Gradivo za udeležence delavnice

Transcription

1 P O S P E Š E V A N J E R A Z V O J A PODJETNIŠTVA TER GOSPODARSKEGA IN DUHOVNEGA RAZVOJA PODEŽELJA PROMOTION OF THE ENTREPRENEURSHIP AND COORDINATION OF THE ECONOMIC AND SPIRITUAL DEVELOPMENT OF COUNTRYSIDE RAZVOJNA AGENCIJA SINERGIJA DEVELOPMENT AGENCY OBČINE / MUNICIPALITIES: BELTINCI, MORAVSKE TOPLICE, PUCONCI, HODOŠ, ŠALOVCI, GORNJI PETROVCI, GRAD, KUZMA, ROGAŠOVCI, CANKOVA, TIŠINA OSNOVE UPORABE DIGITALNEGA FOTOAPARATA Gradivo za udeležence delavnice Matejka Horvat Projekt CVŽU Pomurje financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada (85%) ter Ministrstvo za šolstvo in šport (15%). Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, za obdobje , razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja; prednostne usmeritve: Izboljševanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja. RAZVOJNA AGENCIJA SINERGIJA, d.o.o., KRANJČEVA 3, SI MORAVSKE TOPLICE (0) (0) [email protected] Matična številka: Šifra dejavnosti: Sodišče vpisa: Okrožno sodišče v M. Soboti št. reg. vl.: 1/02342/00 Davčna številka: SI Id. za DDV Bančni račun:

2 2 Digitalni fotoaparat je danes že nekaj vsakdanjega. Na trgu dobimo zelo različne modele fotoaparatov, ki so različnih barv in oblik. V trgovini je tudi naprodaj zelo veliko digitalnih fotoaparatov in njihove cene se gibljejo od najcenejši do najdražjih. Najcenejši digitalni staje danes že okoli petdeset evrov. Najdražji pa stanejo tudi tja do šesto evrov (digitalni kompaktni fotoaparat). Razlika v ceni je kar velika in s tem tudi veliko več izbire. Glede na vaše potrebe, kolikokrat uporabljate svoj digitalni fotoaparat si lahko kupite tudi povprečen fotoaparat. Povprečni digitalni fotoaparat se giblje okoli 150 do 250 evrov in so tudi zelo preprosti za uporabo. Zaradi tega jih lahko uporabljajo vsi ljudje, tudi starejši in tisti, ki se toliko ne spoznate na digitalni fotoaparat. Seveda skoraj vsi digitalni fotoaparati imajo danes funkcijo za snemanje video posnetkov. Nekateri fotoaparati tudi v polni HD ločljivosti. Nekateri najcenejši digitalni fotoaparati ne vsebujejo baterij in jih morate sami dokupiti. Nekateri fotoaparati pa že vsebujejo polnilno baterijo. Digitalni fotoaparati zmorejo marsikaj z vašo pomočjo seveda. Kmalu bodo nenadomestljivi v poslovnih sferah, doma in v šolah pa zaradi še vedno previsokih cen malo kasneje, a klasični jih ne morejo več izriniti. V prid te trditve govori tudi dejstvo, da digitalni fotoaparati niso uporabni samo za navadno slikanje ampak tudi za marsikaj drugega. Na žalost niso vsi proizvajalci enako domiselni zato jih večina res ponuja samo fotografiranje in morda ogledovanje slik na televiziji. Vendar lahko danes skoraj vsi modeli digitalnih fotoaparatov prikazujejo tudi vaše predstavitve narejene v Microsoft Power Pointu. Spominski medij fotoaparata lahko uporabite tudi za kaj drugega, ne samo za slikanje! Zgornjega so načelno sposobni vsi digitalni fotoaparati, če imajo v drobovje vgrajen operacijski sistem, ki jim to omogoča. Digitalni fotoaparati so pravzaprav preprosti računalniki, ki za svoje delovanje potrebujejo preprost a zmogljiv operacijski sistem. Vse operacije v zvezi s pretvorbo svetlobe v digitalni zapis se zgodijo v posebej za to namenjenemu integriranemu vezju, ki je tudi sam zase pravzaprav procesor, ki operira z nekaj preprostimi ukazi, zapis slike na pomnilni medij pa opravi vgrajeni operacijski sistem. Ta poskrbi tudi za prenos slike v vaš osebni računalnik, brisanje slik, zaščito slik pred brisanjem, označevanjem zaporedja pri tiskanju slik brez posredovanja računalnika in še kaj bi se našlo.

3 3 10 NAJVEČJIH PREDNOSTI DIGITALNIH FOTOAPARATOV Takojšen ogled posnetkov Verjetno največja prednost digitalnih fotoaparatov je možnost takojšnjega ogleda fotografij. Takoj za tem, ko ste pritisnili na sprožilec, si fotografijo lahko ogledate in zakaj tega ne bi storili? Posnetek na zaslonu LCD dobro oglejte, preverite, ali je tehnično brezhiben in se vprašajte, ali ste se takšnega res zamislili. Če ne, se nikar ne obotavljajte narediti še enega, im morda pri tem spremeniti kakšno nastavitev. Tako se boste najlažje in najhitreje naučili dobro fotografirat. Ni stroškov s filmom Da stroškov s filmom pri digitalnem fotoaparatu nimate, brez dvoma dobro veste, saj je to verjetno eden od razlogov za nakup. Zakaj torej to sploh omenjamo? Ker marsikdo tega ne izkorišča v takšni meri, kot bi lahko. Veselo pritiskajte na sprožilec, saj je to najzanesljivejša pot do dobrih fotografij. Priročna velikost Digitalni fotoaparati so majhni glede na svoje zmogljivosti. Lahko ga imate vedno pri roki, v žepu ali torbici, zato ga nikar ne puščajte doma. Pravilo, staro toliko kot fotografija, namreč pravi, da boste na najzanimivejše fotografske priložnosti naleteli takrat, ko fotoaparata ne boste imeli pri roki. Ne pustite se torej presenetiti in imejte svoj digitalni fotoaparat vedno s seboj. Enostavno rokovanje Mnogi uporabniki ne izkoristijo vseh tehničnih lastnosti fotoaparata, ker zanje sploh ne vedo, ali ker se jim zdijo prezapletene za rabo. Posledica so fotografije, ki niso tako dobre, kot bi lahko bile. Ljubiteljski rabi namenjeni digitalni fotoaparati so v resnici tako enostavni, da se ne bi smeli izgovarjati na zapletenost. Spoznajte svoj fotoaparat in brez strahu izkoristite vse, kar vam omogoča. Ustvarjalna svoboda Digitalni fotoaparat vam omogoča veliko ustvarjalne svobode, ki se ne konča po pritisku na sprožilec. Z računalnikom in ustreznim programom za obdelavo digitalnih fotografij lahko popravite marsikatero pri fotografiranju zagrešeno napako. Pomoč

