PALEOANTROPOLOGIJA VEDA O IZVORU IN EVOLUCIJI ČLOVEKA

Transcription

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE Jasna Jovanovič PALEOANTROPOLOGIJA VEDA O IZVORU IN EVOLUCIJI ČLOVEKA DIPLOMSKO DELO KOPER, 2012 MENTORICA: doc. dr. Alenka Janko Spreizer ŠTUDIJSKI PROGRAM: Kulturni študiji in antropologija

2 IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela Spodaj podpisana študentka Jasna Jovanovič, z vpisno številko , vpisana na študijski program Kulturni študiji in antropologija, rojena v kraju Ptuj, sem avtorica diplomskega dela z naslovom Paleoantropologija veda o izvoru in evoluciji človeka, ki sem ga napisala pod mentorstvom doc. dr. Alenke Janko Spreizer. S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo diplomsko delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela. Prav tako se zavedam, da je predstavljanje tujih del kot mojih lastnih, kaznivo po zakonu. V Kopru, dne: 23. avgust 2012 Podpis avtorice: 2

3 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici Alenki Janko Spreizer, da je bila pripravljena sprejeti vlogo mentorja in da mi je pri pisanju diplomskega dela pomagala z nasveti in komentarji, ki so prispevali h kvalitetnejšemu in primerno urejenemu besedilu. Zahvaljujem se tudi gospe Nadici Granduč, ki je besedilo lektorirala. 3

4 POVZETEK Ko so se prvi raziskovalci začeli ukvarjati z evolucijo človeka, sta bila njihova domišljija in opazovanje živega sveta edini orodji za pojasnjevanje izvora in razvoja človeka. Takrat paleoantropologija kot veda še ni bila razvita, o genetiki pa, z izjemo povsem praktične rabe genetike, kot je križanje živalskih in rastlinskih vrst, praktično sploh še ni bilo ne duha ne sluha. Podobnost med človekom in ostalimi živalskimi vrstami so sicer opazili mnogi posamezniki, toda šele v 18. stoletju je omenjena podobnost dosegla večjo pozornost, medtem ko je bila ideja o biološkem razvoju človeške vrste sprejeta šele po izidu knjige O nastanku vrst Charlesa Darwina leta Tudi fosilni ostanki, ki so jih posamezniki morda čisto po naključju odkrili, niso bili deležni resnejše pozornosti. Šele po letu 1856, ko so bili v dolini reke Neander v Nemčiji odkriti fosilni ostanki neandertalca, lahko govorimo o pojavu paleoantropologije kot vede. Ključne besede: paleoantropologija, hominidi, evolucija človeka, fosilni ostanki, kulturni artefakti, genetika 4

5 ABSTRACT When the first researchers began to be concerned with the evolution of man, their imagination and observation of the living world, had been the only tools for elucidating origin and evolution of man. At that time paleoanthropology as a discipline has not yet been developed and the genetics, whit the exeption of completely practical usage of genetics, such as crossbreeding of animal and plant species, has also not been nowhere in sight. The resemlance between human and other animal species has been noted by many individuals, while the idea of biological evolution of human species has not been accepted until after the release of the book writen by Charles Darwin The origin of species in The fossil remains that individuals may have quite accidentally discovered, also did not raise greater attention. Only after 1856, when the fossil remains of Neanderthal man were discovered in the Neander Valley in Germany, can we speak of the emergence of paleoanthropology as a discipline. Key words: paleoanthropology, hominids, human evolution, fossil remains, cultural artefacts, genetics 5

6 KAZALO UVOD ANTROPOLOGIJA Paleoantropologija kot del biološke antropologije ZAČETKI IN RAZVOJ PALEOANTROPOLOGIJE Od kod prihajaš človek? Darwinova revolucija Iskanje fosilnega prednika človeka Genetika in principi dedovanja Dvajseto stoletje Afrika pritegne pozornost Azija Afrika ponovno Sinteza Petdeseta leta dvajsetega stoletja Olduvajska soteska Kdo je komu kaj Presenetljiva odkritja iz Afrike Postopnost evolucije pod vprašajem dvomljivcev Nazaj k odkritjem Izvor modernega človeka METODOLOGIJE ZNANSTVENEGA RAZISKOVANJA V PALEOANTROPOLOGIJI TER POVEZOVANJE Z DRUGIMI VEDAMI

7 4. METODE DATIRANJA FOSILNIH OSTANKOV IN ARHEOLOŠKIH ARTEFAKTOV PALEOANTROPOLOGIJA DANES REKONSTRUKCIJA ČLOVEŠKE BIOLOŠKE PRETEKLOSTI SKLEPNE MISLI SEZNAM SLIK SEZNAM LITERATURE IN VIROV Seznam literature Seznam internetnih virov Seznam virov slikovnega gradiva

8 UVOD»Če sem že videl dlje«, je nekoč dejal sir Isaac Newton,»je bilo to zato, ker sem stal na ramenih velikanov«(tattersall, 1999:1). S temi besedami Ian Tattersall začenja svojo knjigo z naslovom Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji. To je tudi delo, ki me je navdahnilo pri izbiri teme diplomskega dela, saj se najverjetneje vsi ljudje vsaj enkrat v življenju vprašamo, kdo smo ljudje kot vrsta in kako smo postali to, kar smo. V omenjeni knjigi Tattersall ne ponuja nekih filozofskih ali svojih lastnih pogledov na evolucijo človeka, temveč zgolj kronološko predstavlja odkritja fosilnih ostankov in stališča, ki so jih skozi leta raziskovanj oblikovali različni znanstveniki, pa tudi»neznanstveniki«, s čimer se je oblikovalo posebno področje antropologije, to je paleoantropologija. Toda preden začnemo govoriti o razvoju paleoantropologije kot vede, ki se ukvarja z izvorom in evolucijo človeka ter vseh teorijah in domnevah, ki so se skozi ta razvoj oblikovale, bi se rada vrnila na zgoraj zapisani stavek Issaca Newtona. Kot je lepo razložil Ian Tattersall, ta stavek pomeni, da vse, kar vemo danes, sloni na spoznanjih iz preteklosti, torej spoznanjih, ki so jih dognali najrazličnejši modreci pred nami. Hkrati pa to tudi pomeni, da bodo spoznanja, ki jih oblikujejo današnji znanstveniki, predstavljala temelj, na katerem bodo gradile naslednje generacije, kar prinaša s sabo tudi določeno mero odgovornosti in bremena. In ker vsak znanstvenik, ki sedi na ramenih svojih velikanov,»vidi le toliko, kolikor je njegov velikan visok, in tja, kamor je njegov velikan obrnjen«, moramo vedno upoštevati, da bodo njegove domneve in sklepi vsaj do neke mere odvisni od preteklih spoznanj, kakor tudi od tega, kar isti znanstvenik že vnaprej pričakuje (Tattersall, 1999:1). In ravno s to pomanjkljivostjo se, tako kot druga področja znanosti, sooča tudi paleoantropologija. 8

