PALEOANTROPOLOGIJA VEDA O IZVORU IN EVOLUCIJI ČLOVEKA

Transcription

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE Jasna Jovanovič PALEOANTROPOLOGIJA VEDA O IZVORU IN EVOLUCIJI ČLOVEKA DIPLOMSKO DELO KOPER, 2012 MENTORICA: doc. dr. Alenka Janko Spreizer ŠTUDIJSKI PROGRAM: Kulturni študiji in antropologija

2 IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela Spodaj podpisana študentka Jasna Jovanovič, z vpisno številko , vpisana na študijski program Kulturni študiji in antropologija, rojena v kraju Ptuj, sem avtorica diplomskega dela z naslovom Paleoantropologija veda o izvoru in evoluciji človeka, ki sem ga napisala pod mentorstvom doc. dr. Alenke Janko Spreizer. S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo diplomsko delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela. Prav tako se zavedam, da je predstavljanje tujih del kot mojih lastnih, kaznivo po zakonu. V Kopru, dne: 23. avgust 2012 Podpis avtorice: 2

3 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici Alenki Janko Spreizer, da je bila pripravljena sprejeti vlogo mentorja in da mi je pri pisanju diplomskega dela pomagala z nasveti in komentarji, ki so prispevali h kvalitetnejšemu in primerno urejenemu besedilu. Zahvaljujem se tudi gospe Nadici Granduč, ki je besedilo lektorirala. 3

4 POVZETEK Ko so se prvi raziskovalci začeli ukvarjati z evolucijo človeka, sta bila njihova domišljija in opazovanje živega sveta edini orodji za pojasnjevanje izvora in razvoja človeka. Takrat paleoantropologija kot veda še ni bila razvita, o genetiki pa, z izjemo povsem praktične rabe genetike, kot je križanje živalskih in rastlinskih vrst, praktično sploh še ni bilo ne duha ne sluha. Podobnost med človekom in ostalimi živalskimi vrstami so sicer opazili mnogi posamezniki, toda šele v 18. stoletju je omenjena podobnost dosegla večjo pozornost, medtem ko je bila ideja o biološkem razvoju človeške vrste sprejeta šele po izidu knjige O nastanku vrst Charlesa Darwina leta Tudi fosilni ostanki, ki so jih posamezniki morda čisto po naključju odkrili, niso bili deležni resnejše pozornosti. Šele po letu 1856, ko so bili v dolini reke Neander v Nemčiji odkriti fosilni ostanki neandertalca, lahko govorimo o pojavu paleoantropologije kot vede. Ključne besede: paleoantropologija, hominidi, evolucija človeka, fosilni ostanki, kulturni artefakti, genetika 4

5 ABSTRACT When the first researchers began to be concerned with the evolution of man, their imagination and observation of the living world, had been the only tools for elucidating origin and evolution of man. At that time paleoanthropology as a discipline has not yet been developed and the genetics, whit the exeption of completely practical usage of genetics, such as crossbreeding of animal and plant species, has also not been nowhere in sight. The resemlance between human and other animal species has been noted by many individuals, while the idea of biological evolution of human species has not been accepted until after the release of the book writen by Charles Darwin The origin of species in The fossil remains that individuals may have quite accidentally discovered, also did not raise greater attention. Only after 1856, when the fossil remains of Neanderthal man were discovered in the Neander Valley in Germany, can we speak of the emergence of paleoanthropology as a discipline. Key words: paleoanthropology, hominids, human evolution, fossil remains, cultural artefacts, genetics 5

6 KAZALO UVOD ANTROPOLOGIJA Paleoantropologija kot del biološke antropologije ZAČETKI IN RAZVOJ PALEOANTROPOLOGIJE Od kod prihajaš človek? Darwinova revolucija Iskanje fosilnega prednika človeka Genetika in principi dedovanja Dvajseto stoletje Afrika pritegne pozornost Azija Afrika ponovno Sinteza Petdeseta leta dvajsetega stoletja Olduvajska soteska Kdo je komu kaj Presenetljiva odkritja iz Afrike Postopnost evolucije pod vprašajem dvomljivcev Nazaj k odkritjem Izvor modernega človeka METODOLOGIJE ZNANSTVENEGA RAZISKOVANJA V PALEOANTROPOLOGIJI TER POVEZOVANJE Z DRUGIMI VEDAMI

7 4. METODE DATIRANJA FOSILNIH OSTANKOV IN ARHEOLOŠKIH ARTEFAKTOV PALEOANTROPOLOGIJA DANES REKONSTRUKCIJA ČLOVEŠKE BIOLOŠKE PRETEKLOSTI SKLEPNE MISLI SEZNAM SLIK SEZNAM LITERATURE IN VIROV Seznam literature Seznam internetnih virov Seznam virov slikovnega gradiva

8 UVOD»Če sem že videl dlje«, je nekoč dejal sir Isaac Newton,»je bilo to zato, ker sem stal na ramenih velikanov«(tattersall, 1999:1). S temi besedami Ian Tattersall začenja svojo knjigo z naslovom Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji. To je tudi delo, ki me je navdahnilo pri izbiri teme diplomskega dela, saj se najverjetneje vsi ljudje vsaj enkrat v življenju vprašamo, kdo smo ljudje kot vrsta in kako smo postali to, kar smo. V omenjeni knjigi Tattersall ne ponuja nekih filozofskih ali svojih lastnih pogledov na evolucijo človeka, temveč zgolj kronološko predstavlja odkritja fosilnih ostankov in stališča, ki so jih skozi leta raziskovanj oblikovali različni znanstveniki, pa tudi»neznanstveniki«, s čimer se je oblikovalo posebno področje antropologije, to je paleoantropologija. Toda preden začnemo govoriti o razvoju paleoantropologije kot vede, ki se ukvarja z izvorom in evolucijo človeka ter vseh teorijah in domnevah, ki so se skozi ta razvoj oblikovale, bi se rada vrnila na zgoraj zapisani stavek Issaca Newtona. Kot je lepo razložil Ian Tattersall, ta stavek pomeni, da vse, kar vemo danes, sloni na spoznanjih iz preteklosti, torej spoznanjih, ki so jih dognali najrazličnejši modreci pred nami. Hkrati pa to tudi pomeni, da bodo spoznanja, ki jih oblikujejo današnji znanstveniki, predstavljala temelj, na katerem bodo gradile naslednje generacije, kar prinaša s sabo tudi določeno mero odgovornosti in bremena. In ker vsak znanstvenik, ki sedi na ramenih svojih velikanov,»vidi le toliko, kolikor je njegov velikan visok, in tja, kamor je njegov velikan obrnjen«, moramo vedno upoštevati, da bodo njegove domneve in sklepi vsaj do neke mere odvisni od preteklih spoznanj, kakor tudi od tega, kar isti znanstvenik že vnaprej pričakuje (Tattersall, 1999:1). In ravno s to pomanjkljivostjo se, tako kot druga področja znanosti, sooča tudi paleoantropologija. 8

9 Čeprav paleoantropologija temelji na iskanju fosilnih dokazov, ki so resnični in otipljivi, pa to še ne pomeni, da bodo rezultati analiz teh dokazov nekako samoumevni in vedno pričakovani. Paleoantropologija se pogosto sooča s premajhnim številom fosilnih dokazov, zaradi česar je nemalokdaj težko priti do trdnejših sklepov oziroma vedeti, ali je neka teorija oziroma domneva pravilna ali ne. In ker se lahko sčasoma pojavijo novi dokazi, obstaja tudi možnost, da bodo le-ti omajali ali spremenili pretekla spoznanja. Paleoantropologija je tako veda, ki temelji na iskanju in interpretiranju fosilnih ostankov, in veda, ki se posledično nenehno dopolnjuje z novimi odkritji in domnevami, se nenehno spreminja in napreduje. In čeprav najverjetneje vsa vprašanja, povezana s človeško evolucijo, nikoli ne bodo dokončno pojasnjena, lahko trdimo, da je evolucija, po mnenju bioloških antropologov in biologov (na primer slovenskega biologa Matjaža Kuntnerja, britanskega evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa, ameriškega evolucijskega biologa Ernsta Mayra in številnih drugih), takšna ali drugačna, dejstvo in ne zgolj teorija. Tako kot se paleoantropologija nenehno razvija, se razvijajo tudi druga področja znanosti. Eno takih področij je genetika. Ian Tattersall (1999), tako kot tudi Ernst Mayr (2008) in ostali strokovnjaki, ki se ukvarjajo z evolucijo človeka, poudarjajo, da je ravno uporaba genetike v zadnjih letih veliko prispevala k novim paleoantropološkim odkritjem. Genetika s svojim načinom dela in metodami, nudi povsem edinstvene informacije, ki lahko razkrijejo bistveno drugačno sliko evolucijskega procesa in pojasnijo, katero izmed mnogih skrivnosti, ki jih skriva človeška biološka preteklost. In ker antropologi vemo, da je človek tako biološko kot socialno bitje, je za poglobljeno poznavanje človeka pomembno raziskovati oba aspekta človeškega bitja. Kot pravi Barbara Bajd (1999), se biološki in socialni aspekt namreč dopolnjujeta in součinkujeta drug na drugega, in če poznamo obe ravni, potem, vsaj do neke mere, 9

10 poznamo tudi človeka. Tako je sodelovanje med biološko in socialno antropologijo neizogibno. Osrednji namen diplomske naloge je predstaviti paleoantropologijo kot poddisciplino biološke antropologije, od njenih začetkov v 18. stoletju pa vse do danes, pri čemer bom črpala predvsem iz dela Iana Tattersalla. Hkrati želim predstaviti metode, ki jih paleoantropologija uporablja pri svojem proučevanju ter analiziranju fosilnih ostankov in kulturnih artefaktov. S takšno predstavitvijo želim tudi ostalim študentom Fakultete za humanistične študije, kot potencialnim bralcem diplomske naloge, približati področje paleoantropologije, ki je dokaj zapostavljeno, ne samo na omenjeni fakulteti, temveč tudi v širšem slovenskem prostoru (paleoantropološke vsebine so pri nas zastopane na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani). V prvem poglavju diplomske naloge bom na kratko predstavila antropologijo kot vedo in njeno delitev na posamezne poddiscipline. Nekaj besed je namenjenih predstavitvi biološke antropologije in njenih poddisciplin. Sledijo učbeniške opredelitve paleoantropologije (Bajd, 1999, Muršič, 2011), ki predstavlja poddisciplino biološke antropologije. Drugo poglavje je namenjeno predstavitvi začetkov in nadaljnjega razvoja paleoantropologije. V tem delu se bom naslanjala predvsem na delo Iana Tattersalla (1999) in predstavila posamezna odkritja fosilnih ostankov, ki so jih bolj ali manj po naključju odkrivali najrazličnejši raziskovalci. Predstavljena bodo odkritja iz Evrope, Azije in Afrike ter številne teorije in zagate, ki so se oblikovale pri proučevanju novih odkritij in njihovem umeščanju v evolucijsko shemo. 10

11 Tretje poglavje opisuje metodologije znanstvenega raziskovanja v paleoantropologiji ter njeno povezovanje z drugimi sorodnimi vedami, ki omogočajo bolj poglobljeno in širše razumevanje evolucijskega razvoja hominidnih vrst. V tem poglavju bom črpala iz dela Rajka Muršiča (2011) ter spletne strani projekta Middle Awash v Etiopiji (2011), kjer Henry Gilbert in Tim White opisujeta proces paleoantropološkega raziskovanja. V četrtem poglavju so predstavljene metode datiranja fosilnih ostankov in arheoloških artefaktov, ki jih v svojem delu opisuje Ian Tattersall (1999) in ki omogočajo čim natančnejšo časovno umestitev posameznih najdb. V petem poglavju osrednjega besedila je predstavljenih nekaj najodmevnejših paleoantropoloških odkritij v zadnjih dveh desetletjih, ki so dopolnila sliko človeške biološke preteklosti. Odkritja, ki jih bom predstavila, so bila opisana na spletni strani Inštituta za izvor človeka (The Institute of Human Origins) in v obliki člankov v spletni reviji Scientific American (Wong, 2011). V šestem poglavju bom povzemala misli iz dela Ernsta Mayra (2008) in predstavila trenutno najaktualnejšo rekonstrukcijo človeške razvojne zgodovine, s katero soglaša največje število strokovnjakov s področja paleoantropologije in sorodnih ved. Pri pisanju diplomske naloge sem se osredotočila na študij sekundarne literature, ki je v slovenskem prostoru sicer zelo skopa, na srečo pa vendarle imamo nekaj kvalitetnih besedil, ki nam omogočajo vsaj osnovno seznanitev s paleoantropološko vedo. Kot dodatni vir informacij mi je služil internet, kjer sem našla veliko tekstovnega in tudi slikovnega gradiva. 11

12 1. ANTROPOLOGIJA Učbeniške opredelitve antropologije (Bajd, 1999; Muršič, 2011) pojasnjujejo, da je antropologija veda, ki se ukvarja s človekom v preteklosti in sedanjosti ter z vsem, kar je z njim povezano oziroma se nanaša nanj. Gre torej za vseobsegajoče vedenje o človeškem fenomenu, ki pa ga ne proučuje zgolj antropologija, temveč se s človekom ukvarjajo tudi druge vede, tako družboslovne in humanistične kot naravoslovne. Antropologija je tako veda, ki se nenehno povezuje in dopolnjuje z drugimi področji in je kot taka izrazito interdisciplinarna. Morda bi lahko rekli, da je beseda antropologija zgolj skupen izraz za označitev vseh ved, ki se na takšen ali drugačen način ukvarjajo s človekom, vendar lahko na drugi strani še vedno govorimo o samostojni disciplini. Zanjo je namreč značilno, da gre za»študij človeške raznolikosti in je kot taka primerjalna«znanost, ki»raje obravnava (proučuje) skupino (združbo ali populacijo) kot pa posameznika«(bajd, 1999:8). Za antropologijo so značilni tudi specifični metodološki pristopi, ki so zasnovani na t. i. etnografski metodi. Etnografska metoda temelji predvsem na»dolgotrajnem opazovanju najrazličnejših človeških skupin in njihovega življenja v resničnem (vsakdanjem) okolju«(muršič, 2011:75). Antropologija je torej izredno široko področje za razliko od drugih ved, ki se ukvarjajo s človekom na specifičen način oziroma proučujejo le določene vidike fenomena človeka. Da bi bili cilji in težnje antropologije čim bolje realizirani, njeni odgovori na zastavljena vprašanja pa kolikor se le da verodostojni, je bilo praktično neizogibno vedo razdeliti na poddiscipline oziroma jo parcializirati. Antropologijo tako v osnovi največkrat delimo na biološko (tudi fizično) in socialno (tudi kulturno ali socio-kulturno) antropologijo, torej področji, ki se ukvarjata s človekom kot družbenim, kulturnim, zgodovinskim in biološkim bitjem in ki imata vsaka svoje značilne vsebine, raziskovalne metode, principe in teorijo 1. Takšna delitev je 1 Kot pojasnjuje Rajko Muršič (2011), v antropološki literaturi pogosto naletimo na različne opredelitve antropologije. Tako nekateri avtorji govorijo o antropologiji brez dodatnih prilastkov, pri 12