4 4 računalnika je sicer nujna, a če bi radi izkoristili vse, kar vam digitalna fotografija omogoča, jo vsekakor uporabljajte. Ogled fotografij na televizijskem zaslonu Za ogled fotografij ne potrebujete računalnika in tudi na papir vam jih ni treba natisniti. Dovolj je, da fotoaparat priključite na televizor in že lahko vsem pokažete svoje fotografske umetnije. Snemaje videa Ko smo ravno pri televiziji večina digitalnih fotoaparatov omogoča snemanje videa. S fotoaparatom sicer ne boste nadomestili videokamere, kljub vsemu pa lahko najzanimivejše dogodke iz vsakdanjega življenja ovekovečite tudi v filmski obliki. Enostavno tiskanje Razvijanje fotografij je bilo včasih precej zapleten in dolgotrajen postopke, danes pa zadostuje že klik z miško. Potrebujete le primeren barvni tiskalnik in prihranili si boste vsakokratno pot so fotolaboratorija. Pošiljanje fotografij po e-pošti Sorodnikom, prijateljem, sošolcem, znancem in vsem, ki bi radi videli vaše fotografije, ni več treba čakati, da jih natisnete na papir. Še isti dan jih lahko pošljete po e-pošti. Pregledno arhiviranje Pozabite zamudno shranjevanje v debelih albumih za fotografije in še bolj zamudno brskanje po njih. S primernim programom za urejanje digitalnih fotografij, mnogi med njimi so celo brezplačni, boste fotografije enostavno in pregledno shranjevali ter vedno takoj našli katero koli, četudi se vam jih bo nabralo več tisoč. 1 1 Pečenko, 2005, str

5 5 SLABOSTI DIGITALNIH FOTOAPARATOV Kot»edino«slabost digitalnih fotoaparatov v primerjavi z klasičnimi fotoaparati je ta, da velikokrat ne damo razviti fotografij in jih nato porazgubimo po računalniku ali jih celo izbrišemo. S tem pa izgubimo marsikatere spomine. VRSTE DIGITALNIH FOTOAPARATOV Mobilni fotoaparati Digitalne kamere tega razreda uvrščamo med naprave z nižjo ločljivostjo. Na splošno lahko izdelajo slike z ločljivostjo do 2 megapik, pri velikosti 1600x1200 pik, vendar številni izdelovalci ponujajo tudi kamere z še višjo ločljivostjo. Slike so primerne za pošiljanje razglednic, prikazovanje na zaslonu in uporabo po spletu. Odtisi so zaradi slabe kakovosti kamer slabši, prav tako niso razvidne podrobnosti. Objektiv s povečavo imajo le redki telefoni. Tovrstne kamere so namenjene splošni in nezahtevni uporabi, pri kateri je bolj pomembno zabeležiti neki dogodek, kot pa posneti kakovostno fotografijo. Slika 1: Mobilni telefon z vgrajeno kamero (vir:

6 6 Kompaktni digitalni fotoaparati Kompaktni fotoaparati so najmanjši, najlažji, najcenejši in tudi daleč najenostavnejši za uporabo, zato so najbolj razširjeni. Fotoaparati tipa»nameri in sproži«, ki so bili do nedavnega na trgu prevladujoči, nimajo prikazovalnika LCD, pri fotografiranju z njimi vidimo prizor skozi od objektiva ločeno iskalo, ker je velika slabost teh kamer. Skozi ločeno iskalo nikoli ne vidimo točno tistega, kar bo potem na sliki. Napaka, imenovana paralaksa, nastane zaradi razmika med iskalom in objektivom. Z nižanjem cen in napredkom tehnologije danes fotoaparate tipa»nameri in sproži«izrivajo naprednejši aparati iz srednjega cenovnega razred, z zaslonom LCD ki služi kot iskalo in pregledovalnik slik. Vsi kompaktni fotoaparati imajo fiksen objektiv, ki ga ni mogoče sneti z aparata in zamenjati z drugim. To je za zahtevne fotografe velika ovira, amaterjem pa prihrani odstranjevanje nadležnega prahu na svetlobnem tipalu. Profesionalni kompaktni fotoaparat se od preprostejših razlikuje v boljši kakovosti in dodatnih funkcijah. Zahtevnim fotografom nudi skoraj enake možnosti kot zrcalnorefleksni fotoaparat. Tovrstne kamere imajo močnejše ohišje, ki ustreza pogosti uporabi v različnih razmerah na terenu. Zmogljivost svetlobnega tipala je po navadi 5 ali več megapikslov, kar zagotavlja boljšo sliko na zaslonu in v tiskanih publikacija. Med funkcijami je popolna kontrola zaslonke, velik razpon občutljivosti ISO in nastavitev beline. Za dobre posnetke je potrebno vsaj osnovno poznavanje fotografskih tehnik, ker fotoaparati večinoma ne vključujejo algoritmov za boljšo osvetlitev ipd. Omogočajo uporabo različnih vrst baterij, pomnilniških medijev in dodatkov (močnejše bliskavice, filtrov, izmenljivih objektivov) ali pa od enostavnejših odstopajo zaradi posebnosti (npr. vrtljiv zaslon in vrtljiv objektiv, tipalo 25 MPx). Ena izmed prednosti je tudi elektronsko iskalo, ki preprečuje paralakso.

7 7 Slika 2: Kompaktni digitalni fotoaparat (vir: Zrcalno-refleksni fotoaparati V zgornjem kakovostnem razredu je danes največ zrcalno-refleksnih fotoaparatov s samodejnim ostrenjem slike. Njihova poglavitna značilnost je neposredno upravljanje z objektivom. Zrcalce v aparatu odbija svetlobo iz objektiva navzgor v prizmo, ki pravilno obrnjeno sliko pošlje v iskalo, da lahko vnaprej vidimo, kaj bo na posnetku, tik pred zajemom slike pa se zasuka navzgor in svetlobi odpre pot do tipala ali filma. Obstajajo seveda fotoaparati, ki nekatere stvari naredijo bolje od zrcalno-refleksnega, denimo posnetki brez geometričnega popačenja pri fotografiranju arhitekture, za kar so veliko primernejše profesionalne mehovke, toda med vsemi današnjimi je ravno zrcalno-refleksni fotoaparat najbolj vsesplošno uporaben, saj ga lahko s široko izbiro objektivov in dodatkov (npr. ločena elektronska bliskavica, meh in predleče za bližinske posnetke, okularji z dioptrijo, telekonverterji, žični in daljinski sprožilec) uporabljamo za vse zvrsti fotografije: portretno, krajinsko, makro, reportažno, tudi športno, in reklamno fotografijo. Fotografiramo lahko popolnoma avtomatsko ali pa večino dela opravimo ročno. Izbiramo lahko med nastavitvijo zaklopa, osvetlitvenega časa, izbiramo moč bliskavice, nastavimo način beline... Uporabnik ima med popolno avtomatiko