9 Čeprav paleoantropologija temelji na iskanju fosilnih dokazov, ki so resnični in otipljivi, pa to še ne pomeni, da bodo rezultati analiz teh dokazov nekako samoumevni in vedno pričakovani. Paleoantropologija se pogosto sooča s premajhnim številom fosilnih dokazov, zaradi česar je nemalokdaj težko priti do trdnejših sklepov oziroma vedeti, ali je neka teorija oziroma domneva pravilna ali ne. In ker se lahko sčasoma pojavijo novi dokazi, obstaja tudi možnost, da bodo le-ti omajali ali spremenili pretekla spoznanja. Paleoantropologija je tako veda, ki temelji na iskanju in interpretiranju fosilnih ostankov, in veda, ki se posledično nenehno dopolnjuje z novimi odkritji in domnevami, se nenehno spreminja in napreduje. In čeprav najverjetneje vsa vprašanja, povezana s človeško evolucijo, nikoli ne bodo dokončno pojasnjena, lahko trdimo, da je evolucija, po mnenju bioloških antropologov in biologov (na primer slovenskega biologa Matjaža Kuntnerja, britanskega evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa, ameriškega evolucijskega biologa Ernsta Mayra in številnih drugih), takšna ali drugačna, dejstvo in ne zgolj teorija. Tako kot se paleoantropologija nenehno razvija, se razvijajo tudi druga področja znanosti. Eno takih področij je genetika. Ian Tattersall (1999), tako kot tudi Ernst Mayr (2008) in ostali strokovnjaki, ki se ukvarjajo z evolucijo človeka, poudarjajo, da je ravno uporaba genetike v zadnjih letih veliko prispevala k novim paleoantropološkim odkritjem. Genetika s svojim načinom dela in metodami, nudi povsem edinstvene informacije, ki lahko razkrijejo bistveno drugačno sliko evolucijskega procesa in pojasnijo, katero izmed mnogih skrivnosti, ki jih skriva človeška biološka preteklost. In ker antropologi vemo, da je človek tako biološko kot socialno bitje, je za poglobljeno poznavanje človeka pomembno raziskovati oba aspekta človeškega bitja. Kot pravi Barbara Bajd (1999), se biološki in socialni aspekt namreč dopolnjujeta in součinkujeta drug na drugega, in če poznamo obe ravni, potem, vsaj do neke mere, 9

10 poznamo tudi človeka. Tako je sodelovanje med biološko in socialno antropologijo neizogibno. Osrednji namen diplomske naloge je predstaviti paleoantropologijo kot poddisciplino biološke antropologije, od njenih začetkov v 18. stoletju pa vse do danes, pri čemer bom črpala predvsem iz dela Iana Tattersalla. Hkrati želim predstaviti metode, ki jih paleoantropologija uporablja pri svojem proučevanju ter analiziranju fosilnih ostankov in kulturnih artefaktov. S takšno predstavitvijo želim tudi ostalim študentom Fakultete za humanistične študije, kot potencialnim bralcem diplomske naloge, približati področje paleoantropologije, ki je dokaj zapostavljeno, ne samo na omenjeni fakulteti, temveč tudi v širšem slovenskem prostoru (paleoantropološke vsebine so pri nas zastopane na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani). V prvem poglavju diplomske naloge bom na kratko predstavila antropologijo kot vedo in njeno delitev na posamezne poddiscipline. Nekaj besed je namenjenih predstavitvi biološke antropologije in njenih poddisciplin. Sledijo učbeniške opredelitve paleoantropologije (Bajd, 1999, Muršič, 2011), ki predstavlja poddisciplino biološke antropologije. Drugo poglavje je namenjeno predstavitvi začetkov in nadaljnjega razvoja paleoantropologije. V tem delu se bom naslanjala predvsem na delo Iana Tattersalla (1999) in predstavila posamezna odkritja fosilnih ostankov, ki so jih bolj ali manj po naključju odkrivali najrazličnejši raziskovalci. Predstavljena bodo odkritja iz Evrope, Azije in Afrike ter številne teorije in zagate, ki so se oblikovale pri proučevanju novih odkritij in njihovem umeščanju v evolucijsko shemo. 10

11 Tretje poglavje opisuje metodologije znanstvenega raziskovanja v paleoantropologiji ter njeno povezovanje z drugimi sorodnimi vedami, ki omogočajo bolj poglobljeno in širše razumevanje evolucijskega razvoja hominidnih vrst. V tem poglavju bom črpala iz dela Rajka Muršiča (2011) ter spletne strani projekta Middle Awash v Etiopiji (2011), kjer Henry Gilbert in Tim White opisujeta proces paleoantropološkega raziskovanja. V četrtem poglavju so predstavljene metode datiranja fosilnih ostankov in arheoloških artefaktov, ki jih v svojem delu opisuje Ian Tattersall (1999) in ki omogočajo čim natančnejšo časovno umestitev posameznih najdb. V petem poglavju osrednjega besedila je predstavljenih nekaj najodmevnejših paleoantropoloških odkritij v zadnjih dveh desetletjih, ki so dopolnila sliko človeške biološke preteklosti. Odkritja, ki jih bom predstavila, so bila opisana na spletni strani Inštituta za izvor človeka (The Institute of Human Origins) in v obliki člankov v spletni reviji Scientific American (Wong, 2011). V šestem poglavju bom povzemala misli iz dela Ernsta Mayra (2008) in predstavila trenutno najaktualnejšo rekonstrukcijo človeške razvojne zgodovine, s katero soglaša največje število strokovnjakov s področja paleoantropologije in sorodnih ved. Pri pisanju diplomske naloge sem se osredotočila na študij sekundarne literature, ki je v slovenskem prostoru sicer zelo skopa, na srečo pa vendarle imamo nekaj kvalitetnih besedil, ki nam omogočajo vsaj osnovno seznanitev s paleoantropološko vedo. Kot dodatni vir informacij mi je služil internet, kjer sem našla veliko tekstovnega in tudi slikovnega gradiva. 11

12 1. ANTROPOLOGIJA Učbeniške opredelitve antropologije (Bajd, 1999; Muršič, 2011) pojasnjujejo, da je antropologija veda, ki se ukvarja s človekom v preteklosti in sedanjosti ter z vsem, kar je z njim povezano oziroma se nanaša nanj. Gre torej za vseobsegajoče vedenje o človeškem fenomenu, ki pa ga ne proučuje zgolj antropologija, temveč se s človekom ukvarjajo tudi druge vede, tako družboslovne in humanistične kot naravoslovne. Antropologija je tako veda, ki se nenehno povezuje in dopolnjuje z drugimi področji in je kot taka izrazito interdisciplinarna. Morda bi lahko rekli, da je beseda antropologija zgolj skupen izraz za označitev vseh ved, ki se na takšen ali drugačen način ukvarjajo s človekom, vendar lahko na drugi strani še vedno govorimo o samostojni disciplini. Zanjo je namreč značilno, da gre za»študij človeške raznolikosti in je kot taka primerjalna«znanost, ki»raje obravnava (proučuje) skupino (združbo ali populacijo) kot pa posameznika«(bajd, 1999:8). Za antropologijo so značilni tudi specifični metodološki pristopi, ki so zasnovani na t. i. etnografski metodi. Etnografska metoda temelji predvsem na»dolgotrajnem opazovanju najrazličnejših človeških skupin in njihovega življenja v resničnem (vsakdanjem) okolju«(muršič, 2011:75). Antropologija je torej izredno široko področje za razliko od drugih ved, ki se ukvarjajo s človekom na specifičen način oziroma proučujejo le določene vidike fenomena človeka. Da bi bili cilji in težnje antropologije čim bolje realizirani, njeni odgovori na zastavljena vprašanja pa kolikor se le da verodostojni, je bilo praktično neizogibno vedo razdeliti na poddiscipline oziroma jo parcializirati. Antropologijo tako v osnovi največkrat delimo na biološko (tudi fizično) in socialno (tudi kulturno ali socio-kulturno) antropologijo, torej področji, ki se ukvarjata s človekom kot družbenim, kulturnim, zgodovinskim in biološkim bitjem in ki imata vsaka svoje značilne vsebine, raziskovalne metode, principe in teorijo 1. Takšna delitev je 1 Kot pojasnjuje Rajko Muršič (2011), v antropološki literaturi pogosto naletimo na različne opredelitve antropologije. Tako nekateri avtorji govorijo o antropologiji brez dodatnih prilastkov, pri 12

