UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO MAGISTRSKO DELO

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO MAGISTRSKO DELO LJUBLJANA, 2007 APOLONIJA OBLAK FLANDER

2 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO MAGISTRSKO DELO DEMOGEOGRAFSKO PROUČEVANJE NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN Mentor: dr. Marijan M. Klemenčič, izr. prof. Somentor: dr. Jernej Zupančič, doc. LJUBLJANA, 2007 APOLONIJA OBLAK FLANDER

3 Izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom»demogeografsko proučevanje narodnih in etničnih manjšin«v celoti moje avtorsko delo. Apolonija Oblak Flander Šentjošt,

4 »Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, da, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!«dr. France Prešeren (Zdravljica, Poezije) ZAHVALA Zahvaljujem se izr. prof. dr. Marjanu M. Klemenčiču in doc. dr. Jerneju Zupančiču za potrpežljivost in strokovno usmerjanje pri pisanju magistrskega dela, ki je bilo izpostavljeno nenehnemu usklajevanju službenih in družinskih obveznosti ter študija. Hvala mojemu soprogu, mag. Benjaminu Flandru, ki me je ves čas študija in pisanja magistrskega dela spodbujal k čim večji kritičnosti in opozarjal na postmodernizacijske družbene procese ter z njimi povezan spremenjen in spreminjajoč se družbeni kontekst, v katerem (so)bivajo različni narodi, nacije, etnije, manjšine, skupine in skupnosti. Posebna zahvala Igorju Kuzmi za pomoč pri izdelavi kartografskega gradiva. Nenazadnje gre zahvala tudi sodelavkam in sodelavcem s Statističnega urada RS, zlasti demografinjam, ki 'bdijo' nad statističnimi podatki in na ta način raziskovalcem zagotavljajo podlago za raziskovanje. Apolonija

5 DEMOGEOGRAFSKO PROUČEVANJE NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN Izvleček: V magistrskem delu se proučevanja narodnih in etničnih manjšin (skupin) lotevam na področju analize njihove dinamike. Pri identifikaciji virov in najustreznejših metod za demogeografsko proučevanje narodnih in etničnih manjšin sem se usmerila v sekundarno analizo. Z njeno pomočjo sem skušala potrditi hipotezo, da je potrebno splošne demogeografske metode v celotnem procesu proučevanja sub-populacij ustrezno prilagoditi predmetu proučevanja. Demogeografska analiza je na primeru italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji potrdila, da se negativne posledice demografske krize, ki je zajela Slovenijo v 80. letih 20. stoletja, posebej izrazito odražajo na primeru izbrane narodne manjšine, in to kljub razmeroma visokim standardom zagotavljanja in varstva njihovih temeljnih (manjšinskih) pravic. Pripadniki italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji se bolj kot z asimilacijskimi pritiski večinskega prebivalstva soočajo z notranjim demografskim odmiranjem, ki je vezano na ekstremno zoženo bioreprodukcijo. Ključne besede: demogeografija, demogeografska analiza, narodne manjšine, italijanska narodna manjšina, Slovenska Istra 1

6 POPULATION GEOGRAPHY ANALYSIS OF NATIONAL AND ETHNIC MINORITIES Abstract: The present master thesis within a population geography analysis focuses on analysis of the dynamics of national and ethnic minorities (groups). On the identification of the most relevant population geography analysis and data sources for studying national and ethnic minorities, the secondary analysis was selected. With its use the confirmation of the hypothesis that general population geography analysis methods have to be adjusted when studying subpopulations was achieved. The population geography analysis based on the Italian minority study case in Slovenia confirmed that the negative consequences of the demographic crisis, which in Slovenia had already started at the beginning of the 1980s and still continues, are more intensively reflected in the case of the selected minority, in spite of high standards of assurance and protection of their basic (minority) rights. The members of the Italian minority in Slovenia are faced with internal demographic decay, which is the consequence of the drastically reduced bio reproduction even more than because of the processes of assimilation. Keywords: population geography, population geography analysis, national minorities, Italian national minority, Slovene Istria 2

7 KAZALO 1 UVOD NAMEN MAGISTRSKEGA DELA DELOVNI HIPOTEZI DELOVNI POSTOPKI IN DELOVNA ORODJA VSEBINA DEMOGEOGRAFSKEGA PROUČEVANJA NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN GEOGRAFIJA, DEMOGRAFIJA, DEMOGEOGRAFIJA (GEOGRAFIJA PREBIVALSTVA) DEMOGEOGRAFSKO PROUČEVANJE NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN DEFINICIJA PREDMETA PROUČEVANJA PROBLEMATIKA PREDMETA PROUČEVANJA PROSTOR NEKATERI TEORETSKI POGLEDI RAZUMEVANJA PROSTORA KONCEPT IN VLOGA PROSTORA POMEN PROSTORA IN TERITORIJA KOT KOMPONENTE ETNIČNE, NARODNE IN NACIONALNE IDENTITETE ETNIČNE IN NARODNE MANJŠINE NA STIČIŠČU PROCESOV INDIVIDUACIJE IN GLOBALIZACIJE PROBLEMATIKA OPREDELJEVANJA PO NARODNI/ETNIČNI PRIPADNOSTI ZBIRANJE PODATKOV O NARODNI/ETNIČNI PRIPADNOSTI POPISI MEDNARODNA PRIMERLJIVOST S POPISI ZBRANIH PODATKOV O NARODNI/ETNIČNI PRIPADNOSTI, JEZIKU IN VEROIZPOVEDI ZBIRKE PODATKOV ANKETE PODATKOVNI VIRI ZA IZVEDBO DEMOGEOGRAFSKE ANALIZE VIRI DEMOGRAFSKIH PODATKOV O NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠINAH POSTOPEK UPARJEVANJA PODATKOV IZ BAZ VITALNIH STATISTIK S POPISOMA 1991 IN VIRI PROSTORSKIH PODATKOV KRATEK GEOGRAFSKI ORIS ITALIJANSKE NARODNE MANJŠINE (SKUPNOSTI) V SLOVENIJI NASELITVENI PROSTOR ITALIJANSKE NARODNE MANJŠINE (SKUPNOSTI) IN NJEN POLITIČNOGEOGRAFSKI POLOŽAJ

8 8.2 ZGODOVINSKI MEJNIKI OBLIKOVANJA ZAHODNE MEJE SLOVENIJE IN ITALIJANSKE NARODNE MANJŠINE (SKUPNOSTI) LONDONSKI PAKT SAINT GERMAINSKA POGODBA RAPALLSKA POGODBA MIROVNA POGODBA Z ITALIJO IN STALNI STATUT SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA LONDONSKI MEMORANDUM IN POSEBNI STATUT OSIMSKI SPORAZUMI DEMOGEOGRAFSKA ANALIZA NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN - NA PRIMERU ITALIJANSKE NARODNE MANJŠINE (SKUPNOSTI) V SLOVENIJI ŠTEVILO IN SKUPNO (SPLOŠNO) GIBANJE PREBIVALSTVA (DELA PREBIVALSTVA) NARAVNO GIBANJE PREBIVALSTVA RODNOST (NATALITETA) UMRLJIVOST (MORTALITETA) NARAVNA SPREMEMBA MEHANSKO GIBANJE PREBIVALSTVA SELIVNOST ITALIJANI V SLOVENIJI MANJŠINA MED MANJŠINAMI SESTAVE (STRUKTURE) SPOLNA SESTAVA STAROSTNA SESTAVA SOCIO-EKONOMSKE SESTAVE SKLEPI SUMMARY LITERATURA IN VIRI PRAVNI VIRI SVETOVNI SPLET SEZNAM PRILOG SEZNAM PREGLEDNIC SEZNAM SLIK SEZNAM KART