8 8 primerno za začetnike, vajene kompaktnih aparatov, in povsem ročnimi nastavitvami še vrsto vmesnih prednastavljenih možnosti.2 Slika 3: Zrcalno-refleksni fotoaparat (vir: Pečenko (2005) deli digitalne fotoaparate na fotoaparate za poklicne fotografe, fotoaparate za zahtevne ljubitelje, fotoaparate za ljubiteljske fotografe, fotoaparate za nedeljske fotografe, žepni fotoaparat, fotoaparat v telefonu in fotoaparat v digitalni kameri. Da bi se med množico modelov, ki jih najdemo na policah trgovin, laže znašli, smo jih razdelili v nekaj skupin. Razdelili bi jih sicer lahko tudi glede na ceno, ločljivost tipala ali morda zmogljivost objektiva, a smo se odločili za delitev glede na vrsto uporabnikov, ker se nam zdi, da je takšna delitev najbolj smiselna. Upoštevati morate, da se razredi med seboj deloma tudi prekrivajo, saj nekateri modeli po nekaterih značilnosti sodijo recimo med fotoaparate, namenjene zahtevnejšim ljubiteljem, po drugih pa med fotoaparate za običajne ljubitelje. 2 Wikipedija, Fotoaparat, vir:

9 9 Fotoaparati za poklicne fotografe Praviloma so to najzmogljivejši (in seveda najdražji) zrcalno-refleksni fotoaparati z izmenljivimi objektivi. Od podobnih fotoaparatov, namenjenih nekoliko manj zahtevni rabi, se ločijo predvsem po večjih tipalih, hitrejšem slikanju in odpornejših ohišjih. Tipala najzmogljivejših so recimo tako velika kot sličica 35-milimetrskega filma, v sekundi pa lahko naredijo 5 ali tudi več fotografij v najvišji ločljivosti. Ponašajo se tudi z višjo ločljivostjo, recimo 12 ali 16 megapik, vendar imajo nekateri modeli tudi samo 8 megapik, se pravi nič več kakor fotoaparati, namenjeni ljubiteljski rabi. Predvsem pa ne smete misliti, da takšnega poklicni rabi namenjenega fotoaparata ne sme kupiti ljubitelj, če si ga seveda lahko privošči. Velja seveda tudi obratno marsikateri profesionalec si denar služi s fotoaparatom, ki smo ga tu uvrstili v ljubiteljski razred. Vzrok za to je lahko finančni ali tudi kakšen drug. Poklicni rabi namenjeni fotoaparati so recimo vsi po vrsti precej veliki, zato je včasih bolje imeti sicer nekoliko manj zmogljiv, a manjši model. Fotoaparati za zahtevne ljubitelje Po angleško se temu razredu fotoaparatov reče prosumer, kar je tvorjenka iz professional in consumer (poklicni in potrošniški). Sem sodijo modeli, ki so načeloma dovolj dobri tudi za poklicne fotografe, vsaj tiste nekoliko manj zahtevne. Najzmogljivejši v tem razredu so zrcalno-refleksni fotoaparati z izmenljivimi objektivi. Od tistih iz poklicnega razreda se ločijo po nekoliko manjšem tipalu, običajno z 28- ali 22-milimetrsko diagonalo, ki pa nima nujno tudi manjše ločljivosti. Običajna ločljivost v tem razredu je 8 ali 10 megapik. So tudi nekoliko počasnejši in v sekundi lahko naredijo od 3 do 5 slik ter imajo malce manj odporno ohišje. Nekoliko manj zmogljiva je tudi elektronika in morda nimajo tako zelo izpopolnjenih načinov za merjenje svetlobe in ostrenje, a tu so lahko razlike že zelo majhne, kolikor jih sploh je. Pri fotoaparatih v tem razredu je merjenje svetlobe in ostrine že zelo izpopolnjeno, poleg številnih samodejnih nastavitev pa omogočajo tudi bolj ali manj popoln ročni nadzor nad vsemi nastavitvami. Drugo skupino fotoaparatov v tem razredu sestavljajo fotoaparati, ki jim objektivov sicer ne moremo menjati, v iskalu pa prav tako vidimo natanko to, kar vidi tudi tipalo (gledamo torej skozi objektiv). Ti fotoaparati imajo tudi zelo zmogljive objektive, z 10-, 15- ali 18-kratnim zumom.

10 10 Pri nakupu fotoaparata z vgrajenim objektivom je treba precej pozornosti nameniti prav objektivu, saj ga ne bomo mogli zamenjati. Za večino namenov so boljši tisti objektivi, ki sežejo nižje v širokokotno območje, recimo do 28 mm. To omenjamo predvsem zato, ker je fotoaparatov s takšnimi objektivi manj. Pogostejši so namreč tisti, ki sežejo v širokokotnem območju samo do 35 mm. V teleobjektivnem delu težav nimamo, saj se večina teh fotoaparatov ponaša s 400 ali celo več milimetri, kar je več kot dovolj tudi za zelo zahtevne fotografe. Omenimo še, da imajo tovrstni fotoaparati v iskalu majhen zaslon LCD. Ker je ločljivost zaslona v iskalu razmeroma skromna, okoli pik, ostrine ne bomo mogli oceniti tako natančno, kot pri zrcalno-refleksnih modelih z optičnim iskalom. Težave lahko imamo tudi pri slabši svetlobi, ko je lahko slika na zaslonu pretemna in morda sploh ne bomo videli tistega, kar bi radi poslikali. Fotoaparati z vgrajenimi objektivi imajo po navadi manjša tipala od tistih, ki jim lahko menjamo objektive, po ločljivosti pa ne zaostajajo, saj imajo prav tako 6, 8 ali celo 10 megapik. Tudi v drugih lastnostih, recimo hitrosti ali zmogljivosti elektronike, fotoaparati z vgrajenim objektivom ne zaostajajo za cenejšimi zrcalno-refleksnimi modeli. Pri nakupu se morate torej odločiti predvsem za to, ali res potrebujete različne objektive ali pa bi morda vendarle zadostoval en sam dovolj zmogljiv. Če na to ne znate odgovoriti, bo verjetno en sam objektiv zadostoval. Lahko se seveda zgodi, da boste zmogljivost takšnega fotoaparata sčasoma prerasli, a ker je napredek fotografske tehnike tako hiter, bo takrat verjetno že tudi čas za nov, še zmogljivejši fotoaparat. Fotoaparati za ljubiteljske fotografe Ljubiteljski fotograf je hudo raztegljiv pojem in tudi skupina njim namenjenih fotoaparatov je zelo raznolika. Za vse je značilen vgrajen objektiv, večinoma pa imajo tudi optično iskalo, ki ni neposredno povezano z objektivom in torej v njem ne vidimo natanko tistega, kar bo na sliki. Imajo tudi manjša tipala kakor fotoaparati iz prejšnjih dveh skupin (z diagonalo 6 9 mm), kar pa ne pomeni, da imajo nujno tudi manjšo ločljivost. Zmogljivejši modeli imajo namreč 7 ali celo 10 megapik, nekoliko skromnejši pa 4-6 megapik. Objektiv ima običajno 3-kratni zum, čeprav niso redki modeli z nekoliko večjim razponom.