13 značilna predvsem za evropski prostor, med tem ko se v ameriškem prostoru antropologija navadno deli na biološko antropologijo (proučevanje človeka kot biološkega bitja), kulturno antropologijo (študij kulturnih razlik, iskanje kulturnih univerzalij, študij družbenih procesov itd.), lingvistično antropologijo (proučevanje nastanka in razvoja jezikov ter sporazumevanja) in arheološko antropologijo (s pomočjo materialnih dokazov poskuša rekonstruirati način življenja v prazgodovini). Tem štirim področjem je pogosto dodana še t. i. aplikativna antropologija, ki vključuje znanja s preostalih področij, ta pa nato posreduje različnim disciplinam, ki se ukvarjajo s proučevanjem človeka. Socialna antropologija je, kot pravi Barbara Bajd (1999)»socialna znanost, ki je povezana s sociologijo, socialno psihologijo, sociolingvistiko«in»predvsem jemlje teoretično osnovo znotraj socialnih znanosti iz del pomembnih oseb, kot so Marx, Weber, Durkheim. Intelektualna tradicija izhaja iz del avtorjev, kot so Taylor, Boaz, Malinowski, Radcliffe-Brown, Evans-Pitchard in Lévi-Strauss«(Bajd, 1999:8). Socialna antropologija se ukvarja s proučevanjem socialnih skupin in z njihovim socialnim vedenjem ter s proučevanjem razlik med socialnimi skupinami, pri tem pa uporablja predvsem metodo terenskega dela z opazovanjem z udeležbo. Tak način raziskovanja opazovalcu omogoča neposredno spoznavanje določene skupine od znotraj, kar omogoča boljše in bolj poglobljeno razumevanje družbenih procesov, ki so značilni za proučevano skupino. Za socialno antropologijo, ki temelji na britanski antropološki tradiciji, je navadno značilno tudi proučevanje tujih, neevropskih kultur, medtem ko se ameriški antropologi, in tudi vse več antropologov drugod po svetu, v zadnjih letih osredotoča na proučevanje skupin iz domačega okolja. Kulturna antropologija, po opredelitvi Rajka Muršiča (2011),»raziskuje izvire kultur, njihov razvoj in raznolikost ter njihovo spreminjanje skozi čas«(muršič, 2011:29). Kulturna antropologija tako»preučuje priučeno človeško vedenje ne tisto, ki je genetsko posredovano«(muršič, 2011:28). Nadalje Muršič razlaga, da čemer pa imajo v mislih le socialno oziroma socio-kulturno antropologijo, medtem ko drugi pogosto enačijo antropologijo zgolj z biološko antropologijo oziroma paleoantropologijo. Tudi v Evropi so antropologijo enačili z biološko (fizično) antropologijo vse do 60-ih let 20. stoletja, nato pa se je uveljavilo ločevanje antropologije na socialno oziroma kulturno in biološko antropologijo. 13

14 kulturno antropologijo zanima tudi, kako kultura vpliva na življenje posameznika in skupine ter kako se neka družba prilagaja na okolje, v katerem živi. Zelo pomembno delo znotraj kulturne antropologije je primerjanje posameznih kultur med seboj, tako znotraj iste družbe kot tudi v medkulturnem okvirju. Biološka antropologija je, po opredelitve Barbare Bajd (1999), področje, ki se ukvarja predvsem z vprašanjem izvora in evolucije človeka ter njegovih najbližjih sorodnikov. Biološko antropologijo zanima predvsem»biološka raznolikost človeka znotraj evolucijskega okvira«, pri čemer gre na eni strani za proučevanje»variabilnosti znotraj skupine in med skupinami pri preteklih in sedanjih populacijah in ocenjuje njihovo evolucijsko in prilagoditveno pomembnost«(bajd, 1999:8). Čeprav torej ločujemo med socialno (socio-kulturno) in biološko antropologijo glede na vsebine, s katerimi se ukvarjata, pa je, po prepričanju Barbare Bajd (1999), za celostno poznavanje človeka treba upoštevati in povezovati obe omenjeni področji antropologije. Človek namreč ni zgolj socialno in ne zgolj biološko bitje, temveč skupek obeh dimenzij. Ljudje kot socialna bitja vplivamo na lastno evolucijsko biologijo, kakor tudi naša biologija vpliva na načine, s katerimi se odzivamo na okolje (tudi socialno), ki nas obdaja. Prepletanje socialne in biološke antropologije,»tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti, in edinstvena širina v pogled človeške raznolikosti, ki jo nudi povezan študij, je glavno opravičilo za povezan študij biološke in socialne antropologije«(bajd, 1999:9). Delitev antropologije na posamezna specializirana področja pa je predvsem način, ki raziskovalcu omogoča poglobljeno proučevanje določenega aspekta človeškega fenomena ter odkrivanje novih znanj in dejstev, hkrati pa se ne moremo izogniti določeni sintezi, če želimo resnično spoznati in razumeti človeka v vsej njegovi pojavnosti in kompleksnosti. Parcializacija antropologije je po mnenju nekaterih nujna tudi zato, ker si ob veliki količini znanj, ki smo jih pridobili skozi leta raziskovanj, ne moremo zamisliti univerzalnega antropologa, ki bi bil strokovnjak na vseh področjih, ki se ukvarjajo s človekom. 14

15 1.1. Paleoantropologija kot del biološke antropologije Kot pravi Barbara Bajd (1999), lahko o biološki antropologiji govorimo tudi kot o»zoologiji človeka«, ki se pri svojem raziskovanju povezuje predvsem z biološkimi in medicinskimi vedami, kot so anatomija, fiziologija, genetika, molekularna biologija itd., pa tudi področji, kot so klimatologija, humana geografija, veda o prehranjevanju, geologija, paleontologija, arheologija itd. Tisto, kar, po mnenju Barbare Bajd (1999), biološko antropologijo razlikuje od drugih bioloških in medicinskih znanosti, pa je naslednje: 1. dejstvo, da o človeški vrsti vemo veliko več kot pa o kateri koli drugi vrsti, ki je kadarkoli obstojala na našem planetu, hkrati pa nas v okviru proučevanja človeške vrste veliko bolj zanima biološka raznolikost znotraj vrste, medtem ko je pri drugih vrstah v ospredju proučevanje biološke raznolikosti med različnimi vrstami. 2. biološka antropologija se, za razliko od medicinskih znanosti, osredotoča na proučevanje celotne populacije in ne toliko na posameznika, s čimer želi spoznati vzorce biološke raznolikosti in njihov pomen v procesu evolucije. Kot že rečeno, se biološka antropologija ukvarja predvsem z vprašanjem izvora in evolucije človeka. Samo biološko antropologijo lahko dodatno razdelimo na več poddisciplin. Barbara Bajd biološko antropologijo deli na štiri področja (Bajd, 1999:10), ki jih opredeljuje kot najosnovnejša. Ta področja so: primatologija, paleoantropologija, biološka diverziteta človeka ter ekologija človeka in adaptivnost. Primatologija se ukvarja s proučevanjem vseh primatov, tako še živečih, kot tudi že izumrlih, pri tem pa seveda ni izvzet človek, kot eden izmed reda primatov 2. Pri 2 Biologinja Marija Štefančič (1997) kot najopaznejšo razliko med človekom in ostalimi primati vidi pokončno držo. Ta je pogojena predvsem s posebnostmi okostja in mišičja in je edinstvena lastnost 15

