do zavarovanja svojega naroda in države (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 32 35). Za italijansko prebivalstvo je prehod Julijske krajine pod Italijo pomenil odrešitev (»redenzione«) izpod tujega, avstrijskega jarma, za Slovence in Hrvate pa je predstavljal pravo tragedijo, saj so se s priključitvijo začeli številni ukrepi s strani države na škodo narodnih manjšin. Po koncu vojne je v izredno kritičnih gospodarskih razmerah in razvratni družbeni ter politični situaciji našel plodna tla fašizem, ki si je kot nova ideologija z udarnim in tudi nasilnim ravnanjem tlakoval pot, ki ga je v kratkem privedla na oblast. Z namenom zaščite italijanskih interesov je ob vzhodni meji nastal»obmejni fašizem«(»fascismo di frontiera«), ki se je ponašal s posebnim poslanstvom, bojem zoper slovanstvo in komunizem. Slovenci in Hrvati so brez zaščite postali lahka tarča fašističnih pripadnikov, katerih število se je začelo hitro večati. Leta 1920 je gibanje»fasci di combattimento«, ki ga je osnoval Mussolini, na severu Italije ustanovilo»škvadre«. 5»Škvadristi«so bili najdrznejši v Trstu, kjer niso imeli nasprotnika le v socialistih in komunistih, ampak tudi med slovanskimi organizacijami. V letih so nasilno uničevali slovenska posestva, sedeže strank in društev, kulturne ustanove, gospodarske zadruge, tiskarne itd. (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 29). Slovenci so nasprotovali italijanskemu nasilju v Julijski krajini, zato so organizirali razne manifestacije in stavke. Italijanske oblasti pa so si slovensko nasprotovanje razlagale kot bližajočo se boljševiško revolucijo, ki se bo razširila kot»kuga«po vsej Italiji. Poleg tega so menile, da bo iz revolucije nastala še narodna vstaja, ki bo podprta s strani jugoslovanske armade. Prav taka pričakovanja so pri Italijanih zbujala pravi preplah, zato so organizirali propagando o protiitalijanski usmerjenosti socialističnega in slovenskega ter hrvaškega narodnega gibanja (Ferenc, Kacin - Wohinz in Zorn, 1974, 41). 5»Škvadristi«so izvajali nasilne akcije nad organizacijami, imovino ter osebami, ki so se zavzemale za socializem in sindikalne pravice.»škvadre«so bile pogosto deležne naklonjenosti policijskih oblasti, v njih pa so sodelovali tudi policisti sami (Krebelj, 2004, 8). 13

14 Prve protislovanske in protikomunistične akcije fašistov v Julijski krajini so se začele pojavljati takoj po prvi svetovni vojni. 13. julija 1920 pa se je zgodil najbolj boleč dogodek za tržaške Slovence, saj so»škvadristi«zažgali Narodni dom v Trstu (Kacin - Wohinz, 1972, ). Iz opisa Lava Čermelja lahko razberemo, kaj je pomenil Narodni dom za tržaške Slovence. V svoji knjigi Spomini na moja tržaška leta je zapisal:»v središču mesta je stala ponosna zgradba Narodnega doma, ki ga je leta 1904 z lastnimi sredstvi postavila Tržaška posojilnica in hranilnica. V njem je imela hranilnica svoje poslovne prostore, v njem so imele sedež tudi Slavjanska čitalnica s svojo bogato knjižnico, Planinsko društvo, Glasbena matica, Delavsko podporno društvo in razne druge organizacije. V njem je dobil Tržaški Sokol potrebno telovadnico, v njem se je nastanila tudi tiskarna, ki je tiskala dnevnik»edinost«. V Narodnem domu je bil tudi prvi slovenski hotel v Trstu. Z Narodnim domom so dobili tržaški Slovenci veliko dvorano z balkonom, kjer je imelo stalno slovensko gledališče svoje predstave, kjer so prirejali koncerte domačih in povabljenih umetnikov ter zborov, kjer so se zbirali Slovenci na političnih shodih in drugih zborovanjih, kjer so imeli tudi razne manifestacije in plese«(čermelj, 1969, 38). Civilna oblast na zasedenem ozemlju ni ukrepala, da bi preprečila požig osrednjega sedeža slovenskih društev. Akcijo je organiziral voditelj tržaškega fašizma Francesco Giunta, in sicer kot odgovor na incident v Splitu, ko sta bila v spopadu med domačini in italijansko mornarico ubita dva mornarja (Krebelj, 2004, 8). Pomen požiga lahko opišemo s Čermeljevimi besedami:»požig Narodnega doma je bil ognjeni krst fašizma ne samo v Trstu, temveč v vsej Italiji«(Čermelj, 1969, 111). S tem dejanjem je italijanski skrajni nacionalizem poskušal očistiti Trst Slovencev, saj je Narodni dom predstavljal srce slovenske organiziranosti in najvidnejši simbol slovenske ter slovanske prisotnosti v samem središču mesta. Fašisti pa so še naprej napadali mesta, kot so Trst, Tržič in Pulj. Tarče napadov so bile slovenske, hrvaške in levičarske ustanove, kot tiskarni časopisov»il Lavoratore«in»Delo«, komunistični krožki, posamezni delavski domovi, sedeži komunističnih strank in podobno. Pretveza za te akcije jim je bila oskrunitev grobov italijanskih 14

15 vojakov in padlih na soški fronti, ki naj bi bila delo Slovanov (Ferenc, Kacin - Wohinz in Zorn, 1974, 48 50). 2.3 VZPON FAŠIZMA V JULIJSKI KRAJINI Leta 1921 se je fašistično gibanje zelo okrepilo. Že v času okupacije je veliko Slovencev in Hrvatov emigriralo v Jugoslavijo. Odseljevanje pa se je še bolj okrepilo v času fašizma, ko se je slovensko in hrvaško prebivalstvo izseljevalo neposredno ali posredno predvsem zaradi političnih vzrokov. Na italijanskih parlamentarnih volitvah, ki so potekale 15. maja 1921, je nastopilo tudi politično društvo Edinost, in sicer pod imenom Jugoslovenska stranka. 6 Že od leta 1919 so se vse slovenske narodne stranke in Politična stranka za Hrvate in Slovence v Istri združile v enotno politično društvo Edinost s sedežem v Trstu. Društvu je predsedoval Josip Wilfan (kasneje preimenovan v Vilfan). Slovenska in hrvaška kandidatura na volitvah ni ugajala fašističnim krogom, zato so po vsej Julijski krajini organizirali posebne skupine, ki so hodile od vasi do vasi ter ustrahovale slovenske in hrvaške volivce, z namenom, da ne bi volili svojih kandidatov, ampak tiste na italijanski nacionalni listi (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 48). Zmaga na rimskih parlamentarnih volitvah iz leta 1921 je šla v roke fašističnemu gibanju, ki se je pridružilo protisocialističnemu»nacionalnemu«bloku, v sklopu katerega so dobili ali 34,08 odstotkov glasov. Na drugem mestu je bila Jugoslovenska stranka z ali 34 odstotki glasov, medtem ko je tretje mesto zasedla komunistična lista z ali 14,25 odstotki glasov. V Goriškem volilnem okrožju so bili v rimski parlament izvoljeni štirje slovenski predstavniki: narodnjaki Josip Vilfan, Karol Podgornik in Josip Lavrenčič ter krščanski socialist Virgil Šček. V istrskem okrožju pa je bil izvoljen hrvaški predstavnik Ulikse Stanger (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 49). Politično društvo Edinost je tako pridobilo pet triletnih mandatov, in sicer štiri na Goriškem in enega v Istri. 6 Tržaški Slovenci so bili že od leta 1874 organizirani v enotnem narodnjaškem političnem društvu Edinost, ki je od leta 1876 izdajalo tudi glasilo Edinost. Društvo je neprekinjeno delovalo do leta 1928, ko ga je fašistična oblast nasilno ukinila (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 48). 15

16 Slovenski poslanci so junija 1921 predložili italijanskemu parlamentu programsko izjavo, s katero so priznali rapalsko pogodbo in aneksijo s pridržkom, ker je bila sklenjena brez njih in proti njim. S tem dejanjem so poskušali vzpostaviti lojalen odnos z Italijo, z namenom, da jih ne bi vlada obravnavala kot politične nasprotnike, temveč kot poštene in do države spoštljive državljane. Iz tega razloga so izjavili, da priznavajo vsako vlado, ki jo postavi italijanski narod, vendar zahtevajo, da bo nova vlada pravična do narodnih manjšin. Na podlagi tega so pričakovali dobre pogoje za življenje s strani nove vlade. Vendar je to upanje kmalu usahnilo, ko se je nasilje fašistov stopnjevalo. Leta 1921 se je fašistično gibanje preimenovalo v politično stranko Partito Nazionale Fascista (PNF). Stranka je imela desničarski