13 značilna predvsem za evropski prostor, med tem ko se v ameriškem prostoru antropologija navadno deli na biološko antropologijo (proučevanje človeka kot biološkega bitja), kulturno antropologijo (študij kulturnih razlik, iskanje kulturnih univerzalij, študij družbenih procesov itd.), lingvistično antropologijo (proučevanje nastanka in razvoja jezikov ter sporazumevanja) in arheološko antropologijo (s pomočjo materialnih dokazov poskuša rekonstruirati način življenja v prazgodovini). Tem štirim področjem je pogosto dodana še t. i. aplikativna antropologija, ki vključuje znanja s preostalih področij, ta pa nato posreduje različnim disciplinam, ki se ukvarjajo s proučevanjem človeka. Socialna antropologija je, kot pravi Barbara Bajd (1999)»socialna znanost, ki je povezana s sociologijo, socialno psihologijo, sociolingvistiko«in»predvsem jemlje teoretično osnovo znotraj socialnih znanosti iz del pomembnih oseb, kot so Marx, Weber, Durkheim. Intelektualna tradicija izhaja iz del avtorjev, kot so Taylor, Boaz, Malinowski, Radcliffe-Brown, Evans-Pitchard in Lévi-Strauss«(Bajd, 1999:8). Socialna antropologija se ukvarja s proučevanjem socialnih skupin in z njihovim socialnim vedenjem ter s proučevanjem razlik med socialnimi skupinami, pri tem pa uporablja predvsem metodo terenskega dela z opazovanjem z udeležbo. Tak način raziskovanja opazovalcu omogoča neposredno spoznavanje določene skupine od znotraj, kar omogoča boljše in bolj poglobljeno razumevanje družbenih procesov, ki so značilni za proučevano skupino. Za socialno antropologijo, ki temelji na britanski antropološki tradiciji, je navadno značilno tudi proučevanje tujih, neevropskih kultur, medtem ko se ameriški antropologi, in tudi vse več antropologov drugod po svetu, v zadnjih letih osredotoča na proučevanje skupin iz domačega okolja. Kulturna antropologija, po opredelitvi Rajka Muršiča (2011),»raziskuje izvire kultur, njihov razvoj in raznolikost ter njihovo spreminjanje skozi čas«(muršič, 2011:29). Kulturna antropologija tako»preučuje priučeno človeško vedenje ne tisto, ki je genetsko posredovano«(muršič, 2011:28). Nadalje Muršič razlaga, da čemer pa imajo v mislih le socialno oziroma socio-kulturno antropologijo, medtem ko drugi pogosto enačijo antropologijo zgolj z biološko antropologijo oziroma paleoantropologijo. Tudi v Evropi so antropologijo enačili z biološko (fizično) antropologijo vse do 60-ih let 20. stoletja, nato pa se je uveljavilo ločevanje antropologije na socialno oziroma kulturno in biološko antropologijo. 13

14 kulturno antropologijo zanima tudi, kako kultura vpliva na življenje posameznika in skupine ter kako se neka družba prilagaja na okolje, v katerem živi. Zelo pomembno delo znotraj kulturne antropologije je primerjanje posameznih kultur med seboj, tako znotraj iste družbe kot tudi v medkulturnem okvirju. Biološka antropologija je, po opredelitve Barbare Bajd (1999), področje, ki se ukvarja predvsem z vprašanjem izvora in evolucije človeka ter njegovih najbližjih sorodnikov. Biološko antropologijo zanima predvsem»biološka raznolikost človeka znotraj evolucijskega okvira«, pri čemer gre na eni strani za proučevanje»variabilnosti znotraj skupine in med skupinami pri preteklih in sedanjih populacijah in ocenjuje njihovo evolucijsko in prilagoditveno pomembnost«(bajd, 1999:8). Čeprav torej ločujemo med socialno (socio-kulturno) in biološko antropologijo glede na vsebine, s katerimi se ukvarjata, pa je, po prepričanju Barbare Bajd (1999), za celostno poznavanje človeka treba upoštevati in povezovati obe omenjeni področji antropologije. Človek namreč ni zgolj socialno in ne zgolj biološko bitje, temveč skupek obeh dimenzij. Ljudje kot socialna bitja vplivamo na lastno evolucijsko biologijo, kakor tudi naša biologija vpliva na načine, s katerimi se odzivamo na okolje (tudi socialno), ki nas obdaja. Prepletanje socialne in biološke antropologije,»tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti, in edinstvena širina v pogled človeške raznolikosti, ki jo nudi povezan študij, je glavno opravičilo za povezan študij biološke in socialne antropologije«(bajd, 1999:9). Delitev antropologije na posamezna specializirana področja pa je predvsem način, ki raziskovalcu omogoča poglobljeno proučevanje določenega aspekta človeškega fenomena ter odkrivanje novih znanj in dejstev, hkrati pa se ne moremo izogniti določeni sintezi, če želimo resnično spoznati in razumeti človeka v vsej njegovi pojavnosti in kompleksnosti. Parcializacija antropologije je po mnenju nekaterih nujna tudi zato, ker si ob veliki količini znanj, ki smo jih pridobili skozi leta raziskovanj, ne moremo zamisliti univerzalnega antropologa, ki bi bil strokovnjak na vseh področjih, ki se ukvarjajo s človekom. 14

15 1.1. Paleoantropologija kot del biološke antropologije Kot pravi Barbara Bajd (1999), lahko o biološki antropologiji govorimo tudi kot o»zoologiji človeka«, ki se pri svojem raziskovanju povezuje predvsem z biološkimi in medicinskimi vedami, kot so anatomija, fiziologija, genetika, molekularna biologija itd., pa tudi področji, kot so klimatologija, humana geografija, veda o prehranjevanju, geologija, paleontologija, arheologija itd. Tisto, kar, po mnenju Barbare Bajd (1999), biološko antropologijo razlikuje od drugih bioloških in medicinskih znanosti, pa je naslednje: 1. dejstvo, da o človeški vrsti vemo veliko več kot pa o kateri koli drugi vrsti, ki je kadarkoli obstojala na našem planetu, hkrati pa nas v okviru proučevanja človeške vrste veliko bolj zanima biološka raznolikost znotraj vrste, medtem ko je pri drugih vrstah v ospredju proučevanje biološke raznolikosti med različnimi vrstami. 2. biološka antropologija se, za razliko od medicinskih znanosti, osredotoča na proučevanje celotne populacije in ne toliko na posameznika, s čimer želi spoznati vzorce biološke raznolikosti in njihov pomen v procesu evolucije. Kot že rečeno, se biološka antropologija ukvarja predvsem z vprašanjem izvora in evolucije človeka. Samo biološko antropologijo lahko dodatno razdelimo na več poddisciplin. Barbara Bajd biološko antropologijo deli na štiri področja (Bajd, 1999:10), ki jih opredeljuje kot najosnovnejša. Ta področja so: primatologija, paleoantropologija, biološka diverziteta človeka ter ekologija človeka in adaptivnost. Primatologija se ukvarja s proučevanjem vseh primatov, tako še živečih, kot tudi že izumrlih, pri tem pa seveda ni izvzet človek, kot eden izmed reda primatov 2. Pri 2 Biologinja Marija Štefančič (1997) kot najopaznejšo razliko med človekom in ostalimi primati vidi pokončno držo. Ta je pogojena predvsem s posebnostmi okostja in mišičja in je edinstvena lastnost 15

16 tem se primatologija ukvarja z njihovo klasifikacijo, funkcionalno morfologijo, evolucijo, opazuje njihov način vedenja, prehranjevanja itd. Paleoantropologija je veda, ki obravnava izvor in evolucijo človeka, in sicer predvsem na podlagi zbiranja fosilnih dokazov (človeških fosilnih ostankov in kulturnih artefaktov). Paleoantropologija se močno povezuje s primatologijo, saj proučuje primate, razvoj človeka iz opičjih prednikov ter nadaljnjo evolucijo človeka. Tako poskuša pri svojem delu smiselno rekonstruirati način življenja in lastnosti zgodnjih hominidov, pri tem pa vključuje znanja ostalih področij, kot so paleontologija, (paleo)biologija, geologija, paleoklimatologija itd. človeške vrste. Pokončna drža se je razvila iz predhodne prilagoditve za življenje na drevesih in je bila značilna že za človekove opičje prednike. S pokončno držo je povezana tudi pokončnejša namestitev glave, ki posledično vpliva na ukrivljenost hrbtenice le-ta ima pri človeški vrsti značilno obliko črke S, takšna ukrivljenost pa se delno kaže tudi pri človekovih najbližjih sorodnikih, kot sta šimpanz in gorila. Z vzravnano držo sta povezana tudi oblika prsnega koša in položaj lopatic, ki človeku omogoča večjo gibljivost zgornjih okončin. Pokončna drža vpliva tudi na obliko medenice, obliko kolčnega sklepa in spremenjeno lego narastišč in delovanja mišic, ki sodelujejo pri pokončni drži in hoji. Tudi dolžina okončin je ena izmed očitnejših razlik med človekom in ostalimi primati. Medtem ko so pri ostalih primatih daljše sprednje okončine, je pri človeku ravno obratno. Tudi gibljivost in namembnost prstov sta med omenjenimi vrstami različni. Hkrati tudi stopalo pri človeku nima več oprijemalne funkcije, ampak služi za pokončno hojo in premagovanje telesne teže. Kljub prednostim, ki jih človeku omogoča pokončna hoja, pa le-ta s sabo prinaša tudi številne tegobe. Tako se pri človeški vrsti pogosto pojavljajo različna obolenja, ki so posledica vzravnane drže in z njo povezanih anatomskih značilnosti (bolečine v hrbtenici, hernije v dimljah, ploska stopala, krčne žile, oteženo črpanje krvi iz nog in zastoj krvi, težave z ravnotežjem ipd.) Kar se tiče zgradbe lobanje, je ta praktično enaka pri vseh primatih. Razlike pa lahko vidimo predvsem pri značilnostih obraznega dela. Pri opicah je tako obrazni del večji od možganskega dela lobanje in tudi bolj izbočen, medtem ko je pri človeški vrsti ravno obratno. Ostali primati imajo tudi veliko bolj poudarjene nadočesne oboke, povešen nos, njihov zobni lok pa je v obliki črke U. Pri človeku so zobje razporejeni v paraboličnem loku, podočniki so krajši od podočnikov ostalih primatov, kar človeku posledično omogoča krožno premikanje čeljusti pri žvečenju, medtem ko je pri ostalih primatih možno zgolj žvečenje v vertikalni smeri. Človek in ostali primati se med seboj razlikujejo tudi v načinu razmnoževanja in razvoju mladiča oziroma novorojenčka. V bistvu velja pravilo,»čim razvitejši je primat, bolj nebogljen je mladič, daljša je doba odraščanja in daljša je tudi življenjska doba«(štefančič, 1997:27). Morda najpomembnejša razlika med človekom in ostalimi primati pa sta razvoj in sposobnosti možganov. Razvoj možganov je pogojen s pokončno držo in s tem tudi s položajem glave. Hkrati je k razvoju možganov pomembno pripomogla sprostitev rok, ki so jih zgodnji hominidi lahko uporabljali za izvajanje najrazličnejših opravil, ki so zahtevala večje umske sposobnosti. Razvoj možganov in umskih sposobnosti je omogočal tudi razvoj kulture. In ravno kultura je ključni element, ki ločuje človeka od ostalih primatov oziroma pomeni t. i. učlovečenje. 16

17 Biološka diverziteta človeka biološka diverziteta oziroma raznovrstnost je izraz, ki se nanaša na stopnjo raznolikosti vseh oblik življenja v nekem okolju. Biološka diverziteta človeka tako proučuje človeško vrsto, njene genetske lastnosti in ekosisteme, v katerih vrsta živi. Področje biološke diverzitete človeka proučuje raznovrstnost človeške vrste tako znotraj skupine kot tudi med njimi. Včasih je znotraj tega področja prevladovala t. i. kraniometrija, to je merjenje lobanje s kraniometrom, danes pa proučevanja biološke raznolikosti človeka temeljijo na podatkih o krvnih skupinah ter ostalih podatkih s področja serologije. S človeško vrsto se ukvarja tudi področje ekologije človeka in njegove adaptacije na različne dejavnike okolja. Pri tem je v ospredju študij prehrane in prehranjevanja, študij vpliva prehranjevanja na zdravje ter študij socialnih in ekonomskih vidikov prehranjevanja v človeški družbi. 17