9 1 UVOD Magistrsko delo se osredotoča na demogeografsko proučevanje narodnih in etničnih manjšin. Zakaj (le) v demogeografsko? Slovenski geografi, ki so se in se še ukvarjajo s proučevanjem narodnih in etničnih manjšin (po nastanku tudi novejših), poudarjajo pomen interdisciplinarnosti pri proučevanju družbeno-ekonomskih procesov, ki oblikujejo manjšine ter pri spreminjanju njihovega položaja in zlasti njihove funkcije 1. Raziskovanje problematike narodno in etnično mešanih območij naj bi označevala izrazita kompleksnost in zato zahteva ne le temeljito poznavanje časovnih in prostorskih faktorjev in elementov, ampak predvsem sposobnost njihovega sintetiziranja v enoten sistemsko-dinamičen okvir. Ta mora vključevati vse aspekte preoblikovanja obmejne pokrajine oziroma mednarodnih odnosov, preoblikovanja manjšinske in celotne družbene strukture ter preoblikovanja splošnih ekonomskih razmer, aspekte preoblikovanja medetničnih odnosov in druge elemente, seveda pa tudi efekte njihovega medsebojnega součinkovanja (prim. Bufon, 1992, str. 13). Kljub zavedanju o pomenu kompleksnosti proučevanja narodnih in etničnih manjšin ter o pomenu, ki ga imajo oziroma ga pridobivajo v sodobnem svetu narodne in etnične manjšine (kot nosilke kulturnega, gospodarskega in političnega povezovanja, saj poznajo jezik, kulturo, tradicijo, navade, mentaliteto prebivalstva na obeh straneh meje oziroma večine in manjšine ter imajo zgrajene socialne mreže, ki jim omogočajo, da lažje sklepajo kulturna, gospodarska in politična partnerstva), je magistrsko delo usmerjeno le v en segment proučevanja narodnih in etničnih manjšin demogeografski. Odločitev za to je posledica demografske krize, ki je od začetka devetdesetih (v nekaterih državah pa tudi že prej) zajela zlasti Srednjo, Vzhodno in Južno Evropo. Za te dele Evrope je značilna tudi nacionalna in etnična pestrost. Navadno se politične, ekonomske ipd. krize, ki zajamejo države, posebej izrazito odrazijo na narodnih in etničnih manjšinah. Z demogeografsko analizo italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji bom v magistrskem delu skušala dokazati, da taka analogija velja tudi za demografsko krizo. Kaj se skriva za izrazom demografska kriza? Demografi jo označujejo kot nezmožnost prebivalstva, da se obnavlja naravno (enostavno). S tem je povezano staranje prebivalstva in nenazadnje njegovo odmiranje, pri čemer se odmiranje navadno povezuje z absolutnim in relativnim upadom števila pripadnikov določenega naroda, narodne ali etnične manjšine oziroma skupine. Če je nekoč veljalo, da so narodne in etnične manjšine v demografskem 1 Zupančič (2002, str. 68) izpostavlja, da je o funkciji manjšin nujno govoriti iz dveh razlogov: prostorske funkcije manjšin ob odprti ali zaprti meji, ki je lahko ključni problem njihovega preživetja ter kakovosti celotnega prebivalstva etnično mešanih okolij, po drugi strani pa zaradi izkušenj, ki jih kot recimo pozitivne ali pa negativne prakse manjšine prinašajo. 5

10 smislu ogrožene zlasti zaradi odseljevanja in demografske prostorske erozije, pa se le-te danes v Srednji, Vzhodni in Južni Evropi, še izraziteje kot večinski narodi, soočajo tudi z negativnim naravnim prirastom in še hitrejšim (notranjim) odmiranjem. 1.1 NAMEN MAGISTRSKEGA DELA Namen magistrskega dela je poizkus izbora najprimernejših načinov demogeografskega proučevanja narodnih in etničnih manjšin na osnovi kritične presoje demografskih, geografskih in splošnih družboslovnih metod. Izbor demogeografskih metod pri proučevanju narodnih in etničnih manjšin namreč zaradi specifike in narave predmeta proučevanja vpliva na rezultate proučevanja. Usmeritev v le en segment poučevanja narodnih in etničnih manjšin (demogeografski) je povezana z demografsko krizo s katero se soočajo države Srednje, Vzhodne in Južne Evrope po demografskem prehodu in posledično tudi (navadno še izraziteje) njihove narodne in etnične manjšine. V splošnem proučevanje narodnih in etničnih manjšin in manjšinske problematike, poleg zgodovinskega pogleda in njihovega (pravnega) varstva, obsega zlasti proučevanje številčnosti, struktur (demografskih in družbeno-ekonomskih), gibanja, razprostranjenosti v prostoru, položaja in vloge. Raziskovalci pri svojem delu iščejo najustreznejše načine za izvedbe terenskega in kabinetnega dela. Pri proučevanju se le-ti, še pogosteje kot pri proučevanju večinskega naroda, srečujejo z mnogimi problemi in metodološkimi vprašanji. Pri tovrstnem proučevanju je namreč problematičnih več elementov: definicija predmeta proučevanja, opredelitev vsebine demogeografskega proučevanja na področju narodnih in etničnih manjšin (skupin), uporaba uradnih statistik nasproti terenskemu zbiranju podatkov (izbor enot v vzorec, priprava vprašalnikov, zbiranje podatkov), obdelava podatkov, izdelava ustreznih klasifikacij, agregacij in nenazadnje prikaz in vrednotenje rezultatov. Uradnim statistikam o številčnosti in strukturi narodnih in etničnih manjšin je navadno očitano, da so podvržene političnim pritiskom, ocenam in posebnim, k manjšinam usmerjenim analizam pa, da so prepogosto odraz želenega in ne dejanskega stanja. Posebnosti predmeta proučevanja kot so (a) pogosta družbena ter prostorska 'skritost', (b) variranje posameznikov pri opredeljevanju oziroma identificiranju z določeno narodno ali etnično skupino (manjšino) in (c) vse pogostejša nezainteresiranost posameznikov za opredeljevanje po narodni/etnični pripadnosti, postavljajo pred raziskovalce vprašanje o možnostih neposredne uporabe demogeografskih, statističnih in družboslovnoraziskovalnih metod za prikaz demogeografskega razvoja številčno majhnih in skritih skupin prebivalstva. Omenjene specifike narodnih in etničnih manjšin namreč od raziskovalca zahtevajo posebno pozornost pri uporabi raziskovalnih pristopov in metod. 6