16 tem se primatologija ukvarja z njihovo klasifikacijo, funkcionalno morfologijo, evolucijo, opazuje njihov način vedenja, prehranjevanja itd. Paleoantropologija je veda, ki obravnava izvor in evolucijo človeka, in sicer predvsem na podlagi zbiranja fosilnih dokazov (človeških fosilnih ostankov in kulturnih artefaktov). Paleoantropologija se močno povezuje s primatologijo, saj proučuje primate, razvoj človeka iz opičjih prednikov ter nadaljnjo evolucijo človeka. Tako poskuša pri svojem delu smiselno rekonstruirati način življenja in lastnosti zgodnjih hominidov, pri tem pa vključuje znanja ostalih področij, kot so paleontologija, (paleo)biologija, geologija, paleoklimatologija itd. človeške vrste. Pokončna drža se je razvila iz predhodne prilagoditve za življenje na drevesih in je bila značilna že za človekove opičje prednike. S pokončno držo je povezana tudi pokončnejša namestitev glave, ki posledično vpliva na ukrivljenost hrbtenice le-ta ima pri človeški vrsti značilno obliko črke S, takšna ukrivljenost pa se delno kaže tudi pri človekovih najbližjih sorodnikih, kot sta šimpanz in gorila. Z vzravnano držo sta povezana tudi oblika prsnega koša in položaj lopatic, ki človeku omogoča večjo gibljivost zgornjih okončin. Pokončna drža vpliva tudi na obliko medenice, obliko kolčnega sklepa in spremenjeno lego narastišč in delovanja mišic, ki sodelujejo pri pokončni drži in hoji. Tudi dolžina okončin je ena izmed očitnejših razlik med človekom in ostalimi primati. Medtem ko so pri ostalih primatih daljše sprednje okončine, je pri človeku ravno obratno. Tudi gibljivost in namembnost prstov sta med omenjenimi vrstami različni. Hkrati tudi stopalo pri človeku nima več oprijemalne funkcije, ampak služi za pokončno hojo in premagovanje telesne teže. Kljub prednostim, ki jih človeku omogoča pokončna hoja, pa le-ta s sabo prinaša tudi številne tegobe. Tako se pri človeški vrsti pogosto pojavljajo različna obolenja, ki so posledica vzravnane drže in z njo povezanih anatomskih značilnosti (bolečine v hrbtenici, hernije v dimljah, ploska stopala, krčne žile, oteženo črpanje krvi iz nog in zastoj krvi, težave z ravnotežjem ipd.) Kar se tiče zgradbe lobanje, je ta praktično enaka pri vseh primatih. Razlike pa lahko vidimo predvsem pri značilnostih obraznega dela. Pri opicah je tako obrazni del večji od možganskega dela lobanje in tudi bolj izbočen, medtem ko je pri človeški vrsti ravno obratno. Ostali primati imajo tudi veliko bolj poudarjene nadočesne oboke, povešen nos, njihov zobni lok pa je v obliki črke U. Pri človeku so zobje razporejeni v paraboličnem loku, podočniki so krajši od podočnikov ostalih primatov, kar človeku posledično omogoča krožno premikanje čeljusti pri žvečenju, medtem ko je pri ostalih primatih možno zgolj žvečenje v vertikalni smeri. Človek in ostali primati se med seboj razlikujejo tudi v načinu razmnoževanja in razvoju mladiča oziroma novorojenčka. V bistvu velja pravilo,»čim razvitejši je primat, bolj nebogljen je mladič, daljša je doba odraščanja in daljša je tudi življenjska doba«(štefančič, 1997:27). Morda najpomembnejša razlika med človekom in ostalimi primati pa sta razvoj in sposobnosti možganov. Razvoj možganov je pogojen s pokončno držo in s tem tudi s položajem glave. Hkrati je k razvoju možganov pomembno pripomogla sprostitev rok, ki so jih zgodnji hominidi lahko uporabljali za izvajanje najrazličnejših opravil, ki so zahtevala večje umske sposobnosti. Razvoj možganov in umskih sposobnosti je omogočal tudi razvoj kulture. In ravno kultura je ključni element, ki ločuje človeka od ostalih primatov oziroma pomeni t. i. učlovečenje. 16

17 Biološka diverziteta človeka biološka diverziteta oziroma raznovrstnost je izraz, ki se nanaša na stopnjo raznolikosti vseh oblik življenja v nekem okolju. Biološka diverziteta človeka tako proučuje človeško vrsto, njene genetske lastnosti in ekosisteme, v katerih vrsta živi. Področje biološke diverzitete človeka proučuje raznovrstnost človeške vrste tako znotraj skupine kot tudi med njimi. Včasih je znotraj tega področja prevladovala t. i. kraniometrija, to je merjenje lobanje s kraniometrom, danes pa proučevanja biološke raznolikosti človeka temeljijo na podatkih o krvnih skupinah ter ostalih podatkih s področja serologije. S človeško vrsto se ukvarja tudi področje ekologije človeka in njegove adaptacije na različne dejavnike okolja. Pri tem je v ospredju študij prehrane in prehranjevanja, študij vpliva prehranjevanja na zdravje ter študij socialnih in ekonomskih vidikov prehranjevanja v človeški družbi. 17

18 2. ZAČETKI IN RAZVOJ PALEOANTROPOLOGIJE 2.1. Od kod prihajaš, človek? V tem podpoglavju se bom ponovno naslonila na knjigo Iana Tattersalla (1999), v kateri pravi, da so zahodni znanstveniki sprva proučevali človeške fosile zgolj zato, ker so le-ti obstajali in ne toliko zato, ker bi želeli razložiti nastanek človeštva in njegovo razvojno pot. Do sredine 19. stoletja je bila človeška fosilna zbirka dopolnjena do te mere, da so se znanstveniki začeli osredotočati na proučevanje raznolikih oblik življenja in poskušali določiti človekovo mesto znotraj njih. To zanimanje je bilo v veliki meri posledica vse pogostejših predvidevanj, da je človeštvo starejše, kot pa so to učili, na primer, sveti spisi. Kljub dostopnim človeškim fosilnim najdbam je šlo sprva večinoma za precej domišljijske razlage različnih znanstvenikov in amaterskih ljubiteljev arheologije, antropologije in še česa, le malo najdb pa je bilo utemeljeno vključenih v razvojne in geološke sheme. Kot razlaga Tattersall (1999), je dejstvo, da so nekatere živalske vrste podobnejše človeški vrsti kot ostale, postalo aktualno v 18. stoletju. Tako je v tem času švedski botanik, zdravnik in sistematik Carl von Linné izdelal sistem za poimenovanje in klasificiranje živih bitij, ki ga, sicer dopolnjenega, v zahodni znanstveni vednosti, uporabljamo še danes. Linnéjev hierarhični sistem proti vrhu vsebuje vse več kategorij vrste so združene v rodove, rodovi v družine, družine v rede, redi v razrede, ti pa v debla pri živalih in oddelke pri rastlinskih vrstah. Na vrhu sistema so vse živali združene v kraljestvo živali, rastline pa v kraljestvo rastlin. V takšnem hierarhičnem sistemu imajo na nižji taksonomski stopnji organizmi med seboj več skupnih značilnosti (rodovi in družine so tako pri Linnéju v glavnem 18