18 2. ZAČETKI IN RAZVOJ PALEOANTROPOLOGIJE 2.1. Od kod prihajaš, človek? V tem podpoglavju se bom ponovno naslonila na knjigo Iana Tattersalla (1999), v kateri pravi, da so zahodni znanstveniki sprva proučevali človeške fosile zgolj zato, ker so le-ti obstajali in ne toliko zato, ker bi želeli razložiti nastanek človeštva in njegovo razvojno pot. Do sredine 19. stoletja je bila človeška fosilna zbirka dopolnjena do te mere, da so se znanstveniki začeli osredotočati na proučevanje raznolikih oblik življenja in poskušali določiti človekovo mesto znotraj njih. To zanimanje je bilo v veliki meri posledica vse pogostejših predvidevanj, da je človeštvo starejše, kot pa so to učili, na primer, sveti spisi. Kljub dostopnim človeškim fosilnim najdbam je šlo sprva večinoma za precej domišljijske razlage različnih znanstvenikov in amaterskih ljubiteljev arheologije, antropologije in še česa, le malo najdb pa je bilo utemeljeno vključenih v razvojne in geološke sheme. Kot razlaga Tattersall (1999), je dejstvo, da so nekatere živalske vrste podobnejše človeški vrsti kot ostale, postalo aktualno v 18. stoletju. Tako je v tem času švedski botanik, zdravnik in sistematik Carl von Linné izdelal sistem za poimenovanje in klasificiranje živih bitij, ki ga, sicer dopolnjenega, v zahodni znanstveni vednosti, uporabljamo še danes. Linnéjev hierarhični sistem proti vrhu vsebuje vse več kategorij vrste so združene v rodove, rodovi v družine, družine v rede, redi v razrede, ti pa v debla pri živalih in oddelke pri rastlinskih vrstah. Na vrhu sistema so vse živali združene v kraljestvo živali, rastline pa v kraljestvo rastlin. V takšnem hierarhičnem sistemu imajo na nižji taksonomski stopnji organizmi med seboj več skupnih značilnosti (rodovi in družine so tako pri Linnéju v glavnem 18

19 naravne kategorije, saj kažejo jasno sorodnost med posameznimi organizmi), na vsaki naslednji stopnji pa čedalje manj (govorimo o umetnih kategorijah, v katere je Linné združil organizme zgolj na podlagi medsebojne podobnosti, čeprav si ti niso v sorodu). Rod Homo je Linné, skupaj z rodom netopirjev, rodom lemurjev in rodom opic, uvrstil v red Primati. Linnéjev sistem je bil hitro sprejet, predvsem zaradi strinjanja mnogih, da so med živalskimi vrstami opice res najpodobnejše podobne človeku, kar je že pred Linnéjem pokazal angleški anatom Edward Tyson, ki je leta 1698 primerjal anatomijo človeka in šimpanza ter ugotovil,»da sta si človeku podobna opica in človek podobna v sedeminštiridesetih lastnostih, človeku podobna opica in opica pa samo v štiriintridesetih lastnostih«(tattersall, 1999:4). Kot pravi Tattersall, Tysonovo odkritje ni bilo sporno, vse dokler je bila podobnost med določenimi vrstami razumljena kot odraz Stvarnikove volje, med tem ko se o evoluciji še ni govorilo. Se je pa začelo utrjevati prepričanje, da mora biti Zemlja starejša, kot se je predvidevalo v preteklosti in kot je predvsem učila teologija. Tako je konec 18. stoletja francoski naravoslovec Georges Cuvier podal mnenje, da geološki zapis Zemlje ni nepretrgan, ampak je doživel določene preobrate 3, kot so, na primer, obdobja klimatskega hlajenja oziroma ledene dobe (ugotovljeno je bilo, da sedimenti v zgornjem sloju vsebujejo prod, kar je posledica poledenitve in ne vode), ter da sta se skozi čas menjavala kopno in morje (kar lahko ugotovimo pri proučevanju sedimentov). Hkrati se je pri proučevanju fosilnih ostankov pokazalo, da se le-ti razlikujejo od današnjih živali in rastlin, kar se še posebej pokaže, bolj ko se spuščamo v globino sedimentov. Na podlagi teh odkritij se je začelo govoriti o izumrtju določenih vrst, kar pa se seveda ni skladalo s teološkim pogledom na Stvarnika in z njegovim večnim stvarstvom. Cuvier, ki je bil nasprotnik razvojne teorije, je, kot razlaga Tattersall, zagato rešil tako, da je sicer priznal spremembe pri živalskih vrstah, vendar je nasprotje med idejo o 3 Geološke preobrate Zemlje Cuvier v svojem delu iz leta 1812 imenuje»revolucije«ali»katastrofe«. 19

20 nespremenljivosti vrst in odkritimi dejstvi pojasnil s tezo, da se je po vsaki katastrofi na našem planetu, razvilo novo, nekoliko spremenjeno živalstvo. Zadnje uničenje favne, ki jo je Cuvier datiral na približno šest tisoč let nazaj, so tako mnogi povezali z Noetovim potopom. K sreči se je geologija hitro razvijala in leta 1830 je Charles Lyell v svojem delu Principi geologije oblikoval osnovno kronologijo dobe, ki jo imenujemo terciar in ki jo datiramo na približno zadnjih petinšestdeset milijonov let. To obdobje je Lyell razdelil na tri krajša obdobja, in sicer po vrsti si sledeče eocen, miocen in pliocen. Kasneje je na konec dodal še pleistocen 4, drugi avtorji pa so med eocen in miocen dodali še oligocen, na začetek dobe pa paleocen. Kasneje je bil dodan še holocen, ki zajema obdobje zadnjih deset tisoč let. Slika 1 : Geološke dobe Vir: Družinska enciklopedija Guinness, Žnideršič M. (ur.), 1995, Paleontolog Hugh Falconer je ugotovil, da je bil pleistocen čas ledene dobe, kar dokazujejo prodniki. 20

21 Po letu 1830 je bilo, kot meni Ian Tattersall, vsaj kar se znanosti tiče, konec biblične razlage nastanka sveta. V ospredje je stopila geologija, ki pa je ni toliko zanimala starost človeštva. To je zanimalo predvsem tiste, ki so odkrivali številna kamnita orodja, ki so nakazovala na obstoj in dejavnosti zgodnjih hominidov. Najdeni predmeti seveda niso bili takoj prepoznani kot človeški artefakti to se je zgodilo po odkritju Novega sveta in ljudi, ki so še vedno uporabljali kamnita orodja. Sčasoma se je le uveljavilo prepričanje, da so starodavni ljudje izdelovali kamnita orodja, in to zato, ker očitno še niso poznali kovin. Toda, ko so bili leta 1774 v jami Gaylenreuth v Nemčiji odkriti živalski fosilni ostanki, človeške kosti in kamnita orodja, si le-teh, njihov najditelj Johann Friedrich Esper ni upal datirati v isto časovno obdobje. Kamenodobne pestnjake in kosti izumrlih živali, najdene v jami na Hoxneu, Suffolk, Anglija, je konec 18. stoletja povezal John Frere, s čimer je podal domnevo o višji starosti človeštva, kot pa se je še vedno pogosto domnevalo. Njegove ideje žal niso bile širše sprejete, podobno pa se je zgodilo tudi z najdbami Philippea-Charlesa Schmerlinga, ki je v jami Engis pri mestu Liège v Belgiji odkril kosti izumrlih živali in kamnita orodja ter jih povezal z izumrlo človeško vrsto. Schmerling je našel tudi dve lobanji, med njima je bila ena otroška, zaradi česar je spominjala na lobanjo modernega človeka, v resnici pa je pripadala izumrli človeški vrsti (Homo neanderthalensis). Tudi lobanja odraslega primerka, najdena leta 1848 na Gibraltarju, je ostala dolgo prezrta. Postopoma so mnogi le začeli sprejemati domneve o kamnitih orodjih in starodavnih ljudstvih, tudi na podlagi kamnitih orodij v povezavi z izumrlo favno, ki so jih v tridesetih letih 18. stoletja našli v dolini reke Somme v Franciji, leta 1859 pa potrdili avtentičnost najdb. Istega leta je izšla tudi knjiga O nastanku vrst 5 Charlesa Darwina. 5 Celoten naslov Darwinove knjige se v prvem slovenskem prevodu iz leta 1954 glasi O nastanku vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem v boju za obstanek (prevod Ružena Škerlj). Leta 2009, ob 150-letnici Darwinovega dela, pa smo Slovenci dobili nov prevod z naslovom O nastanku 21

22 Kljub temu da se je paleontologija vse bolj uveljavljala in je bilo dejstvo o izumrtju vrst vse bolj sprejeto, pa je več preglavic povzročala ideja o spreminjanju ene vrste v drugo. Mnogi so bili namreč prepričani, da so vrste statične in kot take nespremenljive. Prvi, ki je po Cuvieru podvomil v statičnost vrst je bil francoski naravoslovec Jean Baptiste de Monet, vitez Lamarck. Ta je pri proučevanju mehkužcev konec 18. stoletja opazil, da so številni fosilni ostanki sorodni danes živečim mehkužcem. Istočasno je opazil, da je do sprememb prihajalo postopno, zaradi česar je sklepal, da se vrste lahko spreminjajo in jih je mogoče urediti v nize prednikov in njihovih potomcev. Raznolikost vrst v naravi je torej»posledica postopnega razhajanja pokolenj v dolgih časovnih obdobjih«(tattersall, 1999:13). Hkrati je Lamarck predvideval, da so omenjena pokolenja povezana s spremembami v okolju in da spremenljivost vrst ni značilna samo za ostale živalske in rastlinske vrste, ampak tudi za človeško vrsto; ta naj bi se razvila iz opicam podobne živali s pokončno držo 6. Če se torej vrste spreminjajo, kako in zakaj to počnejo? To vprašanje si je zastavil tudi Lamarck. Lamarck je avtor prve razvojne teorije, t. i. lamarkizma, ki pravi, da se skozi razvoj ter pod vplivom sprememb v okolju»krepijo tiste funkcije in organi, ki jih živali uporabljajo, tiste, ki jih zanemarjajo, pa zakrnijo«(antič, 2002:589). Določene lastnosti se tako prenašajo s prednikov na potomce preko dedovanja šlo naj bi torej za postopno fizično prilagajanje vrste. Vendar pa Lamarckove ideje niso naletele na dober odziv, podobno pa se je zgodilo tudi z delom londonskega enciklopedista Roberta Chambersa iz leta 1844, v katerem je predlagal, da se je življenje razvijalo in spreminjalo postopoma, vendar ne zaradi takšnih ali drugačnih katastrof, temveč po»načelu progresivnega razvoja«(tattersall, 1999:15). vrst z delovanjem naravnega odbiranja ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje (prevod Bogdan Gradišnik (Darwin), Valerija Vendramin (Gould), spremna beseda Matjaž Kuntner). 6 Svoje sklepe ja Lamarck natančno predstavil v delu Philosophie Zoologique iz leta

23 Kljub še vedno precejšnjemu vplivu teologije so Lamarckove in druge ideje polagoma pronicale v znanstvene kroge in tlakovale pot, po kateri so začele stopati darvinistične teorije. V tem času so se pojavili tudi prvi človeški fosili, ki so si prislužili resnejše preučevanje. Leta 1856 je bilo v dolini reke Neander (Neander Tal) v Nemčiji najdeno človeško okostje, ki ga je natančno opisal Hermann Schaaffhausen. Pri tem se je še posebej osredotočil na obliko lobanjskega svoda, ki je s poudarjenimi nadočesnimi oboki, nizkim, kratkim čelom ter velikimi čelnimi sinusi spominjal na lobanjo velikih opic. Schaaffhausen je prišel do sklepa, da omenjene značilnosti niso posledica mehanskih poškodb ali patoloških deformacij, kot se je to pogosto pojasnjevalo, temveč naj bi šlo za lobanjo človeka, ki je pripadal necivilizirani vrsti iz davne preteklosti, eni izmed mnogih, ki so morda,»mnogo pred pričetkom zgodovine, izginile skupaj z živalmi nekdanjega sveta, medtem ko so vrste, katerih organizacija se je izboljšala, nadaljevale svoj rod«(tattersall, 1999:17). Schaaffhausen je tako neandertalca, kot ga je poimenoval, povezal s primitivno, necivilizirano vrsto, katere značilnosti je našel tudi med današnjimi neciviliziranimi na severu živečimi ljudstvi, samega neandertalca pa umestil v čas pred Germani 7. Schaaffhausenova razlaga je bila sicer znanstvena in sprejemljiva za takratno miselnost, vendar žal napačna, saj se je naslanjala na delitev plemen na civilizirana in necivilizirana plemena, stopnja civiliziranosti pa naj bi po njegovem mnenju vplivala tudi na obliko telesne zgradbe in lobanje 8. 7 Kadar gre za opredelitev neandertalcev, naletimo na dilemo, ki še danes ni razrešena. Gre za to, da nekateri strokovnjaki neandertalca opredeljujejo kot vrsto (Homo neanderthalensis), drugi pa kot podvrsto vrste Homo sapiens (Homo sapiens neanderthalensis). Enako je tudi v primeru t. i. arhaičnih Homo sapiensov, med katere nekateri uvrščajo domnevne podvrste Homo sapiens neanderthalensis, Homo heidelbergensis, Homo rhodesiensis, včasih tudi Homo antecessor, medtem ko drugi omenjene podvrste opredeljujejo kot vrste. Po biološki definiciji je podvrsta»taksonomska stopnja, nižja od vrste in hkrati ime taksona na tej stopnji. Definirana je kot skupina pripadnikov neke vrste, ki se jasno loči od drugih pripadnikov te vrste (po telesni zgradbi, genotipu itd.), a so se še sposobni uspešno križati z njimi. Oznaka se ne nanaša na dejanski pojav križanja, temveč le na možnost uspešnega križanja/../ Podvrsta ne more obstajati samostojno. Vrsta ima bodisi opisani dve ali več podvrst, bodisi nima podvrst. Vrsto, ki ima dve ali več podvrst, imenujemo politipska /../«(Wikipedija. Prosta enciklopedija, 2012). V primeru podvrst gre za geografsko različico neke vrste. Osebno bom v celotni diplomski nalogi o zgoraj omenjenih primerih govorila kot o vrstah in ne o podvrstah, kljub temu da se, zaradi premajhnega poznavanja problema, ne želim posebej opredeljevati. 8 Gre za t. i. progresivistične poglede, ki so prevladovali v Nemčiji in ki so predvidevali, da so se necivilizirana plemena razlikovala od civiliziranih ljudi tudi po fizičnih značilnostih. 23