11 11 Vgrajena elektronika poleg številnih samodejnih nastavitev omogoča tudi vsaj osnovne ročne nastavitve. Fotoaparati v tem razredu se lahko precej ločijo v hitrosti, kar iz osnovnih tehničnih podatkov ni razvidno. Nekateri zmorejo 2 ali celo 3 posnetke v sekundi, drugi pa s težavo naredijo enega samega. Precejšnje razlike so lahko tudi v časovnem zamiku med pritiskom na sprožilec in sprožitvijo. Pri boljših modelih se meri v desetinkah sekunde, pri skromnejših pa lahko traja tudi 2 sekundi, da fotoaparat dejansko naredi posnetek. Razlike v zmogljivostih in kakovosti so v tem razredu precejšnje, na srečo pa postajajo digitalni fotoaparati tako zmogljivi, da jih povprečen ljubiteljski uporabnik pogosto sploh ne bo opazil. Fotoaparati za nedeljske fotografe Nedeljski uporabnik od fotoaparata pričakuje predvsem enostavnost. Poudarek je torej na samodejnih nastavitvah, ročnih pa pogosto sploh ni ali pa so zelo omejene. Bolj ali manj skromne so seveda tudi vse druge lastnosti. Ločljivost je običajno 4 ali 5 megapik, čeprav ima čedalje več fotoaparatov v tem razredu tudi 6 ali 7 megapik. Tipalo z večjo ločljivostjo je namreč enostavno vgraditi v fotoaparat, in ker so čedalje cenejša, jih izdelovalci vgrajujejo tudi v sicer skromneje opremljene modele. Fotoaparati v tem razredu imajo enostavne objektive, z največ 3-kratnim zumom, nekateri najcenejši modeli pa optičnega zuma sploh nimajo, temveč lahko uporabimo le digitalnega. Ti fotoaparati so tudi počasnejši, saj z njimi le redko lahko naredimo več kakor en posnetek v sekundi. V tem razredu opažamo tudi največje razlike v kakovosti posnetkov, predvsem zaradi tega, ker sodijo sem poleg najenostavnejših modelov uglednih izdelovalcev tudi številni ceneni modeli malo znanih ali povsem neznanih izdelovalcev, večinoma z Daljnega vzhoda. Ti uporabljajo najenostavnejše objektive, pogosto s plastičnimi lečami, cenena tipala in skromno elektroniko. Pred nakupom katerega od najcenejših modelov se torej vedno vprašajte, ali bi morda ne bilo pametneje odšteti par deset evrov več. Razlike v kakovosti so namreč v tej skupini fotoaparatov pogosto večje kakor razlike v ceni.

12 12 Žepni fotoaparati Žepne fotoaparate bi sicer lahko glede na zmogljivost razdelili tudi v razrede ljubiteljskim in nedeljskim namenjenim fotoaparatov, a jih omenjamo posebej, saj jih druži velikost. Oziroma majhnost. Zanje se najde prostor v vsakem žepu in jih torej lahko imamo ves čas pri roki, kar je včasih zelo dobrodošlo. Še posebej če pomislimo, da staro fotografsko pravilo pravi, da se najboljše priložnosti za fotografiranje pojavijo takrat, ko pri sebi nimamo fotoaparata. Žepni fotoaparati so praviloma nekoliko dražji od enako zmogljivih, a malce večjih bratov. Ali malce manj zmogljivi od večjih bratov v istem cenovnem razredu. Kot drugi ali tretji fotoaparat jih pogosto uporabljajo tudi lastniki sicer precej zmogljivejših fotoaparatov. Marsikateri profesionalec na primer svoje fotografske torbe z dragoceno opremo ne nosi vedno s seboj, vedno pa ima v žepu ta ali oni žepni fotoaparat. Fotoaparat v telefonu Že omenjeni fotoaparati v telefonu postajajo čedalje zmogljivejši. S pravimi fotoaparati se sicer tudi najzmogljivejši telefonski fotoaparati ne morejo enakovredno kosati, če drugega ne zaradi skromnejših objektivov. Toda za manj zahtevne uporabnike so že zdaj pravzaprav čisto primerni. Večinoma nimajo optičnega zuma in tudi sicer so njihove zmožnosti razmeroma omejene, a takšni so tudi številni nedeljskim fotografom namenjeni modeli, zato ni nobenega razloga, da jih ne bi uporabljali za fotografiranje. Fotoaparat v digitalni video kameri Podobno kakor lahko z mnogimi fotoaparati snemate video, lahko z digitalnimi video kamerami fotografirate. Video kamere imajo sicer v povprečju nižjo ločljivost od fotoaparatov, od 1 do 3 megapike, nekateri modeli pa so že opremljeni tudi s tipalom, ki premore kar 5 megapik. S kamero posnete fotografije lahko shranimo na videokaseto, precej priročnejše pa je, če za uporabimo pomnilniško kartico. Večina video kamer, s katerimi lahko tudi fotografiramo, ima namreč režo za pomnilniško kartico.

13 13 Fotografiranje s kamero je nekoliko nerodnejše kakor s fotoaparatom, pa tudi fotografske zmožnosti kamer so precej omejene, kar pa seveda ne pomeni, da ne bi mogli s kamero narediti imenitne fotografije. 3 ZGRADBA DIGITALNEGA KOMPAKTNEGA FOTOAPARATA Ohišje Od velikosti, sestave in debeline ohišja je odvisno, kako dober oprijem ima in kako dobro je elektronika zaščitena pred vlago in prahom. Torej od oblike in velikosti ohišja je odvisno, kako dobro bomo lahko fotoaparat prijeli v roke, od njegove kakovosti pa, kako dobro bomo lahko fotoaparat prijeli v roke, od njegove kakovosti pa, kako dobro bo njegovo elektronsko drobovje je zavarovano pred prahom, vlago in drugimi nevšečnostmi. Ohišje fotoaparata je lahko izdelano iz jeklene pločevine, aluminijeve zlitine, plastike ali pa kombinacije le teh. V ohišje so vgrajene kontrole in vsi deli fotoaparata, nanj pa se lahko pritrdi še dodatne reči kot je dodatna bliskavica, stojalo, baterije, pri zrcalno refleksnih fotoaparatih pa tudi objektiv. Objektiv Objektiv (angleško lens) je iz leč sestavljena optična naprava, ki prikaže sliko objekta. Sestoji iz zaslonke in iz cevastega plastičnega ali kovinskega ohišja, v katerem je več zbiralnih in razpršilnih leč iz prozornih snovi in različnih lomnih količnikov. Za kakovost fotografskega posnetka je objektiv odločilnega pomena, kot celota pa svetlobo vedno zbira, nikoli razpršuje. Objektivi imajo lahko stalno ali spremenljivo goriščno razdaljo. Če ima objektiv spremenljivo žariščnico, ima možnost povečave, t.i. zum (angleško zoom). Med najvažnejšimi podatki objektiva sta goriščna razdalja (razdalja med optičnim središčem leče in njenim goriščem), pri zoomih pa njen razpon in svetlobna jakost. Pri boljših fotoaparatih lahko objektive menjamo. Taki objektivi so praviloma boljši in dražji od tovarniško pritrjenih. Imajo posebne okrove, ki poskrbijo, da so trdno pritrjeni na ohišje. Kot rečeno, imajo lahko stalno ali pa spremenljivo goriščno razdaljo. Prednost prvih je, da jih je lažje izdelati in je razmerje med ceno in kakovostjo zatorej 3 Pečenko N., 2005, str