program, ki je temeljil na svobodni trgovini, protisocializmu oziroma protikomunizmu in monarhizmu. Fašisti so s t. i. pohodom na Rim simbolično prevzeli oblast. Temu dogodku kralj ni nasprotoval, zato je Mussolini 29. oktobra 1922 prevzel položaj ministrskega predsednika (Ferenc, Kacin - Wohinz in Zorn, 1974, 50 60). Druge italijanske parlamentarne volitve so potekale aprila Takrat je Edinost, kljub razkolu na dve struji (liberalno-narodnjaško in krščanskosocialno), enotno nastopila pod okriljem Slovanske liste in z ali 19,4 odstotkov glasov dobila dva mandata, na podlagi katerih sta bila izvoljena predstavnika obeh struj, in sicer Josip Vilfan in Engelbert Besednjak. Zmaga je ponovno pripadala fašistični listi, ki je po zaslugi spremenjene volilne zakonodaje dobila 60 odstotkov glasov. Na tretjem mestu je bila komunistična stranka z 10,6 odstotkov glasov (Kacin - Wohinz in Pirjevec, 2000, 51). Slovenska poslanca sta znotraj parlamenta ostro nasprotovala vladni politiki raznarodovanja neitalijanskega prebivalstva, ki je nastala na pobudo Mussolinijeve zaupne okrožnice od 1. novembra 1925, v kateri je»duce«ministrom in državnim sekretarjem predstavil vladni program za upravljanje novih provinc. V okrožnici je zapisal, da so tuje vlade tem ozemljem odvzele značaj»višje«italijanske civilizacije, ki ga je potrebno pridobiti nazaj, in sicer s pomočjo popolne reintegracije. Tako se je fašistična vlada naslonila na dejstvo, da so vsa priključena ozemlja geografsko in historično sestavni del Italije (Ferenc, Kacin - Wohinz in Zorn, 1974, ). Med ukrepe reintegracije so sodili tudi že omenjeni prvi raznarodovalni zakoni proti slovanski manjšini v Italiji, ki predstavljajo posebno 16

17 poglavje znotraj italijanskega fašizma. S temi dejanji so zanikali obstoj drugih narodnosti znotraj Italije, saj je bilo to nezdružljivo s politiko fašizma. 7 Italijanski državniki niso imeli posluha za argumente»drugorodcev«, zato so bila vsa prizadevanja slovenskih parlamentarnih poslancev za spremembo politike do manjšin neuspešna. Po Mussolinijevi okrožnici je vladajoča fašistična stranka odpravila demokratične oblike državne oblasti in uvedla totalitarni režim. Glavni cilj ji je bil v prvi vrsti uničiti delavska gibanja in hkrati ustvariti močno državo monopolnega kapitala, kjer so bili vsi posamezniki podrejeni državnim interesom. Tako so kot nasprotovanje»razrednemu boju«uvedli korporativni družbeni sistem delavcev, delodajalcev, obrtnikov in prostih poklicev. V bistvu je šlo za nekakšno mrežo korporacij, ki so bile strogo nadzorovane s strani državne oblasti. Z drugimi besedami lahko rečemo, da so korporacije postale hrbtenica javnega življenja v Italiji, saj so urejale gospodarske, socialne, politične in kulturne zadeve. Na podlagi tega so bile leta 1926 vse ne-fašistične stranke prepovedane. Enako je doletelo politično društvo Edinost, ki je bilo z dekretom iz leta 1928 razpuščeno. S tem sta izpadla iz parlamentarnega zastopstva tudi zadnja slovenska poslanca, ki sta se umaknila v emigracijo in nadaljevala boj v Kongresu evropskih narodnosti v okviru Društva narodov (Ferenc, Kacin - Wohinz in Zorn, 1974, 66 67). Kongres, ki mu je predsedoval Josip Vilfan, in sicer od ustanovitve leta 1925 pa do njegovega konca leta 1938, si je prizadeval generalizirati manjšinsko pravo in doseči priznanje manjšin v totalitarnih državah. Kongres je povezoval nad 30 evropskih narodnih manjšin, ki pa jih niso smeli zastopati emigranti. Izhajal je iz legitimističnega načela o nespreminjanju državnih mej. Nasproti načelu samoodločbe je za urejanje manjšinskih pravic priporočal kulturno avtonomijo. Kongres se je zavzemal za izboljšanje položaja manjšin, zato je nastopal proti oblikam prisilne asimilacije, opozarjal na pomen urejenega statusa manjšin za evropski mir, se zavzemal za generalizacijo manjšinskega prava in za institucionaliziranje znanstvenega proučevanja manjšin. Organizacija je občasno objavljala tudi zbornike 7 V delu»politica di confine«je leta 1929 Livio Ragusin Rughi razkril logiko, ki je vodila fašizem pri raznarodovanju. Priznaval je, da v Julijski krajini obstajajo skupine»drugorodcev«, vendar nikakor niso nacionalna manjšina, zato ne more obstajati niti slovanski iredentizem. Oboje si je izmislila Jugoslavija, ki sploh nima pravice govoriti o neodrešenem ozemlju, ker ji to ozemlje nikoli ni pripadalo (Kacin - Wohinz, 1996, ). 17