24 Slika 2: Pogled od strani in od spredaj na neandertalsko lobanjo iz Forbes' Quarry, Gibraltar Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 27. Homo neanderthalensis Fosilni ostanki neandertalca so bili najdeni na najdiščih po vsej Evropi, kakor tudi zahodni Aziji ter na območju Uzbekistana v centralni Aziji. Večina teh ostankov je bila odkritih v jamah, njihova starost pa ocenjena na čas od do let nazaj. Za vrsto Homo neanderthalensis so značilne predvsem karakteristike lobanje, kot so dolga, nizka lobanja z bunkasto izbočenim zatiljem, ovalna oblika lobanje (gledano z zadnje strani), odebeljeni deli lobanje na zadnji strani (to je značilnost, ki je ne najdemo pri nobeni drugi hominidni vrsti), možganska prostornina okoli cm³ in več (omenjena prostornina mo ganov je tako sicer večja kot pri vrsti Homo sapiens, vendar pa je glede na velikost telesa, prostornina možganov pri neandertalcu v resnici manjša), veliki, ločeni nadočesni oboki, izbočenost srednjega in spodnjega dela obraza, nakazana brada, široka nosna votlina, velik in štrleč nos, velika spodnja čeljust, veliki zobje itd. 24

25 Najočitnejše karakteristike postkranialnega dela telesa pa so: robustno, mišičasto telo z močnimi kostmi, ukrivljene kosti podlahti in goleni zaradi močne muskulature, široka ramena, rebra in boki ter kratki udi (omenjene značilnosti se skladajo z značilnostmi drugih sesalcev, ki živijo na območjih s hladnejšim podnebjem). Neandertalci so se preživljali z nabiralništvom in lovom velikih živali. Te so zvabili v naravne pasti in pokončali iz neposredne bližine, kar dokazujejo tudi številne poškodbe udov, ki so vidne na fosilnih ostankih. Glede na sledove amputacij in ozdravljenih zlomov, se domneva, da so za poškodovane skrbeli družinski člani. Neandertalci so si postavljali preprosta bivališča na prostem, velikokrat pa so se tudi zatekli v jame. V jamah so pogosto odkrita orodja, ostanki lovskega plena in včasih tudi grobovi (neandertalci so tako pokopavali umrle, na nekaterih najdiščih pa so bili odkriti celo sledovi ritualnega pokopa). Neandertalec je izdeloval kamnita orodja, ki jih opredeljujemo kot kulturo moustérien. Pri tem prevladujejo odbitki z značilno tehniko retuširanja, ki je omogočala izdelavo orodja za točno določen namen (strgala, praskala, vbodala, noži, konice itd.). Nekatera orodja, ki jih je izdelal neandertalec, močno spominjajo tudi na orodja Homo sapiensa, kar lahko razumemo ali kot neodvisno inovativnost neandertalcev ali pa kot dokaz, da so imeli neandertalci stike z vrsto Homo sapiens in posnemali njihovo izdelovanje orodja (nekateri raziskovalci sicer močno dvomijo v inovativnost neandertalcev in v njihovi moustérienski kulturi ne vidijo nobenega napredovanja). Evolucijska povezava med vrsto Homo neanderthalensis in vrsto Homo sapiens še vedno ni dokončno pojasnjena. Mnogi menijo, da gre za dve ločeni vrsti, ki sta določeno obdobje sobivali in najverjetneje imeli tudi medsebojne stike. Drugi so 25

26 prepričani, da so bili neandertalci podvrsta vrste Homo sapiens. Leta 2006 so se na Inštitutu Maxa Plancka v Leipzigu pod vodstvom genetika Svante Pääboja začele raziskave neandertalskega genoma, ki naj bi leta 2010 obrodile sadove. Takrat so znanstveniki objavili novico, da naj bi se neandertalec in moderni človek križala med seboj in tako naj bi belopolti neafričani v svojem DNK še danes nosili od 1 do 4 odstotke neandertalske DNK. Predvideva se, da je do genetskega mešanja prišlo na Bližnjem vzhodu, kjer sta neandertalec in moderni človek sobivala okrog let. Med tem ko nekateri domnevajo, da je naprednejša vrsta Homo sapiens iztrebila vrsto Homo neanderthalensis, pa so drugi prepričani, da je za svoje izumrtje kriv neandertalec sam. Nekateri menijo, da naj bi v pretiranem lovu iztrebil vse takrat živeče večje živali v svojem okolju in s tem kot mesojedec ogrozil lastno preživetje. Drugi so prepričani, da je bil za izumrtje neandertalcev kriv njihov način življenja oziroma organizacije. Neandertalci so namreč živeli v majhnih skupnostih, ki so bile zaprte in samozadostne. Ena skupnost je obvladovala določen teritorij. Do prestopov mej teritorija navadno ni prihajalo (razen pri iskanju novih ženskih članic), zaradi česar kot vrsta niso bili povezani med seboj. Pripadniki vrste Homo sapiens, ki so prispeli v Evropo, so bili prvi tekmeci, s katerimi so se neandertalci soočili. Za kromanjonce je bilo značilno, da so bili izredno tekmovalni in družbeno prilagodljivi. Možno je, da neandertalci niso vedeli, kako reagirati na prihod kromanjoncev, in da niso želeli tekmovati z njimi. Ponekod so neandertalci in kromanjonci uspešno sobivali več generacij, drugod pa so kromanjonci počasi zavzemali neandertalčeva bivališča in si jih prisvajali. Neandertalci so se tako pomikali na rob Evrope, v negostoljubne in gorate predele (Hrvaška, Krim, na zahodu kamnite obale Španije, Portugalske in Francije). Na takšnih območjih je bilo manj hrane, vode in vladale so ostre vremenske razmere. Tukaj so bile posamezne skupnosti neandertalcev še bolj izolirane med seboj, kar jim je oteževalo križanje med skupinami. In ravno nepovezanost in nesodelovanje med skupinami neandertalcev naj bi bil razlog za 26

27 njihovo nemoč pri konkuriranju s Homo sapiensom. Vir: The Institut of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo neanderthalensis essay. Slika 3: Nahajališča neandertalca Vir: Evolucija človeka, Štefančič M., 1997, 49. Ideja o spremenljivosti vrst se je torej počasi utrjevala, medtem ko je bila ideja o skupnem izvoru vrst še v povojih. Zdelo se je namreč praktično nemogoče, da bi lahko, na primer, neandertalec predstavljal sorodnika, ali celo prednika sodobnega človeka, in ne zgolj vrste, ki je izumrla brez potomcev. 27

28 2.2. Darwinova revolucija V pričujočem podpoglavju povzemam filozofijo evolucije in umeščanje teorije Charlesa Darwina v evolucijo. Filozofi evolucije (Mayr, 2008) razlagajo, da svet še ni bil povsem pripravljen na ideje o razvojnih spremembah, ko je leta 1859 izšla knjiga Charlesa Darwina O nastanku vrst. Toda Darwin je svoje zamisli podprl s številnimi dokazi in podrobnimi opisi, hkrati pa je le leto prej tudi naravoslovec Alfred Russel Wallace predstavil rokopis, v katerem je prišel do zelo podobnih sklepov kot Darwin 9. Ko si je angleški naravoslovec Charles Darwin (kasneje utemeljitelj nauka o evoluciji) zastavil vprašanje, kako in zakaj nastopajo razvojne spremembe, mu že uveljavljene teorije niso dale pravih odgovorov. Darwin je namreč že kmalu opazil, da se naravne populacije spreminjajo in da so vsi posamezniki enkratni, kar pomeni, da si, na primer, niti dva človeka med kar 6 milijardami nista popolnoma identična. Tako je Darwin oblikoval teorijo o nastanku in razvoju vrst, ki temelji na teoriji variacije in teoriji naravnega izbora (t. i. variacijska evolucija, kot jo imenuje Mayr) Kot pojasnjuje Stephen Jay Gould (1991), sta Darwin in Wallace oba zagovarjala teorijo naravne selekcije, razlika med njunima pogledoma nanjo pa je bila v tem, da je Wallace verjel, da proces naravne selekcije ne velja za človekovo zavest, ki naj bi bila edini božanski prispevek k življenju. Na drugi strani pa je Darwin zagovarjal filozofski materializem, po katerem je materija osnova vsakega bivanja in da so miselni in duševni pojavi zgolj njeni stranski proizvodi. To pomeni, da je zavest zgolj proizvod možganov in ne nekaj, kar bi bilo dano od Boga. Druga razlika med njima je ta: Darwin je menil, da obstajajo tudi drugi faktorji, ki povzročajo spreminjanje organizmov in ne samo naravna selekcija (organizmi namreč kažejo številne značilnosti, ki niso prilagoditve in niso neposredno namenjene preživetju), medtem ko je bil Wallace strog selekcionist (pogosto se v tem smislu govori o čistem darvinizmu) naravno selekcijo je videl kot edino sredstvo za evolucijske spremembe. Darwin in Wallace sta imela tudi različna stališča o spolni selekciji. 10 Gould (1991) pojasnjuje, da največji evolucionisti 19. stoletja, Darwin, Lamarck in Haeckel, v svojih delih izraza evolucija niso uporabljali. Darwin je govoril o nasledstvu z modificiranjem, Lamarck o transformizmu, Haeckel pa o transmutacijah. Sam izraz evolucija je skoval nemški biolog Albrecht Haller leta 1744, da bi z njo opisal teorijo, po kateri embriji zrastejo iz že izoblikovanih homunkulusov v jajčecu ali spermiju. Omenjeni teoriji so nasprotovali epigenetiki, ki so mislili, da 28

29 Teorija naravnega izbora po Darwinu in Wallaceu temelji na petih dejstvih in treh sklepih (glej sliko 4). Slika 4: Teorija naravnega izbora po Darwinu Teorija naravnega izbora po Darwinu 1. dejstvo: Vsaka populacija ima tako visoko rodnost, da bi se njena velikost povečala eksponentno, če ne bi bila zamejena. 2. dejstvo: Velikost populacije, z izjemo začasnih letnih nihanj, ostaja ustaljena v času. 3. dejstvo: Viri, na razpolago vsaki vrsti, so omejeni. 1. sklep: Med pripadniki vrste poteka silovita tekma (boj za obstanek). 4. dejstvo: Niti dva posameznika v populaciji nista povsem enaka. 2. sklep: Posamezniki v populaciji se med seboj razlikujejo po verjetnosti preživetja. 5. dejstvo: Mnoge razlike med posamezniki neke populacije so vsaj delno dedne. 3. sklep: Naravni izbor, ki traja več generacij, povzroča evolucijo. Vir: Filozofija evolucije, Mayr E., 2008, 112. odrasla oblika organizma izhaja iz izvorno neizoblikovanega jajčeca in da torej Hallerjeva teorija evolucije kot predformacije ne drži. Hallerjeva teorija se tudi ne sklada z Darwinovo teorijo o nasledstvu z modificiranjem. Po letu 1859, ko je postalo jasno, da Hallerjeva teorija ni pravilna, je izraz evolucija dobil drugačen pomen. V Darwinovem času se je izraz evolucija uporabljal v vsakdanjem življenju in jeziku, kjer je bil povezan s konceptom napredovanja in v tem smislu je Darwin uporabil izraz evolvirati na koncu knjige O nastanku vrst (da so iz preprostega začetka evolvirale najrazličnejše oblike), čeprav je zavračal enačenje pojma evolucija z kakršnim koli napredkom. Izraz evolucija kot sinonim za nasledstvo z modificiranjem pa je v angleški jezik vpeljal Herbert Spencer, ki je izraz evolucija uporabljal za opisovanje organskega spreminjanja, napredovanje v razvoju pa kot posledico sodelovanja notranjih in zunanjih sil (sil okolja). Izraz evolucija se je tako še vedno povezoval s konceptom napredka, kot se med laiki pogosto še danes, in ni pomenil zgolj organskega spreminjanja, katerega cilj je boljša prilagojenost okolju in s tem tudi večja možnost preživetja. 29

30 Svet torej ni sestavljen iz nespremenljivih tipov, ampak iz populacij, ki se spreminjajo. To spreminjanje populacij organizmov Mayr imenuje proces evolucije, pri katerem gre za»dinamiko genetskega spreminjanja [turnover] posameznikov vsake populacije iz generacije v generacijo«(mayr, 2008:82). Genetsko spreminjanje torej povzroča variacije znotraj vrste, pri tem pa pomembno vlogo igra tudi naravni izbor oziroma selekcija. Ker se vedno rodi več posameznikov, kot pa jih kasneje preživi, mora biti naravni izbor tisti, ki med številnimi posamezniki izbere tiste, ki so najmočnejši, najbolje prilagojeni in se bodo najuspešnejše razmnoževali. Darwin je sklepal, da morajo imeti ti posamezniki posebno kombinacijo lastnosti, te lastnosti pa v veliki meri določajo geni 11.»Posledica stalnega preživetja posameznikov (fenotipov) z genotipom, ki najbolje shaja s spremembami v okolju, bo tudi stalno spreminjanje v genetski sestavi vsake generacije«(mayr, 2008:83). Fenotip je tisti, ki je izpostavljen naravnemu izboru in s tem posredno tudi posamezni geni, variacija dednega materiala pa je gonilo evolucije. Kasnejša proučevanja so pokazala tudi, da variabilnost ni značilna le za fizične lastnosti organizma, ampak velja tudi za psihološke značilnosti, kot so vedenje, prilagajanje okolju in podobno. Proces naravnega izbora, kakor tudi proces evolucije, torej ni zgolj naključen proces, saj ga determinirajo genetske značilnosti posameznega organizma. Toda ta determiniranost še vedno ne pomeni, da ima naravni izbor oziroma evolucija neki točno določen cilj, kar dokazujejo tudi pogoste spremembe smeri v procesu evolucije, 11 Gould piše, da so mnogi kritizirali Darwinovo teorijo naravne selekcije, ker pravi, da preživijo najsposobnejši, ki nato v populacijah razširjajo svoje prednostne lastnosti. Najsposobnejši pa naj bi bili predvsem tisti, ki imajo največji reprodukcijski uspeh. In ravno to je bilo tisto, na kar so se mnogi kritiki sklicevali. Če je reproduktivni uspeh edini kriterij za opredelitev najsposobnejših, potem naravna selekcija ne pomeni nič drugega kot»preživetje tistih, ki preživijo«(gould, 1991:14). In to naj bi bila zgolj nesmiselna tavtologija. Vendar pa Darwin ni trdil, da je reprodukcijski uspeh edini kriterij za določanje najsposobnejših posameznikov v neki populaciji, ampak je poskušal poiskati tudi druge kriterije. V delu O nastanku vrst je Darwin govoril predvsem o umetni selekciji, s katero se ukvarjajo na primer rejci živali, ki umetno izbirajo lastnosti, katerim bodo dali prednost. Tako v tem primeru preživijo tisti, ki imajo določene lastnosti, ki pa so bile umetno selekcionirane. Najsposobnejših v tem primeru torej ne opredeljuje golo preživetje. V naravi pa seveda ni umetne selekcije, ki bi bila odvisna od nekega vnaprej določenega načrta. Tako moramo v naravnem okolju vsako lastnost tistih, ki preživijo, šteti za ustreznejšo, neka lastnost pa postane ustrezna s postopnim razvojem v procesu prilagajanja na zahteve lokalnega okolja. 30