14 14 pri njih ugodnejše, lahko imajo precej večjo svetlobno jakost, so relativno lažji, v povprečju imajo tudi boljšo sliko (ostrina in geometrijska pravilnost slike). Njihova slabost je ta, da potrebujemo za vsako goriščno razdaljo poseben objektiv, čemur se izognemo z zumom. Ta je navadno dražji, ima manjšo svetlobno jakost in, zlasti pri uporabi najkrajše žariščnice, geometrijsko nekoliko popačeno sliko. Svetlobno tipalo je pri digitalnih fotoaparatih bistveno manjše od 35-milimetrskega filma, zato je goriščna razdalja veliko krajša. Zaradi tega se lahko uporablja vgradne objektive z občutno manjšim razponom goriščnih razdalj. Tako objektiv z razponom 8 24 mm ustreza mm pri analognih fotoaparatih za 35-milimetrski film. Izmenljive objektive in tipala velikosti 35 milimetrov imajo le zrcalno-refleksni fotoaparati. Večina digitalnih fotoaparatov ima 4-kratno optično in 10-kratno digitalno povečavo (angleško zoom), vendar ju ne gre enačiti. Slika, ki nastane s programsko povečavo poveča velikost pikslov, ali pa mednje vriva nove, kar poslabša kakovost. 4 Iskalo Večina kompaktnih digitalnih fotoaparatov ima vgrajen samo LCD zaslone pri nekaterih novejših, pa tudi pri zrcalno-refleksnim podobnih je vgrajeno optično iskalo. To v večini primerov ne pokriva enakega področja kot ga posname senzor. To je velika pomanjkljivost, ki je odpravljena z elektronskim iskalom, ki pa ima izvrstno možnost prikaza slike take, kot bo posneta. Resda je sprva elektronsko iskalo videti nekvalitetno in štorasto, vendar je ravno zaradi realnega prikaza osvetlitve orodje, ki zniža število neustrezno osvetljenih posnetkov skoraj na ničlo. Manjka mu le še nekaj več ločljivosti, pa bi morda optično iskalo počasi izginilo v pozabo. Nekatera optična, pa tudi feromagnetna iskala imajo vgrajeno kolesce za nastavitev dioptrije. 5 Torej iskalo je majhno okence, v katerem fotograf vidi to, kar skozi objektiv vidi tipalo fotoaparata in kar bo po pritisku na sprožilec na posnetku. Enostavnim iskalom pravijo tudi kukalo. V iskalu po navadi vidimo tudi osnovne podatke o stanju fotoaparata, recimo trenutno uporabljeni osvetlitveni čas in zaslonko. 4 Fotoaparat, Wikipedija; Vir: 5 Digitalna fotografija; Vir: Kamera/Fotoaparati/z_fotoaparat_ iskalo.html).

15 15 Zaslon LCD V kompaktnih fotoaparatih je lahko LCD zaslon (angl. Liquid Crystal Display, zaslon na tekoče kristale) edino iskalo, ki pa postaja zelo priljubljeno, saj fotoaparata ni potrebno primakniti k očesu tako kot optično. LCD zaslon pokuri dosti električne energije, zato se vse pogosteje pojavljajo fotoaparati z dodatnim optičnim iskalom. Sodobni kompaktni fotoaparati, ki nimajo optičnega iskala, imajo vgrajen le velik LCD zaslon, ki zelo dobro prikaže slikovni rez motiva. Dobro je, če je LCD zaslon zaščiten s trdo plastiko in prekrit z antirefleksno prevleko. LCD zaslon imajo vgrajen tudi vsi zrcalnorefleksni fotoaparati. Ker pri teh ne moremo videti žive slike v trenutku proženja, so nujni za pregled posnete slike. 6 Večina digitalnih fotoaparatov ima na torej na zadnjem delu ohišja LCD zaslon, s katerim lahko pregledujemo že narejene posnetke, izbiramo različne nastavitve, med fotografiranjem pa ga lahko uporabljamo tudi namesto iskala. Pri nekaterih fotoaparatih je zaslon LCD mogoče premikati, kar je koristno zlasti pri slikanju iz bolje nenavadnih položajev. Zasloni se ločijo po velikosti, in čeprav je načeloma večji zaslon boljši od manjšega, to vpliv predvsem na udobnost rokovanja s fotoapratom, ne pa tudi na kakovost posnetkov. Zasloni LCD se ločijo tudi po kakovosti, kar je najopaznejše pri slikanju v jasnem sončnem vremenu, saj takrat sliko na zaslonu včasih komaj razločimo. Nekateri fotoaparati imajo poleg večjega barvnega zaslona LCD še manjši prikazovalnik, na katerem ves čas vidimo osnovne podatke o stanju fotoaparata, recimo število posnetkov na pomnilniški kartici, kako poln je akumulator in podobno. 7 Bliskavica Vgrajena bliskavica (fleš) omogoča fotografiranje slabše osvetljenih motivov. V primerjavi z zunanjimi bliskovnimi enotami je razmeroma šibka in omogoča osvetlitev predmetov, oddaljenih do 5 metrov. Svetlobno tipalo Svetlobno tipalo je elektronsko vezje z množico svetlobno občutljivih elementov, ki svetlobno sliko spremeni v digitalni zapis. Število megapikslov nam pove, koliko slikovnih točk ima tipalo. Več kot je megapikslov, večjo ločljivost bo imela fotografija. 6 Prav tam. 7 Pečenko N., 2005, str. 47.

16 16 Ločljivost fotografije je neločljivo povezana z njeno velikostjo. Ko fotografijo povečamo, torej natisnemo na papir, nočemo na fotografiji videti pik, iz katerih je sestavljena. To pomeni, da morajo biti dovolj majhne. Pomembno je vedeti, da se razlike v ločljivosti pokažejo šele pri povečanju fotografij. Dokler gledamo fotografijo na navadnem računalniškem zaslonu, razlike med fotografijo, narejeno s fotoaparatom, ki ima eno samo megapiko, in tisto, posneto s fotoaparatom, ki jih ima recimo 8, pravzaprav sploh ne boste videli. Računalniški zaslon z ločljivostjo 1024 x 768 pik ima namreč vsega skupaj natanko pik, torej približno 0,8 megapike. Toliko jih lahko hkrati vidimo, in če jih ima fotografija več, je ali ne bomo videli cele na zaslonu ali pa ji bo računalniški program samodejno zmanjšal ločljivost, seveda le začasno, dokler jo bo celo prikazoval na zaslonu. Ljubiteljski fotografi večino fotografij natisnejo na papir velikosti 15 x 10 cm. Pri 120 pikah na centimeter to pomeni, da jih je na tako veliki fotografiji 1800 x 1200 ali dobra dva milijona. 2 megapiki torej. Če na tako velikost odtisnemo fotografijo s tremi ali več megapikami, bo program za tiskanje ločljivosti samodejno zmanjšal, podobno kakor pri prikazu na zaslonu monitorja. Razlike v ločljivosti med dvema in recimo osmimi megapikami tako ponovno sploh ne bomo opazili, saj tistih dodatnih 6 milijonov pik na sliki, veliki 15 x 10 cm, preprosto ne bo. Razlike postanejo opazne šele, če želimo imeti večjo fotografijo! 8 Ločljivost posnetkov digitalnih fotoaparatov torej pove, iz koliko pikslov so sestavljene fotografije. Običajno jo podajamo v megapikslih (1 megapiksel = 1 milijon pikslon). V razvoju digitalnih fotoaparatov se je najhitreje povečalo število pikslov slikovnih senzorjev. Več pikslov sestavlja sliko, večjo sliko lahko natisnemo in večja je tudi velikost njene datoteke. Vendar mišljenje, da kakovost fotoaparata preprosto določa število njegovih megapikslov, je velika zmota. Čeprav visoka ločljivost doprinese k zagotavljanju boljše kakovosti, ne smemo pozabiti na druge dejavnike, ki določajo končno kakovost slike, npr. optika objektiva, slikovni senzor in procesor, itd. Pri zbiri fotoaparata je torej treba poleg števila megapikslov upoštevati tudi kakovost drugih delov. 8 Prav tam, str