18 s poročili o položaju posameznih manjšin. Od leta 1949 je delo kongresa nadaljevala Federalistična unija evropskih narodnostnih skupin (Bajc, 2005, ) RAZNARODOVALNA ZAKONODAJA Fašistična vlada je kmalu po prevzemu oblasti začela sprejemati raznarodovalne ukrepe in je s tem dvignila slovensko in hrvaško raznarodovanje v Julijski krajini z ravni krajevnih ukrepov na raven sistematične, zakonsko podprte državne politike. Leta 1923 je z namenom, da bi razbila enotnost Slovencev in jih hkrati oškodovala glede volilnih območij, deželo razdelila na tri upravne enote, in sicer na Tržaško pokrajino (tržaški in postojnski okraj) s Trstom, Istrsko pokrajino s Puljem (koprski, poreški, pazinski, puljski, lošinjski in volosko-opatijski okraj) in Furlansko pokrajino z Vidmom kot glavnim mestom. Goriško pokrajino (gradiščanski, goriški, tolminski, trbiški in idrijski okraj) je priključila k Videmski pokrajini, z namenom, da bi pri volitvah razvodenela slovenski glas. Mussolini je tovrstno razmejitev utemeljeval tako, da bo Trst dobil nadzor nad podeželskimi Slovani ob železniški progi Trst- Postojna, Furlanska pokrajina pa vlogo vsrkanja»številnega in povezanega slovenskega prebivalstva Goriške«. Leta 1924 je bila na podlagi Rimske pogodbe priključena Italiji še Reka, zato je nastala Kvarnerska pokrajina z Reko. Leta 1927 pa je nastala še Goriška pokrajina, s sedežem v Gorici. Pokrajinsko oblast so izvrševali od kralja imenovani prefekti. Glavni namen upravne reorganizacije je bila asimilacija drugorodnih državljanov (Kacin - Wohinz, 1977, ). Aprila 1922 je tržaško sodišče izdalo odredbo, po kateri je bila raba slovenščine na tržaških sodiščih docela prepovedana. Na drugih sodiščih in javnih uradih se je slovenščina nekako obdržala vse do leta Prepoved je doletela tudi druge urade, saj je z zakonom postala italijanščina edini uradni jezik. Večina slovenskih sodnikov, državnih uradnikov in uslužbencev je bila odpuščena in premeščena v notranjost Italije. Poleg tega so odstranili vse slovenske napise na trgovinah, gostilnah in uradih. Italijanščina je bila predvidena celo na nagrobnih spomenikih (Čermelj, 1965, 8 Kongres evropskih narodnosti je bil ustanovljen leta Pobudo zanj so dale prav narodne manjšine v Italiji, ki so bile najbolj ogrožene in izpostavljene raznarodovanju. Glavni cilj Kongresa je bil doseči za vse narodne manjšine enako zaščito. Po Vilfanovih besedah naj bi šlo za»generalizacijo«, kar pomeni, da bi razširili pravno zaščito tudi na tiste narodne manjšine in narodnosti, katerim mednarodne pogodbe niso zagotavljale zaščite (Kacin - Wohinz, 1990, 343). 18

19 ). Z odlokom iz leta 1923 se je začelo poitalijančevanje slovenskih krajevnih imen, leta 1927 pa še osebnih imen in priimkov. V prvi fazi potujčevanja so osebne priimke prilagodili pravilom italijanskega pravopisa (npr. Antonič je postal Antonich). Naslednja faza pa je priimke tudi vsebinsko italijanizirala (npr. Antonich je postal Antonelli). Skratka, za priimke oseb se je uveljavila praksa, da so jih pisali v italijanski obliki, kar pomeni, da so se izogibali slovenskim končnicam in neitalijanskim črkam. Glede osebnih imen pa je odlok prepovedal, da so novorojenci nosili imena slovanskega izvora. V šolah so tista imena, ki niso bila poitalijančena, avtomatsko spremenili. Enako je veljalo za imena odraslih v uradnih aktih (Parovel, 1996, 40 80). Leta 1923 je stopila v veljavo