11 1.2 DELOVNI HIPOTEZI Glede na namen magistrskega dela sem oblikovala dve delovni hipotezi, ki ju bom s sekundarno analizo dinamike narodnih in etničnih manjšin na primeru italijanske narodne manjšine v Republiki Sloveniji skušala ovreči ali potrditi. Prva, metodična oziroma metodološka delovna hipoteza je, da neposredna aplikacija splošnih demogeografskih metod pri proučevanju narodnih in etničnih manjšin, zaradi narave predmeta proučevanja, za dosego kakovostne demogeografske analize ni možna in, da od raziskovalca zahteva njihovo adaptacijo v celotnem procesu proučevanja (od zbiranja podatkov, njihove obdelave, analize in predstavitve rezultatov). Druga delovna hipoteza je vsebinska. Po tej hipotezi se negativne posledice demografske krize, ki je zajela Slovenijo v 80. letih 20. stoletja, izraziteje odražajo na primeru narodnih in etničnih manjšin. 1.3 DELOVNI POSTOPKI IN DELOVNA ORODJA Metodološko jedro magistrskega dela bodo predstavljale kvantitativne demogeografske metode, geografske metode, demografske metode in splošna spoznanja družboslovnega raziskovanja. Zaradi narave predmeta proučevanja bodo vključene tudi kvalitativne in primerjalne metode. Večji del kvantitativnih metod bodo predstavljale metode opisne statistike, zlasti tiste s področja demografije, in sicer za odkrivanje zakonitosti, vzročne povezanosti in posebnosti ter struktur v predmetu proučevanja. Osnovni postopki za dosego ciljev magistrskega dela in preveritev delovnih hipotez obsegajo: - pregled virov in literature na področju proučevanja narodnih in etničnih manjšin (skupin); - pregled in opredelitev razpoložljivih podatkovnih virov (na agregatni in individualni ravni); - pregled v literaturi uporabljenih demogeografskih in demografskih metod ter oceno njihove primernosti za proučevanje etničnih in narodnih manjšin (skupin in skupnosti); - izbor individualnih in agregatnih podatkov ter njihova obdelava; - izbor najprimernejših načinov demogeografskega proučevanja narodnih in etničnih manjšin, in sicer na primeru italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji; in - uporabo tehnologije geografskih informacijskih sistemov, kot podpore pri analizi in prikazu statističnih podatkov in kazalnikov ter njihovi prostorski analizi. 7

12 2 VSEBINA DEMOGEOGRAFSKEGA PROUČEVANJA NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN 2.1 GEOGRAFIJA, DEMOGRAFIJA, DEMOGEOGRAFIJA (GEOGRAFIJA PREBIVALSTVA) Prebivalstvo je predmet multidisciplinarnega proučevanja, v katerem zelo pomembno mesto zavzema geografija. To je veda o zemeljski površinski sferi. Predmet proučevanja je geosfera, katere sestavni del je tudi antroposfera (sfera človeka in njegovega delovanja).»geografija ugotavlja razširjenost, vplive in medsebojno soodvisnost tistih prirodnih in družbenih pojavov oziroma faktorjev, ki sodelujejo pri oblikovanju zemeljske površinske sfere kot celote ali njenih prostorskih delov«(vrišer, 2002, str. 5). Ker se fizionomske značilnosti in funkcijski odnosi na zemeljski površini proučujejo in pojasnjujejo skozi posamezne komponente (prim. Nejašmić, 2005, str. 8), se geografija diferencira v posebne discipline. Ena izmed specializiranih geografskih disciplin je tudi demogeografija. Prebivalstvo se kot posebna geografska kategorija proučuje že od vsega začetka, vendar v širšem metodološkem kontekstu (ibidem). Demogeografija (to ime se je uveljavilo šele v 70. letih, sicer pa jo v slovenskem jeziku poimenujemo tudi geografija prebivalstva, ang. population geography, geography of population, nem. Bevölkerungsgeographie, franc. géographie del la population, rus. geografija naseljenja, hrv. geografija stanovništva), se je kot specializirana geografska disciplina, ki se ukvarja s proučevanjem prebivalstva, oblikovala šele v novejšem času. Newman in Matzke (1984, str. 5-6) ter Woods (1979, str. 1-3) ugotavljajo, da se je sprva usmerjala zlasti v proučevanje distribucije, sestave in gibanje (naravno in selitveno) prebivalstva v času in prostoru, zlasti v smislu soodvisnosti od značilnosti prostora kot takega. Začetke demogeografije najdemo v nemški geografiji v času med svetovnima vojnama. Schlüter je v svojem delu Geographie des Menchen, objavljenim leta 1919, najavil pojav discipline, ki se bo ukvarjala s poselitvijo prebivalstva na Zemlji. Vendar je v večini držav do osamosvajanja geografije prebivalstva znotraj geografije prišlo šele po drugi svetovni vojni (glej Nejašmić, 2005, str. 10). Demogeografija je v zelo kratkem obdobju doživela izrazite spremembe v usmeritvah proučevanja, metodah dela in konceptu proučevanj 2, pri čemer obstajajo zelo velike razlike 2 Prvo obdobje je faza osamosvajanja in je trajalo do konca 50. let. Največ pozornosti so v tem obdobju posvečali zgodovinskemu razvoju, prostorskim razlikam v poselitvi prebivalstva, gostoti in strukturi, pa tudi biološkim in socio-ekonomskim značilnostim prebivalstva. Drugo obdobje obsega 60. in 70. leta 20. stoletja. Geografija prebivalstva (takrat imenovana tudi že demogeografija) se je, zlasti v ZDA in v Veliki Britaniji, usmerila v kvantitativne analize in metode ter se razvijala v smeri socialne fizike in se usmerjala v prostorske aspekte. 8

13 med posameznimi državami in šolami. Najbolj izstopajo razlike med anglo-ameriškimi, nemškimi in francoskimi demogeografskimi šolami. Demogeografija je danes»znanstvena disciplina v sklopu družbene geografije, ki proučuje prebivalstvo kot subjekt zelo povezanih prostorskih odnosov in značilnosti, zaradi razumevanja in pojasnjevanja zemeljske površinske sfere, njenih sprememb in vrednotenja«(nejašmić, 2005, str. 9). Temeljna vprašanja, ki si jih zastavlja demogeografija, so (1) kako se prebivalstvo v času in prostoru spreminja, (2) kakšne so njegove sestave in (3) kako je prostorsko distribuirano. Vprašanja nakazujejo, da je področje, ki ga proučuje, zelo široko, zato se nujno zastavlja vprašanje, kaj je specifika geografskega pristopa k proučevanju prebivalstva!? Nekateri avtorji (Newman, Matzke, 1984, str. 6) izpostavljajo prostorsko analitično perspektivo proučevanja prebivalstva (zlasti odkrivanje poselitvenih vzorcev v povezavi s sestavami prebivalstva in procesi, ki so jih oblikovali), drugi pa proučevanje prebivalstva v povezavi z naravnimi viri. Prvi tip proučevanja navadno označujejo kot bolj splošnega in znanstvenega, slednjega pa kot opisnega in partikularnega. Oba pristopa zasledujeta cilj identifikacije procesov in analize zbranih podatkov o prebivalstvu. Nejašmić (2005, str. 9) npr. meni, da»težišče demogeografskega proučevanja predstavlja razumevanje in pojasnjevanje dinamičnih komponent prebivalstva: rodnosti, umrljivosti in prostorske mobilnosti. V žarišču je tudi njihova prostorsko-časovna soodvisnost, ki ima za posledico spremembe in prostorske razlike v številu, razmestitvi in sestavah prebivalstva«. V sodobnem času se demogeografija za poglobljeno spoznavanje zemeljske površinske sfere in procesov, ki spreminjajo obstoječe stanje, vedno tesneje povezuje z drugimi disciplinami družbene geografije, kot so npr. urbana geografija, ruralna geografija in geografija naselij ter drugimi vedami, npr. z demografijo in demografsko statistiko. Povezovanje z demografijo in demografsko statistiko omogoča demogeografu poglobljeno spoznavanje prebivalstva. Obe vedi namreč nudita zelo izdelane (zlasti kvantitativne) metode in modele za proučevanje prebivalstva. V tem magistrskem delu bo veliko pozornosti namenjene tudi demografiji in demografskim metodam. Gre za samostojno disciplino v okviru družboslovnih znanosti, ki proučuje prebivalstvo tako v kvantitativnem kot tudi kvalitativnem smislu. Nastala je na osnovi izvedb popisov in projekcij prebivalstva (Newman, Matzke, 1984, str. 2; Woods, 1979, str. 1) in se je tradicionalno usmerjala v kvantitativno, zlasti statistično analizo vitalnih dogodkov prebivalstva (rojstev, smrti, porok, razvez itd.). Demografija torej s pomočjo statističnih metod analizira število, razvoj in sestave prebivalstva ter njegovo naravno in selitveno gibanje. Znotraj demografije so izdelane zelo sofisticirane kvantitativne metode analize. Tretje obdobje se nanaša na 80. in 90. leta 20. stoletja, ko se pojavijo nove smeri v razvoju geografije prebivalstva. Te so pogojene z uvajanjem humanističnega pristopa in drugimi spremembami v konceptu geografije kot celote. (glej Nejašmić, 2005, str. 10) 9