19 naravne kategorije, saj kažejo jasno sorodnost med posameznimi organizmi), na vsaki naslednji stopnji pa čedalje manj (govorimo o umetnih kategorijah, v katere je Linné združil organizme zgolj na podlagi medsebojne podobnosti, čeprav si ti niso v sorodu). Rod Homo je Linné, skupaj z rodom netopirjev, rodom lemurjev in rodom opic, uvrstil v red Primati. Linnéjev sistem je bil hitro sprejet, predvsem zaradi strinjanja mnogih, da so med živalskimi vrstami opice res najpodobnejše podobne človeku, kar je že pred Linnéjem pokazal angleški anatom Edward Tyson, ki je leta 1698 primerjal anatomijo človeka in šimpanza ter ugotovil,»da sta si človeku podobna opica in človek podobna v sedeminštiridesetih lastnostih, človeku podobna opica in opica pa samo v štiriintridesetih lastnostih«(tattersall, 1999:4). Kot pravi Tattersall, Tysonovo odkritje ni bilo sporno, vse dokler je bila podobnost med določenimi vrstami razumljena kot odraz Stvarnikove volje, med tem ko se o evoluciji še ni govorilo. Se je pa začelo utrjevati prepričanje, da mora biti Zemlja starejša, kot se je predvidevalo v preteklosti in kot je predvsem učila teologija. Tako je konec 18. stoletja francoski naravoslovec Georges Cuvier podal mnenje, da geološki zapis Zemlje ni nepretrgan, ampak je doživel določene preobrate 3, kot so, na primer, obdobja klimatskega hlajenja oziroma ledene dobe (ugotovljeno je bilo, da sedimenti v zgornjem sloju vsebujejo prod, kar je posledica poledenitve in ne vode), ter da sta se skozi čas menjavala kopno in morje (kar lahko ugotovimo pri proučevanju sedimentov). Hkrati se je pri proučevanju fosilnih ostankov pokazalo, da se le-ti razlikujejo od današnjih živali in rastlin, kar se še posebej pokaže, bolj ko se spuščamo v globino sedimentov. Na podlagi teh odkritij se je začelo govoriti o izumrtju določenih vrst, kar pa se seveda ni skladalo s teološkim pogledom na Stvarnika in z njegovim večnim stvarstvom. Cuvier, ki je bil nasprotnik razvojne teorije, je, kot razlaga Tattersall, zagato rešil tako, da je sicer priznal spremembe pri živalskih vrstah, vendar je nasprotje med idejo o 3 Geološke preobrate Zemlje Cuvier v svojem delu iz leta 1812 imenuje»revolucije«ali»katastrofe«. 19

20 nespremenljivosti vrst in odkritimi dejstvi pojasnil s tezo, da se je po vsaki katastrofi na našem planetu, razvilo novo, nekoliko spremenjeno živalstvo. Zadnje uničenje favne, ki jo je Cuvier datiral na približno šest tisoč let nazaj, so tako mnogi povezali z Noetovim potopom. K sreči se je geologija hitro razvijala in leta 1830 je Charles Lyell v svojem delu Principi geologije oblikoval osnovno kronologijo dobe, ki jo imenujemo terciar in ki jo datiramo na približno zadnjih petinšestdeset milijonov let. To obdobje je Lyell razdelil na tri krajša obdobja, in sicer po vrsti si sledeče eocen, miocen in pliocen. Kasneje je na konec dodal še pleistocen 4, drugi avtorji pa so med eocen in miocen dodali še oligocen, na začetek dobe pa paleocen. Kasneje je bil dodan še holocen, ki zajema obdobje zadnjih deset tisoč let. Slika 1 : Geološke dobe Vir: Družinska enciklopedija Guinness, Žnideršič M. (ur.), 1995, Paleontolog Hugh Falconer je ugotovil, da je bil pleistocen čas ledene dobe, kar dokazujejo prodniki. 20

21 Po letu 1830 je bilo, kot meni Ian Tattersall, vsaj kar se znanosti tiče, konec biblične razlage nastanka sveta. V ospredje je stopila geologija, ki pa je ni toliko zanimala starost človeštva. To je zanimalo predvsem tiste, ki so odkrivali številna kamnita orodja, ki so nakazovala na obstoj in dejavnosti zgodnjih hominidov. Najdeni predmeti seveda niso bili takoj prepoznani kot človeški artefakti to se je zgodilo po odkritju Novega sveta in ljudi, ki so še vedno uporabljali kamnita orodja. Sčasoma se je le uveljavilo prepričanje, da so starodavni ljudje izdelovali kamnita orodja, in to zato, ker očitno še niso poznali kovin. Toda, ko so bili leta 1774 v jami Gaylenreuth v Nemčiji odkriti živalski fosilni ostanki, človeške kosti in kamnita orodja, si le-teh, njihov najditelj Johann Friedrich Esper ni upal datirati v isto časovno obdobje. Kamenodobne pestnjake in kosti izumrlih živali, najdene v jami na Hoxneu, Suffolk, Anglija, je konec 18. stoletja povezal John Frere, s čimer je podal domnevo o višji starosti človeštva, kot pa se je še vedno pogosto domnevalo. Njegove ideje žal niso bile širše sprejete, podobno pa se je zgodilo tudi z najdbami Philippea-Charlesa Schmerlinga, ki je v jami Engis pri mestu Liège v Belgiji odkril kosti izumrlih živali in kamnita orodja ter jih povezal z izumrlo človeško vrsto. Schmerling je našel tudi dve lobanji, med njima je bila ena otroška, zaradi česar je spominjala na lobanjo modernega človeka, v resnici pa je pripadala izumrli človeški vrsti (Homo neanderthalensis). Tudi lobanja odraslega primerka, najdena leta 1848 na Gibraltarju, je ostala dolgo prezrta. Postopoma so mnogi le začeli sprejemati domneve o kamnitih orodjih in starodavnih ljudstvih, tudi na podlagi kamnitih orodij v povezavi z izumrlo favno, ki so jih v tridesetih letih 18. stoletja našli v dolini reke Somme v Franciji, leta 1859 pa potrdili avtentičnost najdb. Istega leta je izšla tudi knjiga O nastanku vrst 5 Charlesa Darwina. 5 Celoten naslov Darwinove knjige se v prvem slovenskem prevodu iz leta 1954 glasi O nastanku vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem v boju za obstanek (prevod Ružena Škerlj). Leta 2009, ob 150-letnici Darwinovega dela, pa smo Slovenci dobili nov prevod z naslovom O nastanku 21