t. i. Gentilejeva šolska reforma. Na osnovi novega odloka je bila uvedena Uredba šolskih stopenj in učnih programov ljudsko-šolskega pouka, ki je določala, da se v tekočem šolskem letu v prve razrede neitalijanskih osnovnih šol uvede italijanski učni jezik, nato pa se v naslednjih letih isto uvede v višjih razredih. S koncem šolskega leta 1928/29 so bile na ta način odpravljene vse slovenske in hrvaške šole. Edina zasebna slovenska šola v Trstu (ostanek nekdanjih Ciril-Metodovih šol) je bila z odlokom ukinjena ob otvoritvi šolskega leta 1930/31. Reforma je celo predvidevala, da bi se slovenščina, hrvaščina in nemščina poučevale v dodatnih urah na posebno prošnjo staršev, a je bilo to zelo problematično, zato je tovrstni pouk ostal le na papirju. Za dodatne ure so morali starši vložiti posebno prošnjo, kar pa jim je povzročalo velike težave, saj pogostokrat niso vedeli, kako jo sestaviti in kam jo oddati. Čermelj (1969, 123) je v svoji knjigi opisal pouk dodatnih ur slovenščine:»poučevati se je smelo samo ustno. Prepovedano je bilo pisanje in branje slovenske besede. Učenci so se smeli z učiteljem samo razgovarjati v svojem maternem jeziku in v najboljšem primeru risati«. Dodatne ure so bile leta 1925 črtane iz zakona o šolstvu, saj je bila možnost za učenje neitalijanskega jezika ukinjena. Šolska reforma se je dotaknila tudi slovenskega in hrvaškega učiteljstva, kateremu so prepovedali poučevanje v poitalijančenih prvih razredih. Odlok iz leta 1925 je določal, da se smejo učitelji, ki so pravilno usposobljeni za poučevanje v drugem jeziku kot italijanskem, usposobiti tudi za pouk v italijanskem jeziku, v primeru, če napravijo izpit, ki ga bo določilo prosvetno ministrstvo v teku leta. Dejansko je bil ta izpit pretveza, da so lahko odslovili slovanske učitelje (Lavrenčič, 1994). Fašistične 19

20 oblasti so mnoge slovenske in hrvaške učitelje upokojile, nekatere so premestili v notranjost države ali pa jih odpustili ter s tem prisilili v emigracijo. Zaradi tega se je mnogo slovenskih in hrvaških učiteljev odločilo, da se zateče v Jugoslavijo (Kacin - Wohinz, 2001, 38). Glavni namen reform ni bil le poenotenje učnega jezika, temveč tudi poitalijančenje novih generacij. S tem namenom se je začela tudi zamenjava učnega osebja, ki naj bi ga nadomestili predvsem z osebjem iz Furlanije. To naj bi najbolje poznalo»drugorodno«prebivalstvo Julijske krajine in njihove navade. Vendar so novi učitelji povečini prihajali s skrajnega juga Italije in niso poznali ne slovenskega jezika ne razmer in kulturnih značilnosti območja. Za poitalijančevanje slovenske mladine so skrbele tudi razne ustanove in organizacije. Za predšolske otroke je že pred vojno delovala Lega nazionale, leta 1919 pa se ji je pridružila še Opera nazionale di Assistenza all'italia Redenta. Le-ta je po letu 1929 prevzela skrb za otroške vrtce, rekreacijske zavode in tečaje italijanščine. Poleg vzgojno-izobraževalnih zavodov so za italijansko prebivalstvo delovale še številne fašistične organizacije. Predšolske otroke je povezovala organizacija Figli della Lupa (otroci volkulje), šolarje pa organizacija Balilla (za dečke) in Piccole Italiane (Male Italijanke, za deklice). Za mladino od 14. do 18. leta je bila organizirana Avanguardia fascista, za dekleta iste starosti pa Giovani Italiane (Mlade Italijanke). Univerzitetna mladina je bila povezana v organizacijo Gruppo universitario fascista (GUF). Vpis v vse te organizacije, ki so sodelovale pri kapilarnem izvajanju fašizacije prebivalstva, je bil načeloma prostovoljen, vendar so oblasti in učitelji izvajali velik pritisk na otroke, da bi se včlanili in aktivno sodelovali v teh režimskih strukturah. Za moške, stare let, pa je bila od leta 1929 obvezna udeležba na predvojaških in povojaških tečajih ter vajah (Kacin - Wohinz, 1990, ). Slovenski tisk in sedeži društev ter organizacij so bili nenehno izpostavljeni fašističnemu nasilju. Po letu 1922 je začela veljati cenzura, zaplemba posameznih številk časopisov in sodbe proti urednikom. Ukrepi s strani fašistične oblasti so se stopnjevali, saj so leta 1926 zatrli vse slovenske časopise z vzgojno-zabavno vsebino. Preostali časopisi pa so bili ukinjeni v roku enega ali dveh let. Tako so primorski Slovenci in istrski Hrvati ostali brez vsakršnega glasila v svojem jeziku, kar je 20