31 pa tudi pogosta izumiranja evolucijskih linij. Pravzaprav do danes ni bil odkrit noben mehanizem, ki bi lahko usmerjal evolucijo, vemo namreč, da je proces evolucije odvisen od številnih interakcij. Vsaka populacija je namreč sestavljena iz posameznikov, ki se med seboj razlikujejo, njihovi različni genotipi pa se na spremembe okolja tudi različno odzivajo. Ker so tudi spremembe okolja nepredvidljive, je naključje, poleg genetskega determinizma, vsekakor pomemben faktor v evolucijskem procesu. Proces evolucije pa ni zanimiv zgolj zato, ker posamezni vrsti omogoča razvoj, temveč tudi zato, ker ustvarja pestrost živega sveta, ki nas obdaja. Darwin, kot vemo danes, v svojih zamislih sicer ni postavil pravilne teorije o dedovanju, močno kritiziran pa je bil tudi njegov gradualistični vidik naravne selekcije, vendar je osrednja Darwinova ideja še danes veljavna. Gre za teorijo o skupnem predniku, o kateri se je razmišljalo že od Aristotela naprej, v 17. stoletju pa so jo obudili Linné in ostali sistematiki, ki so se ukvarjali s klasifikacijo živih bitij. Tako kot ostali, je tudi Darwin opazil, da so si nekateri živi organizmi v naravi med seboj bolj podobni kot drugi t. i. hierarhija podobnosti ta podobnost pa naj bi obstajala zato, ker so vsi živi organizmi med seboj genealoško povezani. Imajo torej pradavnega skupnega prednika, od katerega poteka razvoj vseh živih bitij (še živečih in tudi že izumrlih) v obliki vse bolj razvejanega drevesa. Del istega drevesa predstavlja tudi razvoj človeka, kar pa je bilo za mnoge težko predstavljivo, predvsem zaradi povezave človeka s človeku podobnimi opicami. 31

32 Slika 5: Razvojno drevo, kot si ga je leta 1874 zamislil nemški biolog Ernst Haeckel Vir: 99% opica: kako evolucija sešteva, Pond C. M., Silwertown J. W., 2009,

33 2.3. Iskanje fosilnega prednika človeka Pričujoče podpoglavje bo povzeto po delu Iana Tattersalla (1999), ki pojasnjuje, da se je iskanje starodavnih fosilov povečalo predvsem kot posledica vse večjega širjenja idej o evoluciji in spremenljivosti vrst. V tem času je bilo zelo pomembno izkopavanje v dolini reke Vézère v Franciji, kjer sta leta 1868 paleontolog Edouard Lartet in bankir Henry Christy na najdišču Cro-Magnon 12 izkopala več človeških okostnjakov, od tega je bil eden otroški. Najdeni okostnjaki so bili modernega videza (dolge glave, široki obrazi, oglate očnice, naprej pomaknjene ličnice, močna postava, visoko telo), vendar pa so bila ob njih najdena kamnita orodja ter ostanki izumrlih živali. Med najdenimi fosili je najbolj znana lobanja»starca«, na kateri so jasno vidne posledice redke bolezni, ki povzroča deformacijo kosti. Fosilni ostanki iz omenjenega najdišča naj bi bili stari okoli let to je čas, ko govorimo o kulturi gravettien oziroma poznem aurignacienu. Slika 6: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo»starca«(vrsta Homo sapiens), najdeno leta 1868, najdišče Cro-Magnon, jugozahodna Francija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, Po najdišču Cro-Magnon so kasneje poimenovali prve anatomsko sodobne ljudi (Homo sapiens). 33

34 Istočasno so, nadaljuje Tattersall, nekateri poskušali vzpostaviti kronologijo človeške prazgodovine, kot na primer angleški arheolog John Lubbock, ki je leta 1865 sprejel delitev na kameno, bronasto in železno dobo, ki sta jo predlagala danska arheologa Thomsen in Worsaae. Kameno dobo je Lubbock dodatno razdelil na daljše obdobje paleolitika, za katerega je bila značilna uporaba orodja iz odbitkov, ter krajši neolitik, v katerem so se uporabljala že nekoliko obdelana orodja iz kamna. Kmalu so obdobje paleolitika dodatno razdelili na krajša časovna obdobja, saj so izkopavanja pokazala, da obdelovanje kamna v obdobju paleolitika ni bilo enotno, temveč so razvidni različni tipi kamnitega orodja. Lartet in Christy sta tako predlagala kategorizacijo več obdobij človeškega kulturnega razvoja na osnovi zooloških meril, ki naj bi odgovarjala tipom kamnitih orodij, značilnih za posamezna obdobja paleolitika. Ker pa se mnogi, kot pove Tattersall, s takšno kategorizacijo niso strinjali, je francoski antropolog Gabriel de Mortillet oblikoval kronologijo paleolitika tako, da je posamezno obdobje ustrezalo določenemu tipu kamnitih orodij. Takšna kronologija paleolitika velja še danes (slika 7) Kot razlaga Vida Pohar (1997), najstarejša namensko izdelana orodja na evropskem prostoru segajo v čas starejšega pleistocena ( let nazaj). Gre za t. i. prodnjake. Naslednjo razvojno stopnjo v izdelavi orodja prav tako predstavljalo prodniki, ki pa so bili že dodatno obdelani in tako govorimo o t. i. pestnjaški kulturi, ki jo na evropskem prostoru imenujemo abbevillien. Sčasoma so se razvile nove tehnike obdelovanja orodja in tako se je pojavila še ena staropaleolitska kultura, imenovana acheuléen. Z zatonom pestnjaških kultur v času riško/würmskega interglaciala (pestnjaške kulture so se sicer ponekod ohranile tudi dlje), se pojavijo t. i. odbitkovna orodja. Poznamo sicer več kulturnih skupin pri izdelavi odbitkovnega orodja, vendar na splošno govorimo o moustérienski kulturi srednjega paleolitika. V mlajšem paleolitiku se pojavi prva mlajšepaleolitska kultura v Evropi, t. i. starejši périgordien (tudi châtelperronien). S prihodom modernega človeka se pojavi kultura aurignacien, sledi pa ji kultura gravettien (tudi mlajši périgordien). Za gravettienom nastopi kultura solutréen, ki zaradi svoje natančnosti predstavlja vrhunec človekovega izdelovanja orodij iz kamna. Zadnja kulturna stopnja v pleistocenu je kultura magdalénien, ki je svoj vrhunec dosegla v jamski in drobni umetnosti. 34

35 Slika 7: Obdobja bližnjevzhodne in evropske prazgodovine Vir: Družinska enciklopedija Guinness, Žnideršič M. (ur.), 1995, 363. Slika 8: Kronologija kultur v obdobju paleolitika, ki so bile skupne po vsej Evropi. Datumi so približni. Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999,

36 V tem času je bilo odkritih vedno več arheoloških artefaktov, ki so kazali umetniško spretnost paleolitskega človeka. Predvidevanja o visoki starosti teh izdelkov niso bila sporna, saj so bili le-ti najdeni v izvirnem okolju, na nekaterih pa so bile tudi gravure izumrlih živali. Tako imenovana»prenosna«umetnost iz paleolitika je bila torej relativno hitro sprejeta, več zadržkov pa je bilo ob jamski umetnosti, saj so bili mnogi mnenja, da gre za prevare. Podobno se je zgodilo ob odkritju stropne poslikave v jami Altamira v Španiji leta 1879, ki prikazuje večbarvne podobe bizonov, konjev in drugih velikih živali. Slika 9: Kost severnega jelena, na kateri so vidne gravure košute, iz jame Le Chaffaud, Francija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 34. Zanimanja pa niso vzbudila samo raznolika kamnita orodja, ampak so se nekateri začeli spraševati tudi o lastnostih človeka, ki je ta orodja ustvaril. Med njimi je bil vsekakor nemški zoolog Ernst Haeckel, ki je leta 1868 napisal delo The History of Creation, v katerem je predstavil svoj pogled na drevo življenja. Najvišje na razvojno drevo je postavil človeka, človeku podobne opice so bile kot vejice malo niže od vrha, še niže na deblu pa je postavil»človeka opico«. Po mnenju Haeckla živeče človeku podobne opice niso predniki modernega človeka, prednik mora biti nekdo drug. Ta prednik naj bi se po Haecklu razvil iz antropoidnih opic, imel naj bi na pol pokončno držo in bil brez razvitega artikuliranega govora; slednje je po 36

37 Haecklu merilo za ločevanje med človekom in njegovimi najbližjimi sorodniki. Tega hipotetičnega prvobitnega človeka je Haeckel poimenoval Pithecanthropus. Tattersall razlaga, da se Darwin sam, ki je leta 1871 napisal delo The Descent of Man 14, v resnici ni toliko ukvarjal z izvorom človeka, temveč z vprašanjem spolne selekcije kot dejavnikom razvoja. Kljub vsemu pa je podal mnenje, da so anatomske in embriološke podobnosti med ljudmi in človeku podobnimi opicami dovolj očitne in številne, da jih lahko povežemo s skupnim izvorom oziroma prednikom; ta naj bi po Darwinu prebival na drevesih Starega sveta. Darwinov sklep je bil utemeljen na povsem bioloških temeljih. Nasprotno pa je de Mortillet menil, da je pri ločevanju modernega človeka od»nižjih«oblik življenja treba upoštevati tudi kulturni razvoj; pri tem naj bi vsaka kultura vplivala na naslednjo in jo bogatila. De Mortillet je domneval, da mora obstajati stopnjujoča se lestvica vmesnih členov med človeškim prednikom (tega je poimenoval Anthropopithecus) in modernim človekom. Čeprav ni bilo nobenega fizičnega dokaza za obstoj prvega človeškega prednika, je ideja o izvornem predstavniku človeške vrste postajala vse bolj razširjena. Tudi drugih starodavnih človeških fosilov v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja niso odkrili veliko. Nekaj malega primerkov (med katerimi sta prav gotovo najpomembnejši dve okostji odraslih oseb, ki sta bili odkriti leta 1886 v jami Spy v Belgiji in ki sta potrdili obstoj neandertalca) so navadno odkrili povsem slučajno v kamnolomih in pri gradbenih delih ali pa med delom geologov, starinoslovcev in zgodovinarjev, ki so iskali starodavne artefakte. Ker iskanje človeških fosilnih ostankov ni potekalo načrtovano, tudi ni bilo zelo verjetno, da bi bili odkriti resnično stari primerki, saj so le-ti v globljih plasteh. 14 Celoten naslov Darwinove knjige se glasi The Descent of Man, and Selection in Relation to Sex. 37

38 Eden prvih, ki se je leta 1887 odpravil na pot iskanja fosilnega človeka, je bil nizozemski anatom in fiziolog Eugene Dubois. Dubois je bil znan po mnenju, da neandertalec ne more biti prednik modernega človeka, temveč zgolj primerek primitivne človeške vrste, ki je nekoč obstojala in nato izumrla, sam moderni človek pa naj bi prišel v Evropo od nekod drugod in to takrat, ko je bil že popolnoma»človeški«. Tako je Dubois svoje iskanje začel v Indoneziji, kjer je dom ene izmed človeku podobnih opic, to je orangutana (Darwin je na drugi strani zibelko človeštva videl na afriškem kontinentu, kjer živita dve človeku podobni opici, šimpanz in gorila). Dubois je sprva izkopaval na Sumatri, nato pa se je preusmeril na Javo, kjer je leta 1891 na obrežjih reke Solo, nedaleč od vasi Trinil, našel hominoidni kočnik in lobanjski svod, ki je spominjal na neandertalca, vendar je bila prostornina lobanje manjša 15 (neandertalčeva prostornina možganov se giblje nekje med 1350 do 1750 cm³ ali celo več). Leto kasneje je bila odkrita še stegnenica, ki je bila podobna stegnenici modernega človeka, kar je nakazovalo na to, da je pripadala pokončno hodečemu bitju. Dubois je sklenil, da odkriti ostanki najverjetneje pripadajo opici podobnemu človeku in ne človeku podobni opici, kot je sprva predvideval. Primerek je poimenoval Pithecanthropus erectus oziroma»pokončni človek opica«, njegovo starost pa datiral na obdobje poznega pliocena ali zgodnjega pleistocena. Dubois primerek Pithecanthropus erectus ni uvrstil v rod Homo, kakor tudi ne med človeku podobne opice, saj je bil prepričan, da je Pithecanthropus vmesni člen med gibonu podobnim prednikom in Homo sapiensom. Kljub pokončni hoji, ki je bila brez dvoma pripisana omenjenemu primerku in velja za lastnost bitja, ki stoji na začetku poti razvoja človeškega pokolenja, so bile na lobanji vidne sledi»opičjosti«. To je bil razlog, da je Dubois primerek uvrstil v novo družino, imenovano 15 Dubois je končno velikost možganov lobanje iz Trinila ocenil na 900 ml, medtem ko se sodobne ocene gibljejo okrog 940 ml. Za primerjavo: možgani šimpanza v povprečju merijo okrog 400 ml, možgani gorile, ki je precej večja od šimpanza, pa okrog 460 ml; velikost možganov je delno odvisna tudi od velikosti telesa (Tattersall, 1999). 38