22 Kljub temu da se je paleontologija vse bolj uveljavljala in je bilo dejstvo o izumrtju vrst vse bolj sprejeto, pa je več preglavic povzročala ideja o spreminjanju ene vrste v drugo. Mnogi so bili namreč prepričani, da so vrste statične in kot take nespremenljive. Prvi, ki je po Cuvieru podvomil v statičnost vrst je bil francoski naravoslovec Jean Baptiste de Monet, vitez Lamarck. Ta je pri proučevanju mehkužcev konec 18. stoletja opazil, da so številni fosilni ostanki sorodni danes živečim mehkužcem. Istočasno je opazil, da je do sprememb prihajalo postopno, zaradi česar je sklepal, da se vrste lahko spreminjajo in jih je mogoče urediti v nize prednikov in njihovih potomcev. Raznolikost vrst v naravi je torej»posledica postopnega razhajanja pokolenj v dolgih časovnih obdobjih«(tattersall, 1999:13). Hkrati je Lamarck predvideval, da so omenjena pokolenja povezana s spremembami v okolju in da spremenljivost vrst ni značilna samo za ostale živalske in rastlinske vrste, ampak tudi za človeško vrsto; ta naj bi se razvila iz opicam podobne živali s pokončno držo 6. Če se torej vrste spreminjajo, kako in zakaj to počnejo? To vprašanje si je zastavil tudi Lamarck. Lamarck je avtor prve razvojne teorije, t. i. lamarkizma, ki pravi, da se skozi razvoj ter pod vplivom sprememb v okolju»krepijo tiste funkcije in organi, ki jih živali uporabljajo, tiste, ki jih zanemarjajo, pa zakrnijo«(antič, 2002:589). Določene lastnosti se tako prenašajo s prednikov na potomce preko dedovanja šlo naj bi torej za postopno fizično prilagajanje vrste. Vendar pa Lamarckove ideje niso naletele na dober odziv, podobno pa se je zgodilo tudi z delom londonskega enciklopedista Roberta Chambersa iz leta 1844, v katerem je predlagal, da se je življenje razvijalo in spreminjalo postopoma, vendar ne zaradi takšnih ali drugačnih katastrof, temveč po»načelu progresivnega razvoja«(tattersall, 1999:15). vrst z delovanjem naravnega odbiranja ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje (prevod Bogdan Gradišnik (Darwin), Valerija Vendramin (Gould), spremna beseda Matjaž Kuntner). 6 Svoje sklepe ja Lamarck natančno predstavil v delu Philosophie Zoologique iz leta

23 Kljub še vedno precejšnjemu vplivu teologije so Lamarckove in druge ideje polagoma pronicale v znanstvene kroge in tlakovale pot, po kateri so začele stopati darvinistične teorije. V tem času so se pojavili tudi prvi človeški fosili, ki so si prislužili resnejše preučevanje. Leta 1856 je bilo v dolini reke Neander (Neander Tal) v Nemčiji najdeno človeško okostje, ki ga je natančno opisal Hermann Schaaffhausen. Pri tem se je še posebej osredotočil na obliko lobanjskega svoda, ki je s poudarjenimi nadočesnimi oboki, nizkim, kratkim čelom ter velikimi čelnimi sinusi spominjal na lobanjo velikih opic. Schaaffhausen je prišel do sklepa, da omenjene značilnosti niso posledica mehanskih poškodb ali patoloških deformacij, kot se je to pogosto pojasnjevalo, temveč naj bi šlo za lobanjo človeka, ki je pripadal necivilizirani vrsti iz davne preteklosti, eni izmed mnogih, ki so morda,»mnogo pred pričetkom zgodovine, izginile skupaj z živalmi nekdanjega sveta, medtem ko so vrste, katerih organizacija se je izboljšala, nadaljevale svoj rod«(tattersall, 1999:17). Schaaffhausen je tako neandertalca, kot ga je poimenoval, povezal s primitivno, necivilizirano vrsto, katere značilnosti je našel tudi med današnjimi neciviliziranimi na severu živečimi ljudstvi, samega neandertalca pa umestil v čas pred Germani 7. Schaaffhausenova razlaga je bila sicer znanstvena in sprejemljiva za takratno miselnost, vendar žal napačna, saj se je naslanjala na delitev plemen na civilizirana in necivilizirana plemena, stopnja civiliziranosti pa naj bi po njegovem mnenju vplivala tudi na obliko telesne zgradbe in lobanje 8. 7 Kadar gre za opredelitev neandertalcev, naletimo na dilemo, ki še danes ni razrešena. Gre za to, da nekateri strokovnjaki neandertalca opredeljujejo kot vrsto (Homo neanderthalensis), drugi pa kot podvrsto vrste Homo sapiens (Homo sapiens neanderthalensis). Enako je tudi v primeru t. i. arhaičnih Homo sapiensov, med katere nekateri uvrščajo domnevne podvrste Homo sapiens neanderthalensis, Homo heidelbergensis, Homo rhodesiensis, včasih tudi Homo antecessor, medtem ko drugi omenjene podvrste opredeljujejo kot vrste. Po biološki definiciji je podvrsta»taksonomska stopnja, nižja od vrste in hkrati ime taksona na tej stopnji. Definirana je kot skupina pripadnikov neke vrste, ki se jasno loči od drugih pripadnikov te vrste (po telesni zgradbi, genotipu itd.), a so se še sposobni uspešno križati z njimi. Oznaka se ne nanaša na dejanski pojav križanja, temveč le na možnost uspešnega križanja/../ Podvrsta ne more obstajati samostojno. Vrsta ima bodisi opisani dve ali več podvrst, bodisi nima podvrst. Vrsto, ki ima dve ali več podvrst, imenujemo politipska /../«(Wikipedija. Prosta enciklopedija, 2012). V primeru podvrst gre za geografsko različico neke vrste. Osebno bom v celotni diplomski nalogi o zgoraj omenjenih primerih govorila kot o vrstah in ne o podvrstah, kljub temu da se, zaradi premajhnega poznavanja problema, ne želim posebej opredeljevati. 8 Gre za t. i. progresivistične poglede, ki so prevladovali v Nemčiji in ki so predvidevali, da so se necivilizirana plemena razlikovala od civiliziranih ljudi tudi po fizičnih značilnostih. 23

24 Slika 2: Pogled od strani in od spredaj na neandertalsko lobanjo iz Forbes' Quarry, Gibraltar Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 27. Homo neanderthalensis Fosilni ostanki neandertalca so bili najdeni na najdiščih po vsej Evropi, kakor tudi zahodni Aziji ter na območju Uzbekistana v centralni Aziji. Večina teh ostankov je bila odkritih v jamah, njihova starost pa ocenjena na čas od do let nazaj. Za vrsto Homo neanderthalensis so značilne predvsem karakteristike lobanje, kot so dolga, nizka lobanja z bunkasto izbočenim zatiljem, ovalna oblika lobanje (gledano z zadnje strani), odebeljeni deli lobanje na zadnji strani (to je značilnost, ki je ne najdemo pri nobeni drugi hominidni vrsti), možganska prostornina okoli cm³ in več (omenjena prostornina mo ganov je tako sicer večja kot pri vrsti Homo sapiens, vendar pa je glede na velikost telesa, prostornina možganov pri neandertalcu v resnici manjša), veliki, ločeni nadočesni oboki, izbočenost srednjega in spodnjega dela obraza, nakazana brada, široka nosna votlina, velik in štrleč nos, velika spodnja čeljust, veliki zobje itd. 24