21 pomenilo, da so ostali brez informacij o dogajanju doma in po svetu. Pri tem je potrebno poudariti, da slovenske knjige z zakonom niso bile prepovedane, vendar so se kljub temu soočale z vrsto problemov, od cenzure do prepovedi prodaje (Ferenc, Kacin - Wohinz in Zorn, 1974, 75 76). Leta 1935 pa je po srečanju Ciano- Stojadinović nastal poseben dogovor med Jugoslavijo in Italijo, ki je ponovno dovoljeval uvoz jugoslovanskega tiska. Ljudje so te časopise množično kupovali, vendar so se tega fašisti močno prestrašili, zato so ovirali prodajalce in bralce (Čermelj, 1965, ). Po prepovedi slovenskega jezika v javnosti so junija 1927 fašistični sekretarji obmejnih provinc na konferenci v Trstu ugotovili, da so slovanska društva in njihova dejavnost anahronizem v deželi in so posledično zahtevali v spomenici njihovo ukinitev. Še istega leta so bila ukinjena vsa društva, zveze in politične stranke. Vsak poskus oživljanja slovanskih društev je bil strogo kaznovan. Pri tem je potrebno poudariti, da je slovensko narodno gibanje pred vzponom fašizma v Italiji doseglo visoko stopnjo razvoja. V tem času so ponovno zaživele skoraj vse slovenske ustanove izpred vojne, ki so svoje dejavnosti usmerjale na gospodarsko, politično in kulturno področje, in nastale so številne nove. Kot že rečeno, so fašisti v teh organizacijah videli žarišča sovražnega narodnega gibanja. Po letu 1926 dalje so se razmere zaostrile zaradi atentata na Mussolinija. Začela se je propaganda proti slovanskim društvom in hkrati zaplemba njihovega premoženja, ki je prišlo v last fašističnih organizacij. Ena od teh organizacij je bila ustanova Dopolavoro, ki je širila fašistični duh. Zaradi tega so Slovenci in Hrvati prenesli društveno delovanje v ilegalo (npr. poskrili so knjige iz javnih knjižnic), predvsem, da bi ohranili svojo tradicijo in kulturo (Čermelj, 1965, ). Fašistični režim je v tem obdobju poleg prepovedi rabe slovenskega jezika v uradih, v šolah in pri verouku omejil Slovencem in Hrvatom tudi dostop do javnih služb, prepovedal posamezne društvene prireditve in zborovanja, zaplenil tisk, zaprl oziroma inkorporiral v italijanske ustanove, gospodarske zadruge, denarne zavode, posojilnice, hranilnice, knjižnice in narodne domove ter politično preganjal posameznike. Z novim davčnim sistemom in posojilno politiko je fašistična oblast načrtno spodkopavala slovensko gospodarstvo. Mnoga kmetijska posestva Slovencev 21

22 in Hrvatov je pognala na dražbo, kjer so jih po nizkih cenah kupovali italijanski kreditni zavodi (Pahor, 1996). Poleg tega je začela z odstranitvijo slovenskih»agitatorjev«, kot so bili odvetniki, učitelji, duhovniki in drugi intelektualci ter nacionalno zavedni in vplivni ljudje, ki so predstavljali nevarnost za režim in državo. Z zakonom so prepovedali vsakršno predstavništvo narodnih manjšin in uporabo jezika v javnosti. Pri tem je potrebno poudariti, da so fašistični raznarodovalni zakoni temeljili na nacionalistično-imperialističnemu pojmovanju, ki poudarja, da so južno slovanski narodi manj vredni. S temi besedami so poveličevali italijansko civilizacijo, ki mora v bližnji prihodnosti vase vsrkati manj razvite narodne skupnosti. Tudi italijanski časopisi so izdajali razne članke, ki so bili stereotipno obarvani zoper Slovence. Torej, slovenska in hrvaška manjšinska skupnost v Italiji sta prenehali obstajati kot politični in nacionalni subjekt, v vzhodnih obmejnih pokrajinah pa se je začelo vsestransko pospešeno brisanje vsega, kar ni bilo italijansko (Kacin - Wohinz, 1990, 72). 