39 Pithecanthropidae, in ne v družino Hominidae, v katero uvrščamo človeka. Tako je Dubois tudi zmotno obstal na primerjanju pitekantropa s šimpanzi in z giboni, ki večino časa preživijo na drevesih, ko se spustijo na tla, pa hodijo dvonožno. Homo erectus Ostanki vrste Homo erectus so bili najdeni predvsem v vzhodni in južni Afriki, pa tudi v Indoneziji in na Kitajskem, nekateri znanstveniki pa omenjeni vrsti pripisujejo tudi določene fosilne ostanke, odkrite v Evropi. Najstarejši primerki vrste Homo erectus naj bi bili stari okoli 1,8 milijona let, najmlajši pa okoli let. Vrsta Homo erectus je za poznavanje človeške evolucijske preteklosti pomembna predvsem zato, ker naj bi bila to prva hominidna vrsta, ki je bila razširjena tudi zunaj afriškega kontinenta, in ker kaže določene anatomske značilnosti, ki nakazujejo evolucijski razvoj proti vrsti Homo sapiens. Kar se tiče uvrščanja primerkov v vrsto Homo erectus, pa obstajajo številne dileme. Nekateri znanstveniki tako menijo, da so anatomske razlike med Homo erectusom iz Afrike in Homo erectusom iz Azije tako velike, da bi morali govoriti o dveh različnih vrstah. Tako se navadno za primerke iz Afrike uporablja poimenovanje Homo ergaster. Za vrsto Homo erectus so značilni predvsem močna lobanja, naprej pomaknjene čeljusti in obrazni del, močno poudarjeni nadočesni oboki ter možganska prostornina okoli 900 cm³. Če pa pogledamo postkranialni del skeleta, lahko opazimo, da je le-ta močno podoben skeletu modernega človeka (glede na dolžino kosti ter razmerjem med nogami in rokami), z razliko, da je skelet Homo erectusa močneje grajen. Po mnenju nekaterih naj bi bila pokončna hoja Homo erectusa skoraj identična današnji 39

40 hoji modernega človeka, na drugi strani pa nekateri opozarjajo, da nas zgoraj omenjene podobnosti s Homo sapiensom ne smejo zavesti, saj naj bi bil za vrsto Homo erectus značilen precejšen spolni dimorfizem. Pripadniki vrste Homo erectus naj bi živeli v skupinah od 20 do 30 ljudi. Čez dan so se ukvarjali z lovom (moški) in nabiralništvom (ženske), zvečer pa naj bi se srečali ob razdelitvi ulova. Gradili so si preprosta bivališča in ognjišča. Vrsta Homo erectus naj bi bila prva vrsta, ki je kontrolirala ogenj, in vrsta, ki je iznašla nov način obdelovanja kamnitega orodja, poznan kot kultura acheuléen (pestnjaško orodje). Evolucijska povezava vrste Homo erectus z ostalimi hominidnimi vrstami še danes ni povsem dorečena. Nekateri menijo, da je vrsta nasledila vrsto Homo habilis, drugi pa pravijo, da naj bi obe omenjeni vrsti nekaj časa sobivali. Tako postavljajo pod vprašaj razvoj vrste Homo erectus iz vrste Homo habilis. Je pa relativno splošno sprejeto mnenje, da se je iz afriških predstavnikov vrste Homo erectus razvila vrsta Homo heidelbergensis, ki se je preko Starega sveta iz Afrike razširila v Azijo. Vir: The Institut of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo erectus essay. Skupaj s pitekantropom se je ponovno vzbudilo zanimanje tudi za neandertalce. Tako je nemški anatom Gustav Schwalbe na prelomu 20. stoletja predlagal linijo človeškega razvoja od človeku podobnih opic prek pitekantropa in neandertalca do Homo sapiensa. Prevladalo je mnenje, da je neandertalec oblika zgodnjega človeka, istočasno pa je na moči izgubljala tudi arijska teorija (teorija iz začetka 19. stoletja, ki je predpostavljala, da so moderni Evropejci migrirali iz centralne Azije, kar naj bi dokazovale podobnosti med evropskimi jeziki in starejšim sanskrtom). 40

41 2.4. Genetika in principi dedovanja Čeprav je, kot razlaga Ian Tattersall (1999), šele leta 1909 britanski biolog William Bateson skoval besedo genetika, s katero je označil vedo, ki se ukvarja z dednostjo, in čeprav je šele odkritje DNK in sposobnost njenega branja genetiko kot vedo postavilo v središče proučevanja človeka in drugih živih organizmov kot bioloških bitij, pa so se s križanjem živalskih in rastlinskih vrst ter poskusom razumevanja dedovanja ukvarjali ljudje po vsem svetu že davno pred tem. To so bili tako različni učenjaki, ki jih je zanimalo, kako nastane neko živo bitje, iz česa je sestavljeno, kako deluje, pa tudi, zakaj so potomci vsaj do neke mere podobni svojim prednikom, kot tudi povsem običajni kmetje, ki so z vzrejo živali in rastlin težili k ustvarjanju boljših in kvalitetnejših živalskih in rastlinskih vrst. V tem primeru govorimo o povsem praktični rabi genetike, medtem ko je razumevanje dejanskih mehanizmov genetike veliko bolj zapleteno kot križanje črnega in belega zajca, da bi dobili črno-belega potomca. Prvi, za katerega Tattersall pravi, da je ubral pravo pot pri proučevanju in tolmačenju dedovanja, je bil moravski opat Gregor Mendel, ki se ni zadovoljil z idejo, da so potomci zmeraj nekoliko podobni obema staršema in naj bi tako šlo za neke vrste mešanje pri dedovanju lastnosti, temveč se je osredotočil na tiste lastnosti, ki se ne podedujejo na tak način. Svoje proučevanje je v drugi polovici 19. stoletja osnoval na križanju rastlin cvetočega graha, pri čemer je spremljal način prenašanja lastnosti, kot so velikost, barva semena in ostalo. Ugotovil je, da te lastnosti določajo dedni faktorji oziroma geni, kot jim pravimo danes, le-ti pa imajo različne oblike (danes govorimo o t. i. alelih). Mendel je prišel do sklepa, da sleherno živo bitje za oblikovanje neke lastnosti od vsakega starša prejme po en eno obliko dednega faktorja, od katerih je ena oblika dominantna in lahko tako prevlada nad drugo, recesivno obliko. Tako lahko v primeru rastline graha oblika, ki določa visoko rastočo rastlino, prevlada nad obliko, ki določa nizko rastočo rastlino. Po njegovi 41

42 domnevi ima torej vsaka lastnost potencial, da se podeduje pri naslednji generaciji. Istočasno je Mendel tudi opazil, da se lastnosti podedujejo neodvisno druga od druge, kar pomeni, da lahko vsaka lastnost nastopi v kombinaciji s katero koli drugo lastnostjo. Danes se genetiki strinjajo, da večino lastnosti določa več genov, ki so navadno na različnih kromosomih, in ne samo eden, kot je bilo to v primeru Mendelovih proučevanj. Rezultate svojih raziskav je Mendel objavil leta 1866, vendar njegovo delo skoraj tri desetletja ni prejelo nobene večje pozornosti. Šele po ponovni obuditvi Mendlovega dela in dejavnostjo drugih raziskovalcev, se je začela veda o genetiki močno razvijati. Pri tem je genetika pomenila predvsem ključ za pojasnjevanje skrivnosti naravne raznolikosti. Na tem mestu Tattersall omenja t. i. Hardy-Weinbergovo pravilo, ki matematično pokaže, da bi morale razporeditve alelov (ali frekvenc) znotraj prosto križajoče se populacije živih bitij od generacije do generacije ostati bolj ali manj nespremenjene. To pa se seveda oddaljuje od teorije o spremenljivosti vrst in kaže na t. i. genetsko homeostazo, ki pomeni, da se vrste nekako upirajo spremembam znotraj populacije. Seveda pa vemo, da vrste niso statične, temveč se spreminjajo, zato si zastavljamo vprašanje, kako te spremembe nastanejo. Še prej pa bom odgovorila na vprašanje, kaj vrsta sploh je. Definicij je veliko, v osnovi pa velja, da vrsto sestavlja skupina»posameznikov, ki so si med seboj bolj ali manj podobni in ki so vsaj potencialno sposobni medsebojnega razmnoževanja, ne da bi bili tega zmožni s pripadniki kake druge take skupnosti«(tattersall, 1999: 54). Različni rejci živali pa so že davno pred razvojem genetike ugotovili, da preprosto premikanje genetskih frekvenc omogoča zgolj ustvarjanje novih variacij znotraj iste vrste, ne pa tudi nastanek povsem nove vrste. 42

43 Za razvoj so torej potrebne tako anatomske spremembe kot tudi pojav novih vrst organizmov. Ko je Darwin govoril o naravnem izboru, je mislil, da do sprememb v genetskih frekvencah znotraj neke populacije prihaja postopno, vse dokler se neka vrsta ne preoblikuje do izginotja. Vsi pa se niso strinjali s postopnim spreminjanjem vrst, temveč so mislili, da se lahko ena vrsta spremeni v drugo v relativno kratkem času. Znano je namreč, da so si posamezniki znotraj neke populacije med seboj v veliki meri podobni, tako v času kot prostoru. Edini, ki se res bistveno razlikujejo od ostalih pripadnikov iste populacije, so posamezniki s prirojeno spačenostjo celotnega telesa ali posameznih organov. Tako je nizozemski botanik Hugo de Vries ugotavljal, da bi lahko naključne mutacije na alelu povzročile nastanek neke nove oblike znotraj iste populacije ali celo nastanek povsem nove vrste Dvajseto stoletje V tem podpoglavju povzemam po Ianu Tattersallu (1999), ki pojasnjuje, da medtem ko so nekateri zagovarjali mutacijsko teorijo, drugi pa sledili gradualistični interpretaciji razvojnih sprememb, so se v začetku 20. stoletja paleontologi posvečali novim fosilom, ki so jih še vedno odkrivali predvsem po naključju. Do večjih odkritij je prišlo med leti 1908 in 1911 v francoskih jamskih najdiščih, kjer so odkrili bolj ali manj popolna okostja neandertalcev. Med njimi je po zaslugi francoskega paleontologa Marcellina Boula postalo najbolj znano okostje»starca«iz jame La Chapelle-aux-Saints v Franciji. Primerek naj bi bil ob smrti star okoli 45 let in tako, med vsemi doslej odkritimi primerki vrste Homo neanderthalensis, predstavlja neandertalca z najdaljšo življenjsko dobo. Boule je bil prepričan, da neandertalec 43

44 predstavlja zgolj stransko vejo v razvoju človeka, ki je izumrla brez potomcev. Prav tako je menil, da so moderni ljudje obstajali v istem času kot neandertalci, s tem da so bili prvi elegantnejši, imeli bolje razvite ročne spretnosti, iznajdljivejši um, občutek za religijo in umetnost ter zmožnost abstraktnega mišljenja. Boule je neandertalca uvrstil v rod Homo kot Homo neanderthalensis. Če torej ne neandertalec in ne pitekantrop ne spadata na sam začetek razvoja človeštva (oba naj bi živela v srednjem pleistocenu), kdo so bili zgodnji ljudje? Boule je predlagal dve možnosti. Prva možnost je bil Homo heidelbergensis, vrsta, ki jo je ustvaril Otto Schoetensack na podlagi čeljusti, ki je bila leta 1908 najdena v Mauerju pri Heidelbergu. Schoetensack je primerek datiral v čas starejšega pleistocena, to je v čas prvega interglacialnega obdobja milejšega podnebja 16. S tem je postal primerek Homo heidelbergensis starejši od katerega koli drugega znanega primerka človeškega fosila in naj bi bil po mnenju Schoetensacka predhodnik neandertalcev. S tem se je strinjal tudi Boule, ki pa je primerek Homo heidelbergensis videl zgolj kot predhodnika vrste Homo neanderthalensis, medtem ko je za predhodnika vrste Homo sapiens predlagal primerek Eoanthropus dawsoni. 16 Vida Pohar meni, da je za proučevanje človeške evolucije zanimivo predvsem obdobje pleistocena, čeprav naj bi se človeško razvojno drevo začelo že z vrsto Sahelanthropus tchadensis, ki se je pojavila od 6 do 7 milijinov let nazaj. To obdobje»je toliko bolj pomembno, ker se je v njem pojavil človek in se razvil do današnje stopnje«(pohar, 1997:67) Pleistocen je obdobje, ki se začne pred približno leti in traja do let nazj, ko se začne holocen. Delimo ga na starejši, srednji in mlajši pleistocen. Za obdobje pleistocena je značilno menjavanje ledenih in toplih obdobij. To se je zgodilo kar šestkrat in tako govorimo o šestih ledenih dobah ali glacialih in petih medledenih dobah ali interglacialih, ki so se menjavala na nekaj tisočletij. Ker se je spreminjalo podnebje, sta se posledično spreminjala tudi favna in flora. V času ledene dobe so nastali obsežni ledeni ščiti, kar je znižalo morsko gladino za metrov. Posledično so se razkrile kopenske povezave med kontinenti, kar so izkoristile živalske vrste in se razširile z ene celine na drugo. Enako se je zgodilo tudi s človekom, ki je tako dosegel daljno Avstralijo in Ameriko. 44