25 Najočitnejše karakteristike postkranialnega dela telesa pa so: robustno, mišičasto telo z močnimi kostmi, ukrivljene kosti podlahti in goleni zaradi močne muskulature, široka ramena, rebra in boki ter kratki udi (omenjene značilnosti se skladajo z značilnostmi drugih sesalcev, ki živijo na območjih s hladnejšim podnebjem). Neandertalci so se preživljali z nabiralništvom in lovom velikih živali. Te so zvabili v naravne pasti in pokončali iz neposredne bližine, kar dokazujejo tudi številne poškodbe udov, ki so vidne na fosilnih ostankih. Glede na sledove amputacij in ozdravljenih zlomov, se domneva, da so za poškodovane skrbeli družinski člani. Neandertalci so si postavljali preprosta bivališča na prostem, velikokrat pa so se tudi zatekli v jame. V jamah so pogosto odkrita orodja, ostanki lovskega plena in včasih tudi grobovi (neandertalci so tako pokopavali umrle, na nekaterih najdiščih pa so bili odkriti celo sledovi ritualnega pokopa). Neandertalec je izdeloval kamnita orodja, ki jih opredeljujemo kot kulturo moustérien. Pri tem prevladujejo odbitki z značilno tehniko retuširanja, ki je omogočala izdelavo orodja za točno določen namen (strgala, praskala, vbodala, noži, konice itd.). Nekatera orodja, ki jih je izdelal neandertalec, močno spominjajo tudi na orodja Homo sapiensa, kar lahko razumemo ali kot neodvisno inovativnost neandertalcev ali pa kot dokaz, da so imeli neandertalci stike z vrsto Homo sapiens in posnemali njihovo izdelovanje orodja (nekateri raziskovalci sicer močno dvomijo v inovativnost neandertalcev in v njihovi moustérienski kulturi ne vidijo nobenega napredovanja). Evolucijska povezava med vrsto Homo neanderthalensis in vrsto Homo sapiens še vedno ni dokončno pojasnjena. Mnogi menijo, da gre za dve ločeni vrsti, ki sta določeno obdobje sobivali in najverjetneje imeli tudi medsebojne stike. Drugi so 25

26 prepričani, da so bili neandertalci podvrsta vrste Homo sapiens. Leta 2006 so se na Inštitutu Maxa Plancka v Leipzigu pod vodstvom genetika Svante Pääboja začele raziskave neandertalskega genoma, ki naj bi leta 2010 obrodile sadove. Takrat so znanstveniki objavili novico, da naj bi se neandertalec in moderni človek križala med seboj in tako naj bi belopolti neafričani v svojem DNK še danes nosili od 1 do 4 odstotke neandertalske DNK. Predvideva se, da je do genetskega mešanja prišlo na Bližnjem vzhodu, kjer sta neandertalec in moderni človek sobivala okrog let. Med tem ko nekateri domnevajo, da je naprednejša vrsta Homo sapiens iztrebila vrsto Homo neanderthalensis, pa so drugi prepričani, da je za svoje izumrtje kriv neandertalec sam. Nekateri menijo, da naj bi v pretiranem lovu iztrebil vse takrat živeče večje živali v svojem okolju in s tem kot mesojedec ogrozil lastno preživetje. Drugi so prepričani, da je bil za izumrtje neandertalcev kriv njihov način življenja oziroma organizacije. Neandertalci so namreč živeli v majhnih skupnostih, ki so bile zaprte in samozadostne. Ena skupnost je obvladovala določen teritorij. Do prestopov mej teritorija navadno ni prihajalo (razen pri iskanju novih ženskih članic), zaradi česar kot vrsta niso bili povezani med seboj. Pripadniki vrste Homo sapiens, ki so prispeli v Evropo, so bili prvi tekmeci, s katerimi so se neandertalci soočili. Za kromanjonce je bilo značilno, da so bili izredno tekmovalni in družbeno prilagodljivi. Možno je, da neandertalci niso vedeli, kako reagirati na prihod kromanjoncev, in da niso želeli tekmovati z njimi. Ponekod so neandertalci in kromanjonci uspešno sobivali več generacij, drugod pa so kromanjonci počasi zavzemali neandertalčeva bivališča in si jih prisvajali. Neandertalci so se tako pomikali na rob Evrope, v negostoljubne in gorate predele (Hrvaška, Krim, na zahodu kamnite obale Španije, Portugalske in Francije). Na takšnih območjih je bilo manj hrane, vode in vladale so ostre vremenske razmere. Tukaj so bile posamezne skupnosti neandertalcev še bolj izolirane med seboj, kar jim je oteževalo križanje med skupinami. In ravno nepovezanost in nesodelovanje med skupinami neandertalcev naj bi bil razlog za 26

27 njihovo nemoč pri konkuriranju s Homo sapiensom. Vir: The Institut of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo neanderthalensis essay. Slika 3: Nahajališča neandertalca Vir: Evolucija človeka, Štefančič M., 1997, 49. Ideja o spremenljivosti vrst se je torej počasi utrjevala, medtem ko je bila ideja o skupnem izvoru vrst še v povojih. Zdelo se je namreč praktično nemogoče, da bi lahko, na primer, neandertalec predstavljal sorodnika, ali celo prednika sodobnega človeka, in ne zgolj vrste, ki je izumrla brez potomcev. 27

28 2.2. Darwinova revolucija V pričujočem podpoglavju povzemam filozofijo evolucije in umeščanje teorije Charlesa Darwina v evolucijo. Filozofi evolucije (Mayr, 2008) razlagajo, da svet še ni bil povsem pripravljen na ideje o razvojnih spremembah, ko je leta 1859 izšla knjiga Charlesa Darwina O nastanku vrst. Toda Darwin je svoje zamisli podprl s številnimi dokazi in podrobnimi opisi, hkrati pa je le leto prej tudi naravoslovec Alfred Russel Wallace predstavil rokopis, v katerem je prišel do zelo podobnih sklepov kot Darwin 9. Ko si je angleški naravoslovec Charles Darwin (kasneje utemeljitelj nauka o evoluciji) zastavil vprašanje, kako in zakaj nastopajo razvojne spremembe, mu že uveljavljene teorije niso dale pravih odgovorov. Darwin je namreč že kmalu opazil, da se naravne populacije spreminjajo in da so vsi posamezniki enkratni, kar pomeni, da si, na primer, niti dva človeka med kar 6 milijardami nista popolnoma identična. Tako je Darwin oblikoval teorijo o nastanku in razvoju vrst, ki temelji na teoriji variacije in teoriji naravnega izbora (t. i. variacijska evolucija, kot jo imenuje Mayr) Kot pojasnjuje Stephen Jay Gould (1991), sta Darwin in Wallace oba zagovarjala teorijo naravne selekcije, razlika med njunima pogledoma nanjo pa je bila v tem, da je Wallace verjel, da proces naravne selekcije ne velja za človekovo zavest, ki naj bi bila edini božanski prispevek k življenju. Na drugi strani pa je Darwin zagovarjal filozofski materializem, po katerem je materija osnova vsakega bivanja in da so miselni in duševni pojavi zgolj njeni stranski proizvodi. To pomeni, da je zavest zgolj proizvod možganov in ne nekaj, kar bi bilo dano od Boga. Druga razlika med njima je ta: Darwin je menil, da obstajajo tudi drugi faktorji, ki povzročajo spreminjanje organizmov in ne samo naravna selekcija (organizmi namreč kažejo številne značilnosti, ki niso prilagoditve in niso neposredno namenjene preživetju), medtem ko je bil Wallace strog selekcionist (pogosto se v tem smislu govori o čistem darvinizmu) naravno selekcijo je videl kot edino sredstvo za evolucijske spremembe. Darwin in Wallace sta imela tudi različna stališča o spolni selekciji. 10 Gould (1991) pojasnjuje, da največji evolucionisti 19. stoletja, Darwin, Lamarck in Haeckel, v svojih delih izraza evolucija niso uporabljali. Darwin je govoril o nasledstvu z modificiranjem, Lamarck o transformizmu, Haeckel pa o transmutacijah. Sam izraz evolucija je skoval nemški biolog Albrecht Haller leta 1744, da bi z njo opisal teorijo, po kateri embriji zrastejo iz že izoblikovanih homunkulusov v jajčecu ali spermiju. Omenjeni teoriji so nasprotovali epigenetiki, ki so mislili, da 28