17 17 Ločljivost slik pa lahko spremenimo in jo optimalno prilagodimo različnim aplikacijam. Za splet popolnoma zadošča ločljivost 72 dpi (pik na palec), medtem ko je za tiskanje priporočljiva ločljivost 300 dpi. 9 Zelo pomembno pa je razumevanje razlike med zaslonsko in tiskalno ločljivostjo. Sliki ločljivosti 72 dpi in 300 dpi bi bile na računalniškem zaslonu videti enake, ker ima zaslon ločljivost le 72 dpi. Če pa sliko z ločljivostjo 72 dpi natisnemo, ugotovimo, da je nazobčena in nejasna, medtem ko je slika z ločljivostjo 300 dpi videti odlično. 10 Ločljivost v megapikah Velikost posnetka v pikah 1280 x x x x x x x x x 3040 Fotografija 15 x 10 cm Še sprejemljivo Primerno Fotografija 18 x 13 cm Še sprejemljivo Še sprejemljivo Fotografija 30 x 20 cm Primerno Primerno Še sprejemljivo Primerno Primerno Še sprejemljivo Primerno Primerno Še sprejemljivo Primerno Primerno Še sprejemljivo Primerno Primerno Primerno Primerno Primerno Primerno Fotografija 40 x 30 cm Največja povečava pri odlični kakovosti (300 pik na palec / dpi) Največja povečava pri še sprejemljivi kakovosti (150 pik na palec / dpi) Ni primerno Ni primerno 11 x 8 cm 22 x 16 cm Ni primerno Ni primerno 13 x 10 cm 27 x 20 cm Ni primerno 18 x 13 cm 35 x 26 cm Ni primerno 19 x 15 cm 38 x 29 cm Še sprejemljivo Še sprejemljivo Še sprejemljivo Še sprejemljivo 22 x 16 cm 44 x 33 cm 24 x 18 cm 48 x 36 cm 26 x 20 cm 52 x 39 cm 27 x 21 cm 55 x 41 cm Primerno Primerno Primerno Primerno 33 x 26 cm 69 x 51 cm Tabela 1: Primerjava ločljivosti digitalnih fotografi in velikosti, do katerih jih lahko povečamo (vir: Pečenko N., 2005, str. 24). 9 Čeprav je priporočena ločljivost za tiskanje slik 300 dpi, lahko brez težav natisnemo tudi slike z nižjo ločljivostjo, ki so videti enako dobre. V bistvu lahko že z ločljivostjo med 200 in 250 dpi dosežemo zadovoljiv rezultat, kar še posebno pride prav, ko želimo natisniti večje slike. O kakovosti odtisa poleg ločljivosti odloča tudi kakovost in ostrina digitalne fotografije ter seveda zmogljivost tiskalnika in kakovost papirja. 10 Lezano D., 2009, str

18 18 Pomnilniški medij / Pomnilniška kartica Ko motiv fotografiramo, moramo digitalni zapis shraniti za kasnejši ogled, tiskanje ali obdelavo. Večina kompaktnih fotoaparatov ima majhen pomnilnik flash ki omogoča pretvorbo surove slikovne datoteke v stisnjen format, najpogosteje JPEG, in shranjevanje. Največja pomanjkljivost notranjega pomnilnika je v majhni kapaciteti, zato ima fotoaparat ob strani tudi režo za spominske kartice. Izdelovalci digitalnih fotoaparatov se odločajo za različne vrste pomnilniških kartic. Posnete digitalne fotografije so shranjene na pomnilniški kartici ali v vgrajenem pomnilniku. Sprožilec Najpomembnejša in ponavadi tudi največja tipka na fotoaparati je sprožitev. S pritiskom nanj namreč posnamemo fotografijo. Krmilne tipke Na ohišju fotoaparata se poleg sprožilca in drugih tipk nahajajo še t.i. krmilne tipke. Omogočajo premikanje po zaslonu LCD. Avdio-video in izhod USB Video izhod, ki ga ima večina digitalnih fotoaparatov, omogoča prikazovanje posnetkov na televiziji. Nekatere kamere imajo poleg video izhoda tudi avdio izhod, ki omogoča predvajanje večpredstavnostnih posnetkov. Izhod USB s pomočjo podatkovnega kabla omogoča povezavo z računalnikom (prenos slik). Baterije in akumulatorji Digitalni fotoaparati so življenjsko odvisni od električnega napajanja, torej od baterij in akumulatorja. Izdelovalci se odločajo predvsem za dva osnovna pristopa. Nekateri uporabljajo baterije oziroma akumulatorje običajno baterijske velikosti, največkrat vrste AA ali AAA, drugi pa za posebej oblikovane akumulatorje. Vsak ima nekaj prednosti in slabosti. Akumulatorji standardne velikosti so po navadi cenejši, saj imamo pri nakupu precej večjo izbiro in se lahko odločimo za izdelke neodvisnih izdelovalcev. Poleg tega so tudi precej bolj dostopni, saj jih najdemo v večini malce bolje opremljenih trgovin, v skrajnem primeru pa lahko uporabljamo tudi navadne baterije.

19 19 Posebej za fotoaparate oblikovani akumulatorji so po navadi zmogljivejši in omogočajo izdelavo manjših fotoaparatov. Po navadi se tudi hitreje polnijo, so pa zato dražji in jih kar v vsaki trgovini ne moremo kupiti. Če ste skupaj z fotoaparatom dobili samo običajne alkalne baterije velikosti AA ali AAA, se v takem primeru splača nakup akumulatorja in primeren polnilec za baterije. Baterije se namreč izpraznijo precej hitreje kot akumulatorji, saj včasih zadoščajo za smo nekaj deset posnetkov. Akumulatorji so resda nekajkrat dražji, a ker jih lahko vsaj tisočkrat napolnimo, se hitro izkaže, da so neprimerno cenejši kot baterije. Namesto baterij velikosti AA ali AAA večinoma uporabljamo enako velike nikeljmetalhidridne akumulatorje, poznamo pa tudi 3-voltne litij-ionske akumulatorje CR- V3. Ti so veliki kot 2 bateriji velikosti AA. Poznamo pa tudi več vrst akumulatorjev. Nekoč priljubljeni nikelj-kamdijevi (NiCd) so že zastareli in ne samo, da jih zaradi različnih pomanjkljivosti v fotoaparatih ne uporabljamo več, ker onesnažujejo okolje, so v Evropski uniji celo prepovedani. V fotoaparatih po navadi uporabljamo nikelj-metalhidridne (NiMH) ali še zmogljivejše litij-ionske (Li-on) akumulatorje. Slika 4: Zgradba zrcalno-refleksnega fotoaparata (vir: Pečenko N., 2005, str.21)

20 20 Slika 5: Zgradba kompaktnega digitačnega fotoaparata (Vir: Lezano D., 2009, str. 14.) Slika 6: Zgradba kompaktnega digitačnega fotoaparata (Vir: Lezano D., 2009, str. 15.)