14 Vendar pa so preteklosti demografi pogosto zanikali pomen selitev in prostorske dimenzije prebivalstva in ravno zato je na to področje posegla geografija oziroma demogeografija. Obe vedi - demografija in geografija (poleg sociologije, ekonomije, politologije, antropologije, zgodovine, etnologije, statistike - zlasti demografske statistike, biologije, medicine, psihologije itd.) torej posegata na področje proučevanja prebivalstva. Povezavo med njima ustvarja demogeografija, katere središče proučevanja ne predstavlja le prebivalstvo, pač pa tudi odnosi, ki jih prebivalstvo oblikuje na zemeljski površinski sferi. Demogeograf ne proučuje prebivalstva le kot 'elementa' določenega prostora in časa, pač pa nujno tudi kot njunega 'faktorja in modifikatorja' (glej Nejašmić, 2005, str. 9). 2.2 DEMOGEOGRAFSKO PROUČEVANJE NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN Študije o etničnosti niso omejene le na etnologe, sociologe, antropologe, etnologe in politologe. Etničnost je tudi predmet proučevanja geografov. Geografi svoje proučevanje usmerjajo v»fizične in družbene dejavnike, ki vplivajo na manjšine ter v učinke manjšin na geografsko okolje«(bufon, 1997, str. 150). Seveda se je pri tem potrebno vprašati kakšno mesto ima geografija pri tem proučevanju, kakšno naj bi imela, kateri elementi s tisti, ki označujejo etničnost, kateri so viri teh informacij, katere teme zanimajo geografe pri proučevanju etničnosti, katere so znanstvene metode njihovega proučevanja in nenazadnje, katere izmed njih so najprimernejše. Če je geografija veda o prostorski-družbeni stvarnosti in o sodobnih procesih ter poudarja prostorska razmerja, izhajamo tudi v geografiji pri proučevanju manjšinske (in etnične) problematike (na splošno) predvsem iz prostorskega koncepta. To pušča dokaj široko polje proučevanja, kajti vsaka manjšina, skupnost ali skupina živi v prostoru in je od njega odvisna (in ga, nenazadnje, tudi soustvarja, sooblikuje) (glej Zupančič, 2002, str. 68). Pri demogeografskem proučevanju narodnih in etničnih manjšin (skupin in skupnosti) je torej demografski analizi nujno dodati prostorsko dimenzijo (poselitveni prostor oziroma teritorialnost 3 ). Pri demogeografskem proučevanju narodnih in etničnih manjšin se raziskovalci še izraziteje kot pri proučevanju večinskega naroda srečujejo z vprašanji kako identificirati narodno ali 3 S tem terminom Bufon (1992, str. 10) opredeljuje»poseben odnos avtohtonega prebivalstva oziroma lokalnih skupnosti do lastnega naselitvenega prostora. V razmerju do pojma etničnosti, ki ga na splošno tolmačimo kot zavezanost določeni etični skupnosti in njenim kulturnim značilnostim, je teritorialnost mogoče interpretirati še v nekem širšem smislu, saj pod tem pojmom razumemo predvsem zavezanost in skrb do lastnega historičnega naselitvenega ozemlja oziroma do tiste kulturne pokrajine, ki to naselitev izpričuje, ta zavezanost in ta skrb pa mnogokrat preživi že samo etnično identifikacijo«. 10

15 etnično skupino (manjšino), za kako veliko populacijo gre, kakšna je njena struktura, kakšen je obseg proučevanega območja, kateri so vzroki spreminjanja njihovega števila, sestav in poselitvenega prostora ter nenazadnje kakšen je njihov vpliv v notranjem (z vidika narodne in etnične manjšine same) in širšem (regionalnem, nacionalnem in nadnacionalnem) smislu. Ob tem pa je nujno izpostaviti, da»narodnih in etničnih manjšin ni mogoče proučevati samih zase, ker je njihov obstoj in preoblikovanje že po definiciji odvisen od njihove relacije s tistimi zunanjimi dejavniki, ki sproti pogojujejo in krojijo njeno manjšinskost«(bufon, 1992, str. 33). V zgodovini demogeografije 4 so etničnosti pozornost namenili razmeroma pozno. Ustanovitelja demogeografije (Glenn T. Trewartha in George Pierre) v svojih prvih demogeografskih publikacijah (v petdesetih letih 20. stoletja) področju etničnosti in etničnim značilnostim prebivalstva namenita še zelo malo pozornosti. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, kljub razmahu demogeografije, etnična dimenzija prebivalstva ni bila pogosto obravnavana. Trewartha v kasnejših delih (npr. A Geography of Population: World Patterns iz leta 1969) že cela poglavja nameni rasi, jeziku in religiji, vendar se narodnosti in etničnosti dotakne le posredno. Edini, ki se je lotil tudi analitičnih vprašanj pri proučevanju narodnosti, jezika in religije je bil John Clarke v delu Population Geography (1965). Večjo pozornost sta kulturnim in etničnim aspektom v svojem delu A Geography of Mankind (1986) namenila Jan Broek in John Webb. V osemdesetih in devetdesetih letih je demogeografija doživela velike spremembe. Prebivalstvo je začela proučevati bolj podrobno in se je pri tem bolj približala demografiji in sociologiji. Postala je občutljiva na družbene in politične elemente, ki oblikujejo in spreminjajo prebivalstvo. Kljub temu, da je v tem času nastalo kar nekaj demogeografskih učbenikov, pa je tema etničnosti v večji meri v njih odsotna ali pa se je avtorji le dotaknejo; npr. Huw Jones, A Population Geography (1981), Robert Woods, Theoretical Population Geography (1982), José-Manuel Casas Torres, Poblacion, Desarollo y calidad de vida (1982), Daniel Noin in Pierre-Jean Tumerelle, L'Etude Géographique des Populations (1993). Med razloge, zakaj je bilo temu tako, je Noin (1993, str. 107) uvrstil: - tehnične; v številnih državah so bili podatki za proučevanje etničnosti skromni ali pa jih sploh ni bilo (s to problematiko se soočajo raziskovalci še danes, op. avtorice); - politične; raziskovalci na področju demogeografije in tudi drugih disciplin, ki se ukvarjajo s prebivalstvom, so želeli ohranjati nevtralnost. Niso želeli proučevati občutljivih tem v času, ko so bili etnični in drugi za države specifični družbeni problemi sekundarnega pomena, v primerjavi z razlikami in trenji na relaciji vzhod-zahod in sever-jug. 4 Podrobnejši pregled je moč najti v članku Population geography and ethnicity (Noin, 1993, str ). 11