2.5 ODPOR IN ILEGALNE ORGANIZACIJE Po raznarodovalnih ukrepih in pod vse večjim pritiskom fašističnih oblasti je kulturno in politično življenje slovenskega in hrvaškega prebivalstva prešlo v ilegalo. Razvilo se je novo, podtalno organizirano delovanje v okviru krščanskega in liberalnega političnega tabora. Odpor Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini lahko razvrstimo v tri različna obdobja, za katera so prevladovale določene značilnosti glede na politične razmere v Italiji. V prvem, kratkem povojnem obdobju je del Slovencev vezal svojo nacionalno usodo na revolucijo, z namenom, da bi spremenili družbeni red, ki ga je obetalo revolucionarno razpoloženje italijanskega socialističnega gibanja. Revolucija naj bi rešila socialne in nacionalne zahteve ter vprašanje narodnih manjšin. Delavsko oziroma socialistično gibanje je bilo na Primorskem izredno močno, saj je prirejalo številne demonstracije, manifestacije, stavke in spopade s fašisti. Nasprotno pa so si prizadevali meščanski politiki, ki niso bili revolucionarno nastrojeni, temveč so se poskušali prilagoditi novim razmeram v Julijski krajini in svobodno razviti slovanske narodne manjšine (Kacin - Wohinz, 1977, 19). Pri podpori slovenske in hrvaške narodne skupnosti v Italiji je imela v tej fazi izredno pomembno vlogo Pisarna za 22

23 zasedeno ozemlje, ki je nastala po prvi svetovni vojni v Ljubljani z nalogo, skrbeti za Slovence (»neodrešene brate«), ki so po letu 1918 ostali v sosednji Italiji oziroma zunaj mej države matičnega naroda. Vodil jo je Slavko Fornazarič. Najpomembnejše dejavnosti Pisarne so bile zbiranje gradiva o ravnanju italijanske oblasti na zasedenem ozemlju, obveščanje prebivalstva in propagandna dejavnost na tem območju. V ta namen je veliko število kurirjev in emisarjev, ki so bili po rodu Primorci, odhajalo na zasedeno ozemlje in organiziralo mrežo obveščevalcev, z namenom, da so ti zbirali podatke o okupacijskih razmerah. Pri tem je prihajalo do spopadov med posamezniki ali pretepov domačih fantov z italijanskimi vojaki. Leta 1919 je na pobudo Fornazariča nastal Odbor za zasedeno ozemlje, ki naj bi se ukvarjal izključno s problematiko prebivalstva na zasedenem ozemlju, s propagando in protiagitacijo. Leto kasneje je nastala še širša zasedbena organizacija Narodni svet za neodrešeno domovino z nalogo, da je v gospodarskem, političnem in kulturnem pogledu zastopal vse begunce in izseljence iz slovenskega ozemlja, ki so ga zasedli Italijani in Nemci. Poleg tega je podpiral osvoboditev vsega slovenskega ljudstva pod tujo oblastjo in se zavzemal za njegovo združitev z matičnim narodom. Vendar zaradi političnih in kadrovskih razlogov Narodni svet nikoli ni zaživel v celoti (Nečak, 1972, ). Pisarna je, po priključitvi Julijske krajine k Italiji, skrbela za emigrante, ki so prihajali v Kraljevino SHS, posvečala pa se je tudi organizaciji tajnih povezav s Primorsko. Poleg tega je organizacija delovala tudi na drugih področjih, kot so izdelava znanstvenih študij, izdaja brošur, organiziranje protestnih shodov, zbiranje pisem (iz zasedene Primorske) in vojaških podatkov. Na organizacijo so se obrnili predvsem begunci, ki so potrebovali finančno pomoč, pomoč pri kritju stroškov potovanja in selitve ter pomoč pri iskanju informacij o izgubljenih sorodnikih, ki so ostali na zasedenem ozemlju (Purini, 2000, ). Pisarno je leta 1920 nadomestila Jugoslovanska matica, ki je vodila propagando in materialno pomoč v Julijski krajini. Organizacija Orjuna pa je od Pisarne prevzela vojaško-obveščevalno in akcijsko dejavnost (Kacin - Wohinz in Verginella, 2008, 20). Upornost Slovencev je bila v tem prvem obdobju pogojena s strogim zasedbenim režimom (npr. prepoved nošenja nacionalnih simbolov in zastav). 23