45 Homo heidelbergensis Fosilni ostanki, pripisani vrsti Homo heidelbergensis, so bili najdeni na območju Starega sveta in segajo v čas od okoli do let nazaj. Med znana najdišča spadajo Bodo in Kabwe v Afriki, Petralona, Arago in Sima de los Huesos v Evropi ter Dali in Jinnishuan v Aziji. Za vrsto je značilna zmes predniških značilnosti, ki spominjajo na vrsto Homo erectus (masiven in naprej pomaknjen obraz, jasni nadočesni oboki, nizko, nazaj pomaknjeno čelo ter odebeljen zgornji del lobanje) in»naprednejših«značilnosti, ki spominjajo na vrsto Homo sapiens (ločeni nadočesni oboki, bolj vertikalna postavitev zadnjega dela lobanje, širok zgornji del lobanje ter prostornina možganov, ki je blizu prostornini možganov Homo sapiensa). Nekateri primerki, predvsem primerek iz Sima de los Huesos v Španiji, pa kažejo tudi značilnosti, ki bi lahko napovedovale telesne značilnosti kasnejših neandertalcev. Predstavniki vrste Homo heidelbergensis naj bi izdelovali kamnita orodja (kultura pozni acheulean) in lovili velike živali, kar kaže na določeno stopnjo kolektivnega sodelovanja. Ker za omenjeno vrsto nimamo veliko fosilnih ostankov, si znanstveniki še danes niso povsem enotni glede evolucijske povezanosti vrste Homo heidelbergensis s predhodnimi in tudi kasnejšimi vrstami. Nekateri tako vrste Homo heidelbergensis sploh ne priznavajo kot vrste, ampak menijo, da gre za primerke t.i. arhaičnih Homo sapiensov (takson, v katerega se uvrščajo primerki, ki so preveč»moderni«, da bi jih umestili v vrsto Homo erectus in hkrati premalo»moderni«, da bi lahko predstavljali vrsto Homo sapiens). Nekateri znanstveniki tudi menijo, da bi morali vse hominide iz obdobja zgodnjega srednjega pleistocena uvrščati v eno vrsto, to je vrsto Homo heidelbergensis, ter da so se iz populacij omenjene vrste, ki so se pomaknile na sever Evrope, razvili neandertalci, iz populacij v Afriki pa moderni ljudje. Spet drugi pa 45

46 zagovarjajo teorijo, ki pravi, da naj bi se ali iz skupnega prednika z vrsto Homo erectus ali pa iz afriških predstavnikov vrste Homo erectus razvila vrsta Homo antecessor, iz katere naj bi se v Evropi razvila vrsta Homo heidelbergensis, iz slednje pa neandertalci, v Afriki pa naj bi vrsto Homo antecessor nasledila vrsta Homo rhodesiensis (v to vrsto naj bi spadali tudi fosili iz najdišč Bodo in Kabwe), iz katere naj bi se razvila vrsta Homo sapiens. Vir: The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo heidelbergensis essay. Leta 1908 je amaterski paleontolog Charles Dawson prejel nekaj kosov debele človeške lobanje, ki so jih našli delavci v gramozni jami pri Piltdownu, Sussex, Anglija. V naslednjih letih so mu izročili še več fragmentov, ki jih je leta 1912 Dawson pokazal Arthurju Smithu Woodwardu, kustosu geološkega oddelka v Britanskem naravoslovnem muzeju. Ta je začel sodelovati z Dawsonom pri izkopavanjih na omenjenem najdišču, kjer je bilo odkritih še več kosov lobanje, del spodnje čeljusti in nekaj kamnitih orodij ter živalskih fosilov slednji so nakazovali na obdobje starejšega pleistocena ali celo mlajšega pliocena. Istega leta je Smith Woodward izdelal rekonstrukcijo človeške lobanje, ki je dobila prav čuden videz. Čeljust je bila podobna opičji, medtem ko je bila lobanja videti povsem človeška, s prostornino okrog cm³. Smith Woodward je primerek poimenoval Eoanthropus dawsoni in ga prvič predstavil na srečanju londonskega geološkega društva. Odziv na Smith Woodwardovo rekonstrukcijo je bil različen. Nekateri so v primerku videli prednika modernih ljudi, drugi pa menili, da je sama lobanja preveč pomanjkljiva za verodostojno rekonstrukcijo. Manjkala je namreč večina čela, desna stran lobanje ter celoten sprednji del čeljusti, ki bi lahko pokazal, ali je imel primerek 46

47 brado (kot jo imajo moderni ljudje) ali ne (neandertalci brade nimajo), pa tudi velikosti podočnikov ni bilo mogoče razbrati (ljudje imajo majhne, opice pa velike podočnike). Kmalu za tem pa se je nenadoma pojavil spodnji podočnik, ki naj bi ga našli v gramozni jami pri Piltdownu in ki je bil podoben opičjemu ter hkrati odlično ustrezal Smith Woodwardovi rekonstrukciji. Tako se je hitro razširilo mnenje, da primerek res predstavlja predhodnika modernega človeka. Pravzaprav je takšno mnenje prevladovalo na britanskem otočju, medtem ko so bile celinska Evropa in ZDA bolj zadržane. Pojavila se je celo domneva, da naj bi razvoj od nekakšnega pračloveka, nekje od pliocena naprej, vodil v dve smeri. Na eni strani naj bi preko piltdownskega primerka prišlo do razvoja modernih ljudi, na drugi strani pa do razvoja neandertalcev, ki so izumrli brez potomcev. Ameriški fizični antropolog češkega rodu Aleš Hrdlička je bil eden redkih, ki se s takšno teorijo niso strinjali. Hrdlička je predvideval, da je razvoj človeštva postopoma potekal od še nepoznanega antropoidnega prednika do Homo sapiensa. Pri tem naj bi se moderni človek pojavil na koncu pleistocena, neandertalec, kot pripadnik moustérienske kulture, pa naj bi bil ena izmed predhodnih faz modernega človeka. Piltdownski primerek je bil leta 1953 razglašen za potegavščino, saj je postalo očitno, da je čeljust primerka pripadala človeku podobni opici, fragmenti lobanje pa, kljub nenavadni debelini, modernemu človeku. Najdeni zobje so bili umetno preoblikovani, kosti pa pobarvane, da so dobile star videz. Vse skupaj je bilo na skrivaj položeno v gramozno jamo in čakalo na veličastno odkritje. Pri prevari je najverjetneje sodeloval Charles Dawson in še kdo. 47

48 2.6. Afrika pritegne pozornost Pričujoče poddpoglavje se ukvarja s paleoantropološkimi odkritji v Afriki, ki jih povzemam po Ianu Tattersalu (1999). Čeprav sta bili Evropa in Azija za področje človeške paleontologije še vedno glavni področji iskanja in proučevanja, je vse bolj zanimiva postajala tudi afriška celina. Leta 1921 je bila na najdišču Broken Hill (današnji Kabwe) v današnji Zambiji odkrita skoraj popolna človeška lobanja z veliko prostornino, nekaj človeških ter kosti živalskih sesalcev. Arthur Smith Woodward, ki je proučeval primerek, je le-tega umestil v novo vrsto, ki jo je poimenoval Homo rhodesiensis. Primerek je bil nekoliko podoben neandertalcu, lobanjski svod je spominjal na pitekantropa in Smith Woodward je sklenil, da gre za človeško obliko, ki je mlajša kot neandertalec. Slika 10: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo»rodezijskega človeka«(domnevno vrsta Homo rhodesiensis), odkrito leta 1921 na najdišču Broken Hill, Zambija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999,

49 Homo rhodesiensis Homo rhodesiensis (tudi»rodezijski človek«) je hominidna vrsta, ki je bila opredeljena na podlagi fosila, odkritega na najdišču Broken Hill v današnji Zambiji. Gre za dokaj celovito lobanjo (poznana kot»kabwe Skull«), ki jo je odkril švicarski rudar Tom Zwiglaar, prvi pa jo natančno opisal antropolog Arthur Smith Woodward. Za lobanjo so značilni velika možganska prostornina, izraziti nadočesni oboki, širok obrazni del, hkrati pa je tudi na zobeh vidna prisotnost kariesa, kar sicer ni značilno za zobe prazgodovinskih hominidnih vrst. Mnenja o vrsti Homo rhodesiensis so precej deljena. Nekateri znanstveniki menijo, da bi morali rodezijsko lobanjo v resnici pripisati eni izmed naslednjih vrst Homo erectus, Homo neanderthalensis, Homo heidelbergensis ali pa jo umestiti v skupino t. i. arhaičnih Homo sapiensov. Tudi sama starost lobanje ni zanesljiva, domneva pa se, da gre za čas poznega pleistocena (med in let nazaj). Vir: Macroevolution.net ( ): Homo rhodesiensis. Online Biology Dictionary. Poleg omenjenega primerka je bila leta 1913 v Južni Afriki, na najdišču Boskop, odkrita tudi nepopolna človeška lobanja, ki jo je proučeval irski naravoslovec Frederick William FitzSimons in ki še danes predstavlja uganko. Najzanimivejša pri njej je velikost, ki naj bi bila do 30 odstotkov večja kot velikost lobanje modernega človeka, možganska prostornina pa je bila ocenjena na okoli cm³. Glede na to, da naj bi bila dejanska starost lobanje med in leti, mnogi menijo, da ne gre za novo vrsto hominidov, ampak za različico modernega človeka. 49

50 Eden izmed raziskovalcev, ki so se napotili v Afriko, je bil avstralski anatom Raymond Dart. Ta je odpotoval v Južno Afriko, Johannesburg, kjer naj bi delal kot predstojnik Oddelka za anatomijo. Kmalu je v roke prejel lobanjo»otroka iz Taunga«in sestavil poročilo, ki je bilo leta 1925 objavljeno v londonski reviji Nature. V njem so bile opisane poteze obraza, ki so bile nedvomno človeške, zobje, ki so spominjali na zobe šest let starega otroka z enim stalnim zobom ter majhnim obrazom, ki priča o nizki starosti osebka. Prostornina možganov je bila majhna (cca. 440 cm³) in Dart je ocenil, da tudi pri odraslem primerku velikost možganov ne bi presegala velikosti možganov gorile. Kljub temu so bile prisotne druge poteze, ki so nakazovale, da gre za lobanjo človeka in ne za lobanjo človeku podobne opice (bitje naj bi že imelo zasnovo za pridobitev artikuliranega govora, hodilo pa naj bi pokončno). Dart je primerek poimenoval Australopithecus africanus, kar v prevodu pomeni»južna opica iz Afrike«17. Po Dartu naj bi šlo za izumrlo vrsto, ki naj bi bila nekje vmes med človeku podobnimi opicami in človekom. Ker torej primerek še ni bil povsem človeški, ga je Dart uvrstil v novo družino Homo-simiadae (Simia kot eno izmed imen za opice), kar pa taksonomsko ni bilo pravilno, saj mora biti vsako ime družine osnovano na podlagi imena veljavnega rodu, vendar pa rod z imenom Homo-simia ni nikoli obstajal. Istočasno je sklepal, da se je morala vrsta oblikovati v drugačnih razmerah kot so bile dane človeku podobnim opicam namesto v varnih tropskih gozdovih, se je vrsta znašla v odprti travnati pokrajini, ki je zahtevala določene umske in fizične prilagoditve. 17 Za ta čas je bilo značilno, da so metode ocenjevanja temeljile na podlagi vsesplošne podobnosti med organizmi, zato so se uporabljali izrazi, kot sta podoben opici (živalskost, neciviliziranost) ali podoben človeku (gracioznost, civiliziranost). 50

51 Slika 11: Pogled od strani in od spredaj na obraz in odlitek možganov»otroka iz Taunga«(vrsta Australopithecus africanus), najdena v kamnolomu Buxton v Južni Afriki leta 1924 Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 71. Dartovi opisi primerka iz Afrike med njegovimi angleškimi kolegi niso bili ravno dobro sprejeti, saj tudi niso imeli priložnosti videti dokazov na lastne oči»otrok iz Taunga«je prvič prispel v Anglijo šele leta Mnogi so dvomili o njegovih ugotovitvah, pa tudi sam Dart očitno ni imel interesa, da bi poskušal najti fosilne ostanke odraslega primerka, ki bi lahko potrdili njegove sklepe. Bil pa je to čas, ko so paleontologi počasi začeli domnevati, da bi lahko bile klimatske spremembe tiste, ki so vplivale na ločitev razvoja v dve smeri na razvoj pokolenja človeku podobnih opic na eni ter razvoj pokolenja človeka na drugi strani. Po mnenju nekaterih naj bi do takšne ločitve prišlo v suhih višavjih osrednje Azije (čeprav tam pravzaprav sploh niso našli nobenih človeških fosilov), ki bi tako predstavljala zibelko človeštva. 51

52 Australopithecus africanus Vrsta Australopithecus africanus je najstarejša hominidna vrsta odkrita v Južni Afriki. Primerki so bili odkriti v jamskih najdiščih, med katerimi so najbolj znana najdišča Taung, Sterkfontein in Makapansgat. Primerki naj bi bili stari med 3 in 2 milijona let, njihova morfologija pa spominja na morfologijo vrste Australopithecus afarensis. Pomembne razlike med omenjenima vrstama so vidne predvsem pri lobanji in zobeh. Ker vrsta Australopithecus africanus kaže tako značilnosti predhodne vrste Australopithecus afarensis, kakor tudi značilnosti, ki spominjajo na rod Paranthropus in rod Homo, jo je težko umestiti na evolucijsko drevo. Mnogi znanstveniki so menja, da se je vrsta razvila ali iz vrste Australopithecus afarensis ali pa nekega drugega podobnega hominida. Hkrati so pogoste tudi domneve, da vrsta predstavlja tako prednika rodu Homo kot tudi prednika rodu Paranthropus. Še eno nejasnost pa predstavljajo jasne razlike znotraj vrste Australopithecus africanus, zaradi česar nekateri sumijo, da gre pravzaprav za dve ločeni vrsti. Vir: The Institut of Human Origins ( ): Becoming Human: Australopithecus africanus essay Azija V tem delu bom izhjala iz knjige Iana Tattersalla (1999), ki razlaga, da so nekateri fosile iskali v zelo starih plasteh, med tem ko so se drugi osredotočali na mlajše jamske sedimente, ki so bili poznani po t. i. zmajevih kosteh, fosilnih zobeh 52