16 Politična situacija, nastajanje novih držav v evropskem etnično in narodno mešanem prostoru ter obenem širjenje meja Evropske unije je v 90. letih 20. stoletja in v začetku 21. stoletja pred demogeografe v tem prostoru postavila nove raziskovalne izzive, če že ne posredno tudi zahteve. Evropa namreč ne le, da ima pestro nacionalno in etnično strukturo, ta heterogena struktura je v času postmoderne dobe, globalizacije, informatizacije in vedno večje prostorske mobilnosti ljudi in kapitala, tudi zelo dinamična. Vsaka narodna in etnična skupina (manjšina) ima namreč svojo dinamiko, določeno stopnjo rodnosti, smrtnosti, določeno spolno-starostno strukturo, specifične selitvene tokove itd. Ravno zaradi te dinamike pa jo je potrebno stalno proučevati, iskati vzroke zanje in odkrivati njene posledice. Demogeografi se področja proučevanja etničnosti lotevajo v treh vsebinskih sklopih (Noin, 1993, str ), in sicer skozi: - identifikacijo narodnih in etničnih skupin (manjšin) na to področje posegata tudi družbena, kulturna in politična geografija; - proučevanje dinamike narodnih in etničnih skupin (manjšin) narodne in etnične manjšine namreč tako kot vse druge človeške skupnosti rastejo, izginjajo in se spreminjajo; - študije tujega prebivalstva (z vidika državljanstva) zlasti naselitvenih tokov, območij njihove poselitve, integracije, asimilacije, učinke na trg delovne sile, nepremičnin itd. V magistrskem delu se specifike proučevanja narodnih in etničnih manjšin (skupin) lotevam na področju proučevanja njihove dinamike. Na tem področju je med slovenskimi geografi vsebino geografskega proučevanja narodnih (in nacionalnih) manjšin podrobneje opredelil Bufon (1991, str ). Med elementi in dejavniki, ki jih mora raziskovalec pri tovrstnem proučevanju zaobseči izpostavlja: - historične oziroma politično-geografske dejavnike v ožjem smislu. Pod tem razumemo dinamiko spreminjanja mednarodnih meja, zaradi katere se je določena narodna (nacionalna) ali etnična manjšina oblikovala in mednarodno normativne ureditve, ki ureja dvostanske odnose in še zlasti narodno, nacionalno manjšinsko vprašanje; - splošne ali zunanje regionalno-razvojne dejavnike. Ti obsegajo splošne procese regionalnega razvoja, ki jih lahko sintetiziramo s terminoma kot sta urbanizacija in terciarizacija, pri katerih je zelo važen dejavnik rast izobrazbene ravni prebivalstva, kar se kaže kot najpomembnejši faktor regionalnega razvoja nasploh; - lokalne ali interne etnično-regionalne elemente. Ti elementi se odzivajo na splošne ali zunanje regionalno-razvojne dejavnike, a jim dodajajo nove aspekte, zaradi česar lahko govorimo tudi o specifičnem etnično-regionalnem razvoju etnično mešanih 12

17 območij v obmejnem pasu. Pri njihovem proučevanju je nujno upoštevati njihovo dinamiko spreminjanja, ker statičen pristop pri obravnavi nacionalnih manjšin pogosto privede do skromnih in/ali zavajajočih informacij. Med elemente, ki najmočneje vplivajo na ta specifičen etnično-regionalni razvoj se uvrščajo: a) spreminjanje prostorske distribucije etnične (narodne, nacionalne) manjšine ter etnične strukture klasičnega manjšinskega ozemlja zaradi povečane prostorske mobilnosti prebivalstva (širjenje etnično mešanih območij); b) preoblikovanje tradicionalne distribucije etnične strukture v stratificirano (oblikovanje t. i. etničnega kontinuuma); c) izenačevanje socio-ekonomske strukture med prebivalstvom etnično-mešanih območij zaradi difuznega širjenja urbanizacije; d) ploskovno širjenje novih dejavnosti v perifernejše predele ter koncentracija dejavnosti za potrebe mednarodnega in medregionalnega povezovanja v urbana območja etnično mešanega ozemlja; e) valorizacija kulturnih značilnosti pokrajine ter uveljavljanje etnične manjšine kot nosilke kulturne pokrajine; f) povečevanje regionalne dejavnosti etnične manjšine znotraj avtohtonega naselitvenega ozemlja ter uveljavljanje funkcije te manjšine v obmejnem sodelovanju in povezovanju, zlasti v perspektivi mednarodne in medregionalne integracije. Pri demogeografskem proučevanju dinamike narodnih (nacionalnih) in etničnih manjšin (skupin in skupnosti) gre za sintezo geografskega in demografskega proučevanja. Prav gotovo je med njima potrebno najti ravnovesje in tako mero poglobljenosti, ki omogoči dosego zastavljenih znanstveno raziskovalnih ciljev. 13

18 3 DEFINICIJA PREDMETA PROUČEVANJA Etnija, etnična skupina, etnična skupnost Čeprav se izrazi kot so etnija, etnična skupina, etnična skupnost pogosto uporabljajo, tako v vsakodnevnem komuniciranju, kot tudi v strokovni literaturi, je njihov pomen še vedno nedorečen. Različni avtorji te izraze različno definirajo in interpretirajo. V čem je razlika med etnično skupino in etnično skupnostjo?»skupina naj bi imela širši pomen, skupnost, pa razumemo kot skupino, ki živi in se razvija na določenem teritoriju«(tadić, 1999, str. 30) in so s tem nanjo vezani posebni atributi, zlasti identitetni. Seveda obstajajo tudi etnične skupine, ki niso striktno vezane na določen teritorij, ki bi ga tudi dojemale kot svojega, ker so v neki širši populaciji, z drugačno etničnostjo (primer nomadov, polnomadov ipd.). S tega vidika je v splošnem primerneje uporabljati izraz etnične skupine, ker zajame tudi etnične skupnosti. Problemi definiranja etnične skupine se pojavljajo že pri opredelitvi osnovnih kriterijev, ki etnične skupine in podskupine ločujejo med seboj. Tako je npr. Humphrey (1961, str. 42) pri proučevanju manjšinskih problemov v (takrat) modernih družbah etnično skupino, ki jo je izenačeval z etnično manjšino, definiral kot»vsako etnično ali versko skupnost, kot so Kitajci, Irci, Japonci, Židje, Mehičani ali Poljaki (pri tem je mislil na dele teh narodov, ki žive v Združenih državah Amerike), ki se je sposobna razlikovati od ostalih (etničnih skupin) na fizični ali kulturni osnovi in je lahko na tej osnovi soočena s težavami pri zaposlovanju, izobraževanju, reševanju stanovanjskega problema, oziroma bi se pri njih lahko pojavil problem manjšinske skupnosti«. Humphrey kot manjšinske skupnosti razume tudi religiozne skupine. Posebna religiozna pripadnost lahko (in to celo zelo pogosto) konstituira tudi posebno etnično pripadnost (npr. Muslimani na območju bivše Jugoslavije, Sikhi v Indiji). Za Humphreya sta torej pojma etnična skupina ali etnična manjšina rezervirana za dele narodov v diaspori, ločene od svojih matičnih delov, ki so nekje 'zunaj'. Humphrey govori o etničnih skupinah v smislu, ki ga v evropskem okolju bolj razumemo po izrazom 'narodna manjšina'. Podobno definicijo je zaslediti v sociološkem slovarju iz leta 1989, kjer je etnična skupina definirana kot»skupina s skupno kulturno tradicijo, s skupnim občutkom identitete, ki obstaja kot podskupina v okviru neke širše družbe«(marshall, 1998). Razlika s Humphreyevo definicije je v tem, da se njegova bolj usmerja v etnične skupine v diaspori, definicija iz sociološkega slovarja pa obsega tudi t. i. avtohtone manjšinske skupine, ki se 14