24 Po priključitvi Julijske krajine k Italiji je nastopilo drugo obdobje odpora Slovencev zoper fašistični program raznarodovanja manjšine. Pri tem je glavno vlogo imel narodnjaški tabor, ki je hotel ubraniti slovensko prebivalstvo pred italijanizacijo s pomočjo ohranjanja in razvijanja narodne zavesti, kulture ter tradicije. Tabor se je v glavnem zavzemal za priznavanje manjšinskih pravic znotraj Italije in hkrati za priključitev slovenske in hrvaške skupnosti na Primorskem k jugoslovanski državi. To naj bi se zgodilo po mirni poti, in sicer s sporazumom med Italijo in Jugoslavijo. Kljub temu so se ljudje posluževali ostrih kritik zoper fašistični režim in hkrati glasno obsojali sam fašizem. Z drugimi besedami lahko rečemo, da je nastal zelo močen antifašistični odpor. To se je kazalo predvsem v intervencijah slovenskih poslancev v rimskem parlamentu, v protestih in verbalnih napadih na lokalni fašizem. Kot že rečeno, so bili v rimskem parlamentu do leta 1926 tudi slovenski ter hrvaški poslanci in sicer Karol Podgornik, 9 Josip Lavrenčič, 10 Virgil Šček, 11 Ulikse Stanger, 12 Josip Vilfan 13 in Engelbert Besednjak. 14 Zadnja dva poslanca sta za vsak 9 Karol Podgornik ( ) je bil primorski politik, ki je deloval v liberalnem taboru. Leta 1904 je ustanovil društvo Narodna posveta, ki je bila osrednja prosvetna organizacija liberalcev na Goriškem. Podgornik je bil tudi tajnik pevskega in glasbenega društva v Gorici, starešina pri akademskem ferijalnem društvu Adria ter je deloval v kolesarskem društvu Gorica. Leta 1913 je bil izvoljen v goriškem deželnem zboru. Po koncu prve svetovne vojne je postal predsednik goriškega pokrajinskega odseka Narodnega sveta iz Ljubljane, ki je izvedel plebiscitno akcijo za priključitev slovenskega dela goriške dežele z Gorico vred v bodočo jugoslovansko državo. Po italijanski okupaciji Julijske krajine je pokrajinski odsek deloval le ilegalno, Podgornik pa je bil odpeljan kot vojni ujetnik v taborišče Servigliano pri Anconi. Po izpustu iz taborišča se je vključil v politično društvo Edinost. Na volitvah za italijanski parlament je bil leta 1921 izvoljen na listi Jugoslovenske narodne stranke. Do leta 1923 je bil član komisije za notranje zadeve. Zavzemal se je za rabo slovenskega jezika v javnosti in šolstvu, vendar so bile njegove zahteve zavrnjene s strani italijanske vlade (PSBL 3, , 28 29). 10 Josip Lavrenčič ( ) je bil primorski politik, ki je bil leta 1911 v Postojni izvoljen za podžupana, leto kasneje pa za župana. Leta 1913 je bil izvoljen na liberalni listi za deželnega poslanca v okraju Postojna, Vrhnika in Lož. Na prvih volitvah (1921) v italijansko poslansko zbornico je s kandidaturo v okviru Jugoslovenske narodne stranke dobil mesto državnega poslanca Julijske krajine (PSBL 2, , 254). 11 Virgil Šček ( ) je bil duhovnik, politik, poslanec, urednik in pisec. Že kot dijak se je vključil v narodnoobrambno delo. Kasneje je sodeloval pri glasilu Kmečki glas, postal tajnik Slovenske dijaške zveze in usklajeval delovanje Zveze. Navdušil se je za krščansko-socialno delovanje in jezikoslovje. Šček je bil eden od pobudnikov za obnovitev stanovske organizacije Zbor svečenikov Sv. Pavla. Leta 1921 je bil izvoljen za slovenskega poslanca v rimskem parlamentu, kjer je spretno izrazil pričakovanja in zahteve slovenske ter hrvaške manjšine. Leta 1927 je bil suspendiran s strani nadškofa Sedeja, zato se je vrnil v matično škofijo, kjer je izdajal razne veroučne knjige, molitvenike itd. (PSBL 3, , ). 12 Ulikse Stanger ( ) je bil hrvaški politik in pravnik, ki se je udeleževal slovenskega in hrvaškega javnega življenja v Trstu. Bil je tajnik društva Dalmatinski skup in je izdajal list»hrvatsko slovo«. Po prvi svetovni vojni se je naselil v Opatijo, kjer se je intenzivno vključil v politično življenje istrskih Hrvatov. Na parlamentarnih volitvah leta 1921 je nastopil kot kandidat, ki je bil posledično izvoljen v istrskem okrožju. V poslanski zbornici je bil član komisije za izobraževanje in umetnost (PSBL 3, , 441). 24