21 21 OSNOVNI FOTOGRAFSKI POJMI Pri nakupu fotografskega aparata nam je v veliko pomoč, če vemo kaj pomenijo fotografski pojmi saj tako tudi bolje vemo kakšen fotografski aparat si želimo in kakšnega potrebujemo. To je seveda odvisno predvsem od koliko denarja smo pripravljeni zapraviti, naše zahtevnosti in tega, zakaj bomo fotoaparat sploh uporabljali oziroma kaj bomo z njim fotografirali. Če na primer ne mislimo slikati predmetov zelo na daleč, ne potrebujemo velikega digitalnega zooma, če pa želimo slikati v zelo kratkih intervalih, je bolje, da uporabimo aparat z manjšo ločljivostjo. Poznavanje teh pojmov je torej pomembno, da vemo kaj kupujemo in nam tudi pomaga oceniti, koliko bo aparat s takšnimi specifikacijami stal. Osvetlitev Tipalo digitalne fotoaparata ima omejeno svetlobno občutljivost. To pomeni, da mora nanj pasti ravno prav svetlobe, da bo fotografija pravilno osvetljena. Če je svetlobe premalo, bo slika pretemna, če je bo preveč, pa presvetla. Količino svetlobe, ki pade na tipalo, uravnavamo z zaslonko in osvetlitvenim časom. Manj kot je na voljo svetlobe, bolj mora biti zaslonka odprta in daljši osvetlitveni čas moramo uporabiti. Osvetlitveni čas ali čas osvetlitve je čas, ko svetloba med zajemom fotografije pada na tipalo. Čas, ko svetloba pada na tipalo, določa zaklop, elektronski in mehanski. Kadar je svetlobe manj, mora biti zaklop odprt dlje časa, da bo do tipala prišlo dovolj svetlobe za pravilno osvetljen posnetek. Kadar je svetlobe veliko, mora biti tipalo osvetljeno samo kratek čas, sicer bo slika presvetla. Od osvetlitvenega časa pa ni odvisna samo osvetljenost posnetka, ampak tudi ostrina. Če je osvetlitveni čas predolg, bodo premikajoči se predmeti neostri, zato hitreje kot se predmet premika, krajši osvetlitveni čas moramo uporabiti, če želimo da bo slika ostra. Zaslonka Zaslonka je mehanična naprava, s katero ožimo in širimo odprtino objektiva ter s tem uravnavamo količino svetlobe, ki pride skozi objektiv tipala. Sestavljena je iz kovinskih ploščic, imenovanih diafragma. Velikost zaslonke nam pove F/število, ki prav tako omogoča nadzor nad količino prepuščene svetlobe. Vrednosti F pomenijo razmerje med goriščno razdaljo in premerom odprtine objektiva. Kadar je zaslonka

22 22 popolnoma odprta, je njena vrednost enaka svetlobni jakosti objektiva, lahko pa jo tudi bolj zapremo in s tem zmanjšamo količino svetlobe, ki pade na tipalo. Manjše kot je F/število, večja je zaslonka in zato posledično prepusti več svetlobe. Večje kot je F/število, manjša je zaslonka in zato prepusti manj svetlobe. Najmanjšo zaslonko imenujemo minimalna, največjo pa maksimalna zaslonka. Običajno si F7 števila sledijo v tem vrstnem redu: F/1.4; F/2; F/2.8; F/4; F/5.6; F/8; F/11; F/16. Goriščna razdalja Goriščna razdalja objektiva določa velikost predmeta na sliki. Goriščna razdalja nam torej pove kakšen kot lahko zajamemo v sliko. Večja je, večji je predmet na sliki pri enaki razdalji med snemalcem in predmetom. Objektiv ima v tem primeru manjši slikovni kot, torej dobimo ožji izrez motiva na sliki. Širokokotni objektiv, zajame širše območje v naravi pri isti predmetni razdalji, zato so predmeti na sliki manjši. Ta dejstva in pa uporaba ustrezne zaslonke nam omogočajo določanje globinske ostrine in ustrezne kompozicije slike (ubrana razporeditev predmetov in oseb na posnetku). Goriščno razdaljo izražamo glede na 35 mm film. Majhna goriščna razdalja pomeni širok kot, velika pa ozek kot. Pri večini fotografskih aparatov je najmanjša goriščna razdalja enaka 35 mm. Nekateri fotografski aparati imajo samo eno goriščno razdaljo, pri drugih pa se jo da spreminjati. To spreminjanje goriščne razdalje imenujemo zoomiranje. Tako lahko, če poznamo največjo in najmanjšo goriščno razdaljo izračunamo zoom aparata. To storimo tako da največjo možno goriščno razdaljo delimo z najmanjšo možno goriščno razdaljo. Če ima aparat recimo največjo goriščno razdaljo 70 mm in najmanjšo 35 mm je zoom tega aparata 70 : 35 = 2-kratni zoom. Ostrina Naloga objektiva je preslikava slike iz narave na tipalo. Pri tem je pomembno, kako oddaljen je od objektiva predmet, ki bi ga radi slikali. Slika bo namreč ostra samo, če bo objektiv v natančno določeni oddaljenosti od tipala. Če se spremeni razdalja od predmeta, ki ga slikamo, moramo spremeniti tudi razdaljo objektiva do tipala. Temu premikanju objektiva pravimo ostrenje ali fokusiranje. Razdaljo objektiva do tipala moramo torej prilagoditi oddaljenosti predmeta od objektiva. Če pa sta na fotografiji dva različno oddaljena predmeta in če sta razdalji preveč različni se bomo morali sprijazniti s tem, da bo oster lahko samo en predmet, včasih pa nam pti tem pomaga tako imenovana globinska ostrina. Objektivi namreč