19 niso od nikjer priselile, ampak so se oblikovale tekom zgodovine na območju, kjer sedaj živijo (prim. Tadić, 1999, str. 9). Identiteto, kot pomemben element formiranja oziroma obstoja etnične skupine izpostavljajo različni avtorji. Za Javornikovo (cv: Šircelj, 2003, str. 14) je etnija»oznaka za skupino ljudi, ki jih povezuje občutek skupne pripadnosti, govorijo isti jezik, navadno živijo na skupnem naselitvenem območju in se po načinu življenja ter kulturi razlikujejo od svojih sosedov«. Beseda 'etničen' se po Barthu (cv: Ethnic groups and Boundaries, 1969, str. 5) nanaša na»skupine ljudi, ki naj bi delili skupno identiteto, zgodovino in tradicionalno kulturno dediščino, pri čemer jih ta skupna kultura ločuje od drugih skupin«. Ta kultura pa ni nič drugega kot način, obnašanje, vedenje človeka. Pri tem je, po njegovo, pomembno»odkriti posamezne procese, s pomočjo katerih se etnične skupine oblikujejo in so pomembni v njihovem družbenem življenju. Etnična identiteta je stvar samoopredelitve in opredelitve drugih«. Tudi Tadić (1999, str ) v središče razumevanja etnične skupine postavlja»občutek podobnosti, bližine pripadnikov, pa naj bo to na podlagi zgodovinskega ali osebnega imaginarnega (namišljenega) izvora ali na podlagi skupne (krajše ali daljše) zgodovine, kulture, jezika, običajev, navad, folklore, mentalitete«. Na podlagi analize različnih definicij je izdelal tipologijo etničnih skupin: - prvi tip etničnih skupin so etnične skupine, ki so se oblikovale v procesu priseljevanja v določene države (npr. Irci, Italijani, Poljaki, Kitajci, Židje itd., ki so se priselili v Združene države Amerike, priseljenci iz Alžirije in drugih arabskih dežel v Franciji, Turki, Srbi, Hrvati in drugi, ki kot zdomci zaradi dela dlje časa živijo v Nemčiji z ali brez nemškega državljanstva); - drugi tip etničnih skupin so etnične skupine, ki so se oblikovale na določenem ozemlju in to ozemlje avtohtono poseljujejo. So ostanek nekega naroda, ki se ni asimiliral (npr. Indijanci v Združenih državah Amerike, Korzičani in Bretonci v Franciji, Katalonci in Baski v Španiji, Severni Irci, Škoti in Valižani v Veliki Britaniji); - tretji tip etničnih skupin so prehoden, mešan tip etničnih skupin med prvima dvema. Oblikovale so se v času konstituiranja modernih držav in postavljanja njihovih meja. Ker je skoraj nemogoče, da meje držav sovpadejo z etničnimi mejami, so deli posameznih etničnih skupin ostali izven matičnih držav (primer Madžarov v Vojvodini, Slovencev v Italiji itd.). Navadno take etnične skupine imenujemo narodne manjšine. Za njih je značilno, da so teritorialno skoncentrirane v obmejnem prostoru. Neredki so primeri njihove kasnejše disperzije zaradi selitev v notranjost države, v kateri so se znašle. 15

20 Nadalje Tadić izpostavlja, da»kadar narod (nacijo) obravnavamo kot etnično skupino, govorimo o etničnih skupinah posebnega tipa, ki se od etničnih skupin kot takih razlikujejo ne le po velikosti, ampak tudi po kvalitativnih značilnostih, med katerimi je zlasti državotvornost«. Naroll (cv: Ethnic Groups and Boundaries, 1969, str. 10) označuje etnično skupino kot prebivalstvo, ki: - je biološko samoohranitveno, - deli osnovne kulturne vrednote, ki se izražajo v očitni enotnosti in kulturnih oblikah, - ustvarja področje povezav in interakcij, - je pripadno določenim skupinam, s katerimi se identificira ali ga tako opredeljujejo drugi ter se obenem razlikuje od drugih tovrstnih prebivalstvenih skupin in - ima skupen izvor ali določeno (zgodovinsko, kulturno itd.) ozadje. Naroll dodaja, da meje med etničnimi skupinami predstavljajo rasne in kulturne razlike, družbena ločenost, jezikovne prepreke, spontano in 'organizirano' sovraštvo ipd. Po Mooreu (1974, str. 64) se etnična skupina nanaša na»kategorije prebivalstva, ki se ločujejo od drugih skupin oz. se druge skupine ločujejo od njih po vedenjskih značilnostih ali kulturi, ne glede na to ali se ali pa tudi ne razlikujejo po podedovanih ali rasnih značilnostih«. Noin (1993, str ) govori o etnični skupini v ožjem in širšem smislu. V ožjem smislu je to etno-jezikovna skupina, v širšem pa skupina ljudi, ki ima skupne telesne in kulturne značilnosti; jezik je le ena od značilnosti med vrsto drugih. Med elemente (za katere ni nujno, da vedno nastopajo skupaj) etnične skupine uvršča: - narodnost (nastopa kot bistven element, ko proučujemo tuje prebivalstvo ali prebivalstvo v t. i. multi-nacionalnih državah); - jezik (je vedno zelo pomemben element in zagotavlja povezanost s skupino in nosi s seboj kulturne elemente); - religijo (ki po njegovem v razvitih državah ne predstavlja več tako pomembnega elementa etničnosti kot v preteklosti, ker je verovanje in prakticiranje vere v upadu; v deželah v razvoju pa je religija še vedno zelo pomemben element etničnega razlikovanja); - različne kulturne elemente (služijo kot sekundarni razločevalni elementi zlasti vrste družbenih organizacij, način življenja in razmišljanja, ljudska umetnost in literatura ipd.); - raso (vendar je potrebno ta element pri opredeljevanju etničnosti vzeti z veliko previdnostjo, saj imajo namreč vsi elementi rase - barva kože, morfologija obraza, 16