29 Teorija naravnega izbora po Darwinu in Wallaceu temelji na petih dejstvih in treh sklepih (glej sliko 4). Slika 4: Teorija naravnega izbora po Darwinu Teorija naravnega izbora po Darwinu 1. dejstvo: Vsaka populacija ima tako visoko rodnost, da bi se njena velikost povečala eksponentno, če ne bi bila zamejena. 2. dejstvo: Velikost populacije, z izjemo začasnih letnih nihanj, ostaja ustaljena v času. 3. dejstvo: Viri, na razpolago vsaki vrsti, so omejeni. 1. sklep: Med pripadniki vrste poteka silovita tekma (boj za obstanek). 4. dejstvo: Niti dva posameznika v populaciji nista povsem enaka. 2. sklep: Posamezniki v populaciji se med seboj razlikujejo po verjetnosti preživetja. 5. dejstvo: Mnoge razlike med posamezniki neke populacije so vsaj delno dedne. 3. sklep: Naravni izbor, ki traja več generacij, povzroča evolucijo. Vir: Filozofija evolucije, Mayr E., 2008, 112. odrasla oblika organizma izhaja iz izvorno neizoblikovanega jajčeca in da torej Hallerjeva teorija evolucije kot predformacije ne drži. Hallerjeva teorija se tudi ne sklada z Darwinovo teorijo o nasledstvu z modificiranjem. Po letu 1859, ko je postalo jasno, da Hallerjeva teorija ni pravilna, je izraz evolucija dobil drugačen pomen. V Darwinovem času se je izraz evolucija uporabljal v vsakdanjem življenju in jeziku, kjer je bil povezan s konceptom napredovanja in v tem smislu je Darwin uporabil izraz evolvirati na koncu knjige O nastanku vrst (da so iz preprostega začetka evolvirale najrazličnejše oblike), čeprav je zavračal enačenje pojma evolucija z kakršnim koli napredkom. Izraz evolucija kot sinonim za nasledstvo z modificiranjem pa je v angleški jezik vpeljal Herbert Spencer, ki je izraz evolucija uporabljal za opisovanje organskega spreminjanja, napredovanje v razvoju pa kot posledico sodelovanja notranjih in zunanjih sil (sil okolja). Izraz evolucija se je tako še vedno povezoval s konceptom napredka, kot se med laiki pogosto še danes, in ni pomenil zgolj organskega spreminjanja, katerega cilj je boljša prilagojenost okolju in s tem tudi večja možnost preživetja. 29

30 Svet torej ni sestavljen iz nespremenljivih tipov, ampak iz populacij, ki se spreminjajo. To spreminjanje populacij organizmov Mayr imenuje proces evolucije, pri katerem gre za»dinamiko genetskega spreminjanja [turnover] posameznikov vsake populacije iz generacije v generacijo«(mayr, 2008:82). Genetsko spreminjanje torej povzroča variacije znotraj vrste, pri tem pa pomembno vlogo igra tudi naravni izbor oziroma selekcija. Ker se vedno rodi več posameznikov, kot pa jih kasneje preživi, mora biti naravni izbor tisti, ki med številnimi posamezniki izbere tiste, ki so najmočnejši, najbolje prilagojeni in se bodo najuspešnejše razmnoževali. Darwin je sklepal, da morajo imeti ti posamezniki posebno kombinacijo lastnosti, te lastnosti pa v veliki meri določajo geni 11.»Posledica stalnega preživetja posameznikov (fenotipov) z genotipom, ki najbolje shaja s spremembami v okolju, bo tudi stalno spreminjanje v genetski sestavi vsake generacije«(mayr, 2008:83). Fenotip je tisti, ki je izpostavljen naravnemu izboru in s tem posredno tudi posamezni geni, variacija dednega materiala pa je gonilo evolucije. Kasnejša proučevanja so pokazala tudi, da variabilnost ni značilna le za fizične lastnosti organizma, ampak velja tudi za psihološke značilnosti, kot so vedenje, prilagajanje okolju in podobno. Proces naravnega izbora, kakor tudi proces evolucije, torej ni zgolj naključen proces, saj ga determinirajo genetske značilnosti posameznega organizma. Toda ta determiniranost še vedno ne pomeni, da ima naravni izbor oziroma evolucija neki točno določen cilj, kar dokazujejo tudi pogoste spremembe smeri v procesu evolucije, 11 Gould piše, da so mnogi kritizirali Darwinovo teorijo naravne selekcije, ker pravi, da preživijo najsposobnejši, ki nato v populacijah razširjajo svoje prednostne lastnosti. Najsposobnejši pa naj bi bili predvsem tisti, ki imajo največji reprodukcijski uspeh. In ravno to je bilo tisto, na kar so se mnogi kritiki sklicevali. Če je reproduktivni uspeh edini kriterij za opredelitev najsposobnejših, potem naravna selekcija ne pomeni nič drugega kot»preživetje tistih, ki preživijo«(gould, 1991:14). In to naj bi bila zgolj nesmiselna tavtologija. Vendar pa Darwin ni trdil, da je reprodukcijski uspeh edini kriterij za določanje najsposobnejših posameznikov v neki populaciji, ampak je poskušal poiskati tudi druge kriterije. V delu O nastanku vrst je Darwin govoril predvsem o umetni selekciji, s katero se ukvarjajo na primer rejci živali, ki umetno izbirajo lastnosti, katerim bodo dali prednost. Tako v tem primeru preživijo tisti, ki imajo določene lastnosti, ki pa so bile umetno selekcionirane. Najsposobnejših v tem primeru torej ne opredeljuje golo preživetje. V naravi pa seveda ni umetne selekcije, ki bi bila odvisna od nekega vnaprej določenega načrta. Tako moramo v naravnem okolju vsako lastnost tistih, ki preživijo, šteti za ustreznejšo, neka lastnost pa postane ustrezna s postopnim razvojem v procesu prilagajanja na zahteve lokalnega okolja. 30