23 23 ne izostrijo samo predmetov v čisto določeni oddaljenosti, temveč v ožjem ali širšem pasu, ki mu pravilno pravimo globinska ostrina. Globinska ostrina (področje v katerem bodo predmeti ostri) je odvisna od goriščne razdalje objektiva, oddaljenosti predmetov, ki jih slikamo, ter uporabljene zaslonke. Daljša kot je goriščna razdalja, bliže so predmeti in bolj kot je zaslonka odprta, manjša je globinska ostrina. Globinska ostrina nam torej pove kako je slika ostra glede na točko, ki jo izostrimo oziroma fokusirno točko. Odvisna je od oddaljenosti predmeta, goriščne razdalje in velikosti zaslonke. Svetlobna občutljivost tipala Tako kot pri klasični fotografiji lahko pri digitalnem fotoaparatu spreminjamo občutljivost tipala. Svetlobno občutljivost označujemo z vrednostjo ISO (npr. ISO 100, 200, 400,..) in večja kot je številka, bolj občutljivo je tipalo. To pomeni, da lahko slikamo v slabših svetlobnih razmerah in uporabljamo krajše osvetlitvene čase ter bolj zaprte zaslonke. ISO predstavlja občutljivost senzorja na svetlobo. Izraža se z ISO številom. Občutljivost je premo sorazmerna z ISO številom(2-krat večje ISO število pomeni 2- krat večjo občutljivost). Osnovna občutljivost senzorja na svetlobo je 100, lahko pa je tudi do 3600 in več. Večje kot je ISO število, bolj moramo paziti na to kako močna je svetloba, sicer bo slika presvetla. Ni priporočljivo če je ISO prevelik, saj bo slabša kvaliteta slike. Prednost večjega ISO-ta pa je predvsem v slikanju notranjih prostorov z malo osvetlitve oziroma šibkim virom svetlobe. Prav pride tudi takrat, kadar nam ni dovoljena uporaba bliskavice(muzeji, razstave, ) ali pa nima pravega učinka. Digitalni šum Digitalni šum na digitalni fotografiji je videti podobno kakor zrnatost na klasični fotografiji. Opazen je kot naključno razporejene in obarvane pike, najopaznejši pa je na površinah, ki bi sicer morale biti povsem enakomerno obarvane, recimo na jasnem nebu. Zaradi digitalnega šuma je posnetek manj oster, saj se v njem lahko izgubijo nekatere podrobnosti. Šum nastane zaradi nepopolnosti svetlobno občutljivi elementov tipala. Fotoni, ki padejo na posamezen element, sprostijo določeno količino elektronov, ki pa ni vedno

24 24 popolnoma enaka, poleg tega pa se včasih kakšen elektron sproti, tudi če na posamezen element tipala svetloba sploh ne pade. Virov digitalnega šuma je več, največ pa ga bomo pridelali z daljšimi osvetlitvenimi časi in večjo svetlobno občutljivostjo tipal. Enostavni fotoaparati z majhnimi svetlobno občutljivimi elementi na tipalih so precej bolj»šumeči«, kakor zrcalno-refleksni modeli z večjimi elementi. Kako moteč bo digitalni šum, je odvisno predvsem od velikosti digitalne fotografije. Pri 15 x 10 cm veliki fotografiji ga ponavadi sploh ne bomo opazili, če bomo fotografijo povečali recimo na 30 x 20 cm, pa bo verjetno že precej opaznejši. Digitalni šum pogosto ni enako izražen pri vseh barvah in je ponavadi izrazitejši pri modri in redi, zato je tudi od posameznega motiva odvisno, kako moteč bo. Barva svetlobe Barva svetlobe je odvisna od barve svetlobe, s katero so obsijani. Če z rdečo lučjo posvetimo na kos belega papirja, ne bo več bel, temveč rdečkast. In taki primerov je zelo veliko. Ker bi na fotografiji vedno radi videli naravne barve ne glede na to, kakšno svetlobo so predmeti na sliki obsijani, se mora tipalo CCD ali CMOS v fotoaparatu prilagoditi barvi svetlobe. V nasprotnem primeru bi namreč list belega papirja ne bi bil bel, temveč rdečkast, modrikast ali zelenkast, odvisno od svetlobe, pri kateri bi ga slikali, podobno pa bi se spreminjale tudi vse druge barve na fotografiji. V fotoaparatu vgrajena avtomatika se barvi svetlobe samodejno prilagodi, zato fotografu na to največkrat ni treba posebej paziti. Vendar se včasih zgodi, da elektronika svojega dela ne opravi najbolje in se iz tega ali onega vzroka ne prilagodi dobr barvi svetlobe. To se največkrat zgodi takrat, ko slikamo v umetno osvetljenih prostorih ali recimo ob tabornem ognju. V takšnih primerih belino izberemo ročno. 11 Ločljivost Predstavlja število točk, iz katerih je sestavljena digitalna slika. Načeloma je bolje čim več, vendar je pri večjem številu lahko problematičen čas shranjevanja. Ločljivost se meri kot število pik na dolžinsko enoto. Običajno je to število pik na inč (dots per inch) - dpi, pikslov na inč (pixel per inch) - ppi in črt na inč (lines per inch) - lpi. Zadnja 11 Pečenko N., 2005, str

25 25 enota se uporablja za tiskalnike. Pri digitalnih fotoaparatih se je uveljavil tudi izraz 'megapixel', ki pomeni število pik v milijonih. 5 Mp pomeni torej pik. Oglejmo si nekaj dimenzij na desni sliki - relacije so izračunane za 5 megapikselno sliko. Senzor potrošniškega digitalnega fotoaparata meri le dobrih 5 mm po širini in malo več po dolžino. S tako majceno napravico se posname v primeru petih megapik približno 2000 pik po širini in 2600 pik po dolžini slike. Če to natisnemo na papir s tiskarsko gostoto 300 pik na colo, nastane 217 x 152 milimetrov velika, zelo kvalitetna slika. Če bi taisto datoteko natisnili z ekransko gostoto na papir, bi iz tiskalnika prilezlo celih šestnajst strani. Optični in digitalni zoom Optični zoom nam pove, kolikokrat lahko sliko povečamo, brez da bi pri tem izgubili kvaliteto slike. Digitalni zoom je zelo podoben optičnemu zoom-u, le da je pri digitalnem zoom-u ločljivost obratno sorazmerna z zoomom. Digitalni zoom lahko izračunamo s pomočjo goriščnih razdalj. Večina fotoaparatov ima do 10-kraten zoom. Pri digitalnem zoom-u pri vsakem približevanju pada kvaliteta slike. Makro način Makro način pomeni slikanje od (zelo) blizu. Ta vrsta fotografije je precej zahtevna. Za njeno izvedbo potrebujete makro objektiv, kateri je sposoben ostrit sliko na zelo kratki razdalji. Ti objektivi so ponavadi zelo dragi, obstaja cenejša izvedba s predlečo na klasičnem objektivu, vendar pa rezultati niso primerljivi.

26 26 VIRI IN LITERATURA: Intihar Matjažm Priročnik digitalna fotografija, Comtron d.o.o., Ljubljana Joinson Daniel, 1010 čudoviti izdelek, ki ga omogoča digitalna kamera, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana Lezano Diniel, Biblija digitalna fotografije, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana Pečenko Nikolaj Fotografirajmo digitalno, Pasadena, Ljubljana Fotoaparat, Wikipedija; Digitalna fotografija; Projekt CVŽU Pomurje financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada (85%) ter Ministrstvo za šolstvo in šport (15%). Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, za obdobje , razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja; prednostne usmeritve: Izboljševanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja.

27 27