21 antigeni, krvne skupine, le statistično vrednost in med posamezniki znotraj etnične skupine zelo varirajo). Med komponente etničnosti Tadić (1996, str. 16) uvršča kulturne, družbeno-zgodovinske in biološke. Kulturni elementi ne obsegajo le fenomena duhovne kulture, pač pa tudi dogodke in dogajanja v ekonomski in politični zgodovini, kot so osvobodilne vojne, revolucije, ekonomski in kulturni preporodi, izjemne zgodovinske osebnosti, tako s kulturnega kot tudi političnega področja, ter nenazadnje osebnosti, ki so se izkazale v osvobodilnih vojnah. Vsa ta dogajanja in osebnosti, ohranjene v etnični zavesti, skupaj z elementi duhovne kulture (jezikom, običaji in identiteto), predstavljajo osnovo za povezovanje posameznikov v etnično skupnost in izgradnjo etnične identitete. Iz navedenih definicij etnične skupine izhaja, da je to širok in raztegljiv ter deloma tudi izmuzljiv pojem in zdi se, da ga je težko natančno opredeliti. Etnično skupino (tudi skupnost) je težko ločiti od drugih (npr. le jezikovnih) skupin ali lokalnih skupnosti. Poleg tega je etnična skupina dinamična kategorija. Ponekod se kažejo tendence zmanjševanja etničnih razlik oziroma poenotenja, spet drugod tendence njihovega povečevanja. Etnična situacija v določeni državi ima bolj značaj etničnega procesa, kot pa stabilnosti. To je zlasti značilno za postmoderno družbo, v kateri se etnične strukture hitro spreminjajo, ne le zaradi razlik v stopnji natalitete in naravnega prirasta v okviru posameznih etničnih skupin, temveč zlasti zaradi vse večje mobilnost prebivalstva, ki se povezuje tudi z lažjim prehajanjem meja, pojavom novih etničnih skupin ter zlasti s pojavom novih identitet (tako skupinskih kot individualnih). Današnja 'etnična slika' (Tadić, 1999, str. 68) je tako»rezultat tisočletnih procesov in medetničnih interakcij asimilacije, diferenciacije, sodelovanja, sožitja, spopadov, političnih in religioznih delitev in konfrontacij, zgodovinskih sprememb in prilagajanja. Rezultat pa nikoli ne more biti končen, ampak je vedno samo bolj ali manj začasen«. Narod, nacija Narod in nacija sta posebni etnični skupnosti, ki se v kvalitativnem in kvantitativnem smislu razlikujeta od drugih (glej Tadić, 1999, str. 69). Po nekaterih pojmovanjih gre tudi za razliko med samima izrazoma narod in nacija, po drugih spet, da sta to sinonima, po tretjih, da se pojem nacije lahko enači s poimenovanjem moderne globalne družbe, uokvirjene v državne meje. Tadić (ibidem, str. 70) pod izrazom narod razume bolj ali manj sorodno etnično skupnosti, torej skupnost z veliko jezikovno in splošno kulturno podobnostjo ter z obilo skupne etnične dediščine. Po njegovem mnenju se izraz narod uporablja tudi za take skupnosti, kadar le-te niso politično povezane oziroma kadar ne sestavljajo skupne 17

22 države. Razliko med narodom in nacijo pojasnjuje s tem, da»lahko nastane nacija, mora prej nastati narod«. Vendar to ne velja za vse nacije (npr. oblikovanje nacije Združenih držav Amerike). V bivši Jugoslaviji (Tadić, 1999, str. 16) sta termina 'narod' in 'nacija' označevala državotvorne narode oziroma nacije Jugoslavije, medtem ko sta termina 'narodnost' in 'nacionalnost' označevala pripadnike narodov, nacij, katerih matični teritoriji so bili izven Jugoslavije (torej Albanci, Italijani, Madžari itd., ki so živeli v Jugoslaviji). Narod Kerševan (cv: Šircelj, 2003, str. 14) definira kot zgodovinsko oblikovano kolektiviteto, značilno za moderno kapitalistično in pokapitalistično družbo, ki jo označuje obstoj narodne zavesti njenih pripadnikov. Narodna zavest pomeni zavest o posebni (narodni) identiteti in pravici do suverenosti. Kerševan prav zavest o suverenosti (čeprav različno pojmovani) izpostavlja kot razlikovalni element med narodno zavestjo posameznikov od elementarnejše etnične zavesti o etnični (jezikovni, kulturni, religiozni in rasni) posebnosti in raznolikosti. Podobno narod definira Grafenauer (1990, str. 17). Narod je po njegovem mnenju»zgodovinsko oblikovana stalna skupnost ljudi, ki jo združujejo v različnih povezavah in z različno močjo posameznih dejavnikov skupni jezik, domovinsko ozemlje, zgodovinski spomin, določene oblike kulturne in gospodarske povezanosti ter zlasti zavest skupnosti (narodna zavest) in volja do skupnega življenja«. Ta pomen je uveljavljen za sodobni»pojav naroda, ki se je v evropski zgodovini izoblikoval postopno in na različne načine v 18. in 19. stoletju«(šircelj, 2004, str. 14). Po Andersonu (1998, str ) je narod zamišljena skupnost, saj se pripadniki nikoli ne srečajo in nikoli ne spoznajo vseh svojih članov, vendar vsak izmed njih v mislih nosi povezanost s skupnostjo. Narod je zamišljen kot notranje omejena in navzven suverena entiteta. Znotraj naroda pa se pojavljajo določeni antagonizmi: - objektivna sodobnost narodov (skozi pogled zgodovinarjev) in subjektivna starodavnost (pogled nacionalistov); - formalna univerzalnost narodnosti (vsakdo mora biti in je del določene narodnosti) in neodpravljiva partikulranost; - politična moč nacionalizma (ki izzumlja narode tudi tam kjer jih ni) in filozofska šibkost oz. celo nekoherentnost (nacionalizem namreč v nasprotju z drugimi proučevanimi družbenimi pojavi nikoli ni izpostavil velikih mislecev). Narod je nadalje: - notranje omejen (tudi največji narodi imajo končne, pa čeprav spremenljive meje, za katerimi bivajo drugi narodi); - suveren (pri čemer gre za svobodo brez posrednikov - zlasti religioznih, dinastičnih ipd.; zagotovilo svobode naroda je suverena država); 18

23 - skupnost v kateri obstaja horizontalno tovarištvo ne glede na politični sistem; prav to tovarištvo/bratstvo omogoča, da je toliko ljudi pripravljenih ubijati oz. umirati v imenu omejenih predstav o narodu. Narod po Herderju (cv: Isaacs, 1989, str ) pomeni skupino ljudi s posebnimi značilnostmi, zgodovino in kulturo, ki določeno ozemlje določi (fizično, emocionalno ali psihično) kot dom. To pa je lahko država, regija, soseščina itd. Definicijo nacije, ki jo je v času socialističnega družbeno-ekonomskega sistema podal Kardelj (1970, str. 121), nekateri avtorji (npr. Tadić, 1999, str ) uvrščajo med objektivne. Nacijo je definiral kot»specifično ljudsko skupnost, ki je nastala na podlagi družbene delitve dela v epohi kapitalizma, na strnjenem ozemlju in v okviru skupnega jezika ter blizke etnične ter kulturne sorodnosti sploh«. Objektivne definicije nacije se naslanjajo na realne družbeno-zgodovinske kategorije, kot so družbena delitev dela, strnjeno poselitveno ozemlje, skupen jezik, skupna kultura, skupna zgodovina itd. Vendar pa so vse te kategorije tudi spremenljive. Na podlagi delitve dela se lahko v isti družbi oblikuje več kot le ena nacija. Niti teritorij ni nujen atribut nacije, ker pogosto na istem teritoriju sobivajo različne nacije. Tako npr. Židje vse do leta 1948 niso imeli svojega posebnega teritorija (niti države), pa jih to ni oviralo pri dojemanju sebe kot naroda. Prav tako problematičen kriterij nacije je tudi jezik, saj so pogosti primeri, ko več nacij govori isti jezik in na drugi strani, da nekaterih etničnih skupin, ki imajo svoj jezik, ne moremo obravnavati tudi kot narode. Po Bufonu (1992, str. 11), ki ponuja novejšo definicijo, je nacija»tista etnična skupina oziroma tisti del etnične skupine, ki se je kot tak formalno konstituiral znotraj določenih političnih meja. Vsi prebivalci te politične tvorbe pa seveda niso nujno pripadniki iste etnične skupine«. Objektivističnim definicijam nacije nasproti 'stojijo' subjektivistične definicije (Tadić, 1999, str. 82). Med zagovorniki tovrstnega pristopa k definiranju nacije sodi Renner. Ta namesto definiranja nacije kot družbeno-zgodovinskega fenomena, vztraja na individualno-psihološki in kolektivno-psihološki dimenziji nacionalne identitete. Manjšina V okviru Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN), zlasti v Podkomisiji OZN za preprečevanje diskriminacije in varstvo manjšin in Komisiji za človekove pravice (Benoît- Rohmer, 1996, str ), so si v obdobju 1945 do 1995 z neodvisnimi strokovnjaki in svetovalci prizadevali opredeliti pojem in sam koncept manjšin. Manjšine in manjšinske 19

24 pravice so obravnavali v sklopu univerzalnih človekovih pravic, zato so skušali termin manjšin definirati na način, da bi bil univerzalno aplikativen. Prišlo je do več poizkusov definicij manjšin. Obsegale so tako objektivne kot subjektivne (očitno posameznikovo pripadnost neki manjšin) kriterije ter tudi političen aspekt. Capotorti (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str ; World Directory of Minorities, 1997, str. XV; Thornberry, 1991, str. 6), posebni poročevalec Podkomisije za preprečevanje diskriminacije in varstvo manjšin pri OZN, je v Študiji o pravicah oseb, ki pripadajo etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam, manjšino definiral kot»skupino, ki je številčno manjša kot preostali del populacije države, ki je v nedominantnem položaju in katere pripadniki ki so državljani te države imajo etnične, verske ali jezikovne značilnosti, ki se razlikujejo od preostale populacije in kažejo, čeprav le posredno, določeno solidarnost, ki je usmerjena k ohranitvi njihove kulture, tradicije, vere ali jezika«. V tej definiciji je manjšinski status omejen le na državljane, izključeval je begunce, tujce ali delovne migrante. To sovpada z mednarodnim pravom, ki te kategorije obravnava ločeno od manjšin. Različni avtorji (med njimi Thornberry, 1991, str. 7-9) so to definicijo kritizirali zlasti zato, ker izključuje tujce kot manjšino in, ker manjšina ni nujno vedno tudi v depriviligiranem položaju (primer 'bele manjšine' v Južnoafriški Republiki). Ker znotraj OZN ni prišlo do mednarodnega soglasja o terminu 'manjšina', mednarodni dokumenti, ki jih OZN pripravlja, te definicije ne vsebujejo. Navadno je termin manjšina opredeljen z določenimi pridevniki: narodna, etnična, religiozna, lingvistična ipd. V memorandumu Generalnega sekretariata OZN (cv: Thornberry, 1991, str. 3) je definirano kako manjšine nastajajo. Manjšina je bila lahko v preteklosti (in je lahko tudi v sedanjosti): - neodvisen narod s svojo državo ali bolj ali manj neodvisno plemensko organizacijo; - del naroda, ki je živel v določeni državi in se je iz nje izločil ter priključil drugi državi; - regionalna ali razpršena skupina, ki je povezana z neko prevladujočo skupino preko določene solidarnosti in ni dosegla določene minimalne stopnje asimilacije s to prevladujočo skupino. Tudi v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE Organisation for Security and Cooperation in Europe) dolgo niso dosegli dogovora o definiciji manjšine. Kljub temu pa so v okviru Visokega komisarja za narodne manjšine (HCNM High Commisioner on National Minorities) za svoje potrebe pričeli uporabljati neuraden delovni seznam kriterijev za opredeljevanje manjšin (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 21). Ta neuraden seznam sestavljajo naslednji kriteriji: 20

25 - manjšine se vidno razlikujejo od dominantnih narodnih skupin v državi; - navadno se od dominantnih narodnih skupin razlikujejo etnično, religiozno ali jezikovno; - manjšine želijo ohraniti in razvijati svojo lastno identiteto. Podobno kot Capotortijeva tudi OSCE-jeva delovna definicija manjšin ni zajela imigrantskih manjšin, pač pa le t. i. tradicionalne. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (CoE Council of Europe) je zavzela stališče (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 21), da je v državah Sveta Evrope več vrst manjšin. Vse te manjšine pa imajo določene etnične, jezikovne, religiozne ali druge posebnosti, po katerih se razlikujejo od večine prebivalstva v državi. Laponce (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 21; Thornberry, 1991, str. 10) meni, da je»manjšina skupina ljudi, ki je zaradi skupnih rasnih, jezikovnih značilnosti ali narodne dediščine izločena iz politično dominantne skupine in se boji, da ji bo preprečeno integrirati se v narodno skupnost, če bi tako želela ali pa, da bi bila v to prisiljena na račun izgube svoje identitete«. Laponce deli manjšine na prisilne (involuntary minorities) in prostovoljne (minorities by will). Prve želijo ohraniti svoje posebnosti (kulturo, jezik in/ali religijo) in se bojijo asimilacije, slednje pa zahtevajo garancijo za nediskriminacijo, da se bodo na ta način lahko neovirano integrirale v družbo večinskega prebivalstva. Za Macartneya (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 25) je problematika manjšin problematika narodnih manjšin. Zato so po njegovem manjšine»nedominantne skupine, katerih narodna identiteta se razlikuje od narodne identitete preostalega prebivalstva v državi«. Med geografi je več tipizacij manjšin (med njimi tudi narodnih in etničnih) izvedel Koter (1993, str ). V generičnem smislu ločuje med avtohtonimi manjšinami (vključujejo domorodna ljudstva in etnične skupine in narodnosti z zelo starim izvorom) in prišleki (mednje šteje zavojevalce, koloniste, razseljene osebe, begunce in zdomce). Sodobne manjšine je klasificiral tudi na osnovi etnično-teritorialnih odnosov (v smislu odnosa do narodov). Oblikoval je dve večji skupini in znotraj njiju podkategorije, ki so razvidne iz naslednje preglednice: 21