53 sesalcev. Znano je bilo predvsem najdišče Chou K'ou Tien, današnji Zhoukoudian blizu Pekinga, kjer je bilo odkritih veliko fosilov. Med njimi sta bila tudi dva človeška zoba, ki ju je odkril švedski paleontolog Otto Zdansky in ju leta 1926 predstavil javnosti. Nad odkritjem je bil izredno navdušen kanadski anatom Davidson Black, ki je omogočil financiranje novih izkopavanj v Zhoukoudianu pod vodstvom Birgerja Bohlina. Kmalu je bil odkrit še en človeški zob in Black je sklenil, da ne gre za primerek iz rodu Homo, temveč je imenoval nov rod in novo vrsto, to je Sinanthropus pekinensis,»kitajski človek iz Pekinga«ali»Pekinški človek«. Zaradi majhnega števila materialnih dokazov Blackova teorija o povsem novem rodu človeštva ni bila sprejeta z navdušenjem, toda Black je vztrajal in nadaljeval z izkopavanji. Leta 1929 je bil odkrit možganski del lobanje, ki naj bi pripadal primerku istega rodu. Nadaljnja izkopavanja so potekala še po Blackovi smrti in odkrila štirinajst nepopolnih lobanj ter posameznih kosti skeleta rodu Sinanthropus. Izkazalo se je, da gre za primerek zgodnjega človeka, ki spominja na primerek Pithecanthropus iz Trinila, ima pa nekoliko večje možgane. Black je bil prepričan, da gre za rod, ki naj bi se nahajal med rodom Pithecanthropus in neandertalci. Večina strokovnjakov je kmalu menila, da pitekantrop in»pekinški človek«spadata v isto skupino izumrlih ljudi. Razlika med ostanki, najdenimi na Javi in tistimi, najdenimi na Kitajskem, je bila v tem, da so bili fosili iz Zhoukoudiana po poročanjih Blacka ožgani od ognja. Black je tako sklepal, da naj bi Sinanthropus že uporabljal in nadziral ogenj, hkrati pa je W. C. Pei poročal o obdelanih kamnitih predmetih, najdenih v Zhoukoudianu. Kasneje je nemški anatom Franz Weidenreich, ki je nasledil Blacka, primerku pripisal še nekatere malo manj prijetne lastnosti, kot je kanibalizem. Na najdišču je bilo namreč odkritih skoraj štirideset posameznih osebkov, med njimi naj bi šlo za petnajst otrok, vendar nobeno okostje ni bilo popolno. Največ je bilo najdenih lobanj, ki pa so bile vidno poškodovane. Vse so imele razbito dno, kar naj bi po Weidenreichu nakazovalo na odstranjevanje možganov. Weidenreich je tako sklepal, da»je bila populacija rodu Sinanthropus iz Chou K'ou Tiena pobita, kasneje pa so 53

54 bile njihove glave odrezane od teles, možgani odstranjeni, udje pa razsekani«(tattersall, 1999:79).»Pekinški človek«najstarejši odkriti hominidni fosilni ostanki na Kitajskem pripadajo t. i. Pekinškemu človeku, katerega starost je bila ocenjena na okoli let. Prve fosilne ostanke je na območju današnjega Zhoukoudiana blizu Pekinga leta 1921 odkril Otto Zdansky (dva zoba), v naslednjih letih pa je bilo odkritih še več fosilnih ostankov, ki naj bi pripadali isti vrsti (zgornji deli lobanje, posamezne kosti, lobanje), vendar pa so le-ti v času 2. svetovne vojne izginili neznano kam. Danes so tako za proučevanje na voljo le fotografije in nekaj odlitkov. Od leta 1950 naprej je bilo na istem območju najdenih še več fosilnih ostankov in oblikovala se je teorija, da naj bi šlo za pripadnike plemena, ki je živelo na omenjenem območju in se prehranjevalo z opicami. Danes se domneva, da so fosilni ostanki odkriti na območju Chou K'ou Tiena stari okoli do let in da pripadajo podvrsti Homo erectus pekinensis. Vir: - Tattersall, Ian (1999): Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji. - Wikipedia. The Free Encyclopedia ( ): Peking man. 54

55 Izkopavanja so se nadaljevala tudi na Javi, kjer je Nizozemec W. F. F. Oppenoorth v letih na najdišču Solo Valley odkril enajst lobanj s prostornino med in cm³ in delce nožnih kosti. Lobanje naj bi bile iz časa starejšega pleistocena. Oppenoorth je med fosilnimi ostanki iz Chou K'ou Tiena in ostanki iz najdišča Solo Valley opazil podobnosti, drugi pa so kmalu začeli opažati podobnosti med vrsto Javanthropus soloensis oziroma, kot jo opredeljujemo danes, podvrsto Homo erectus soloensis in neandertalcem. Naslednje pomembno odkritje z Jave je bila leta 1936 odkrita otroška lobanja, ki jo je našel nemški paleoantropolog Ralph von Koenigswald v kraju Modjokerto. Von Koenigswald je sklepal, da je lobanja iz časa starejšega pleistocena in pripada primerku iz rodu Pithecanthropus, ki pa ga je poimenoval Homo modjokertensis (danes Homo erectus modjokertensis). Von Koenigswald je tudi blizu vasi Sangiran našel robustni del čeljusti, ki ga je pripisal rodu Pithecanthropus. Leta 1937 je odkril še lobanjski svod, ki je bil zelo podoben primerku iz Trinila. Leta 1939 se je von Koenigswald odpravil na Kitajsko, da bi svoje fosile primerjal z Weidenreichovimi fosili rodu Sinanthropus. Oba možakarja sta na koncu sklenila, da gre v primeru pitekantropa in sinantropa za dve predhominidni skupini, ki sta med seboj povezani, na enak način kot dve sodobni človeški rasi, ki sta si zelo podobni, lahko pa kažeta določene razlike v»napredku«. V primeru pitekantropa in sinantropa naj bi bil pitekantrop primitivnejši. Weidenreich je verjel, da so se pitekantropi in sinantropi do določene mere med seboj morfološko razlikovali, vsi pa so nadaljevali razvoj do sodobnega človeka. Tako je sklepal, da se je pitekantrop preko vrste Homo soloensis in t. i. Cohunškega človeka (gre za dokaj nov fosil prednika avstralskega staroselca) razvil do modernega aborigina. Na drugi strani pa naj bi se iz sinantropa razvili moderni Kitajci. 55

56 2.8. Afrika ponovno Tattersal se v svojem delu iz leta 1999, po kratkem sprehodu po azijskem kontinentu, ponovno odpravi v Afriko in pove, da posebno mesto na področju paleoantropologije prav gotovo zaseda škotski zdravnik po poklicu, sicer pa velik ljubitelj proučevanja izvora sesalcev Robert Broom. Poleg tega, da se je navdušeno ukvarjal s sesalci, sprva v Avstraliji, nato pa v Južnoafriški republiki, kjer je ostal do svoje smrti, je bil znan tudi kot zagovornik Dartovega Australopithecusa kot vmesnega člena med sodobnim človekom in njegovim opičjim prednikom. Tako se je Broom leta 1936 odločil, da bo poskušal najti odrasli primerek rodu Australopithecus. Svoje iskanje je začel v provinci Transvaal (severno od Johannesburga, Južnoafriška republika), ki je bila prepolna z jamami, nato pa se osredotočil na kamnolom pri Sterkfonteinu 18. Tam je kmalu odkril nepopolno in precej poškodovano lobanjo, ki je očitno pripadala odraslemu osebku rodu Australopithecus. Glede na fosile živali, ki so jih našli ob tem odkritju, je Broom sklepal, da je njegov primerek nekoliko mlajši kot Dartov»Otrok iz Taunga«(Australopithecus africanus), zaradi česar je primerek umestil v novo vrsto, Australopithecus transvaalensis. Ko je Broom opravil podrobnejše primerjave med zobmi»otroka iz Taunga«in zobmi svojega primerka, se je na podlagi razlik med njimi odločil slednjega umestiti v povsem nov rod, in sicer Plesianthropus (»skoraj človek«) transvaalenis (danes se primerek umešča v vrsto Australopithecus africanus). 18 Območje, ker leži Sterkfontein, je leta 1999 UNESCO razglasil za prizorišče svetovne dediščine in kot območje»zibelke človeštva«. 56

57 Slika 12: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo Sts 5 (»Gospa Ples«) vrste Australopithecus africanus iz najdišča Member 4, Sterkfontein, Južnoafriška republika Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 88. Leta 1938 sta bili na najdišču Kromdraai, na drugi strani doline, kot je ležal Sterkfontein, odkriti zgornja čeljust z nepopolnim zobovjem ter del lobanje, katerih starost je bila ocenjena na okoli 2 milijona let. Ker sta bila oba fosilna ostanka nekoliko robustnejšega videza kot v primeru ostankov vrste Plesianthropus transvaalensis, je Broom ponovno ustvaril nov rod in novo vrsto, to je Paranthropus (»blizu človek«) robustus. Nad Broomovimi sklepi sta bila navdušena predvsem Američana William K. Gregory, anatom iz Ameriškega naravoslovnega muzeja, in njegov kolega Milo Hellman, ki sta ob proučevanju Broomovega in Dartovega primerka sklenila, da gre»v strukturnem in genetskem smislu za starodavne sorodnike sodobne človeške veje«(tattersall, 1999:89). Bila sta prepričana, da sta omenjena primerka vmesni člen med izumrlimi človeku podobnimi opicami iz obdobja miocena (kot je Dryopithecus) ter modernim človekom. Leta 1939 so ameriški znanstveniki uradno uvrstili rodove Australopithecus, Plesianthropus in Paranthropus v poddružino Australopithecinae 19, slednjo pa v družino Hominidae V zoološki terminologiji se imena poddružin končajo na končnico»-inae«, imena družin na»-idae«, imena naddružin pa na»-oidea«. 57

58 Po Broomu naj bi avstralopiteki hodili dvonožno, imeli zobovje človeškega tipa in majhne možgane ter razvite ročne spretnosti. Živeli naj bi v odprti pokrajini srednjega ali poznega pliocena. Slika 13: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo SK48 vrste Paranthropus robustus (ali P. crassidens) z najdišča Member 1, Swartkrans, Južnoafriška republika Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 96. Paranthropus Za vse vrste, ki se uvrščajo v rod Paranthropus, sta značilna njihova robustna lobanjska anatomija ter zelo nizko čelo. Prav tako naj bi bile vse vrste iz omenjenega rodu bipedične, razvile pa naj bi se iz bolj gracilnih vrst iz rodu Australopithecus. Vrste iz rodu Paranthropus naj bi se prvič pojavile okoli 2,7 milijonov let nazaj. Nekatere med njimi naj bi živele sočasno z vrstami iz rodu Homo (H. habilis, H. 20 Družina Hominidae vključuje tudi poddružino Homininae, v katero uvrščamo modernega človeka in njegove prednike, ki so mlajši od pripadnikov poddružine Australopithecinae. Velike človeku podobne opice so uvrščene v ločeno družino Pongidae. 58

59 ergaster, H. erectus), vendar vse predstavljajo stransko vejo na liniji razvoja do modernega človeka. Glede rodu Paranthropus še danes ni popolnega soglasja. V ta rod so bile uvrščene vrste P. robustus, P. (tudi Zinjanthropus) boisei in P. aethiopicus. Toda mnogi znanstveniki danes mislijo, da bi morali omenjene vrste uvrščati v rod Australopithecus, ki pa ga lahko delimo na»robustne oblike«avstralopitekov na eni ter na»gracilne oblike«avstralopitekov na drugi strani. Primerek Paranthropus robustus je bil prvi odkrit primerek iz skupine robustnih avstralopitekov. Vir: Wikipedia. The Free Encyclopedia ( ): Paranthropus. Paranthropus robustus Primerek vrste Paranthropus robustus je prvi odkril znanstvenik Robert Broom leta 1938 v Južni Afriki. Vrsta naj bi živela v času od 2.0 do 1.2 milijona let nazaj, fosilni ostanki pa so bili najdeni na najdiščih v Swartkransu, Kromdraaiju in Drimolenu v Južni Afriki. Glavne značilnosti vrste Paranthropus robustus so močne lobanjske kosti, široke ličnice in veliki ter močni zobje z odebeljeno sklenino, ki so ji omogočali drobljenje in mletje trde hrane (gomolji, korenike ipd.), in sicer v zadnjem delu čeljusti. Danes se domneva, da se značilna robustnost vrste Paranthropus robustus nanaša zgolj na predel lobanje in ne na preostali del skeleta. Povprečna višina pri vrsti Paranthropus robustus je bila namreč med 1.1 in 1.4 metra, tehtali pa so od okoli 32 59

60 do 50 kilogramov. Za vrsto sta značilna tudi velik spolni dimorfizem in možganska prostornina, ki je za polovico manjša od možganske prostornine modernega človeka. Vir: Smitsonian Institution ( ): Human Evolution Evidence. Human Fossils. Species. Paranthropus robustus. Odziv na Broomove ugotovitve sprva ni bil ravno pozitiven, vse dokler Britanec Wilfrid Le Gros Clark ni odpotoval v Južnoafriško republiko in proučil vse fosile. Kmalu je namreč potrdil Broomove sklepe, kar je prepričalo vse prejšnje dvomljivce. Tako je tudi Arthur Keith v delu A New Theory of Human Evolution iz leta 1948 zapisal, da so avstralopiteki neposredni predniki sodobnega človeka. Istočasno pa avstralopitekov ni želel sprejeti kot prve ljudi, saj njihovi možgani niso bili dovolj veliki. Keith je namreč predlagal, da morajo biti možgani veliki najmanj 750 cm³, da bi lahko bitje umestili v kategorijo človek (po tem kriteriju je v to kategorijo sodil pitekantrop, medtem ko so se avstralopiteki uvrstili v kategorijo človeku podobnih opic). V tistem času so, pojasnjuje Tattersall, z nazivom»človek«povezovali bitja, ki so imela značilnosti, kot jih ima Homo sapiens, z nazivom»človeku podobna opica«pa bitja, ki so podobna šimpanzom in ostalim človeku podobnim opicam. Šele ko je postala popularna ideja o povezanosti človeka z ostalimi živimi bitji, se je počasi uveljavljalo vprašanje, kdaj so predniki človeka dejansko postali ljudje. Danes vemo, da zgodnjih ljudi ne uvrščamo med ljudi zato, ker bi imeli vse lastnosti modernega človeka, temveč sta dovolj že ena ali dve anatomski značilnosti, ki sta vodili do razvoja Homo sapiensa. Tako danes tudi avstralopiteke navadno uvrščamo v človeško družino. Robert Broom pa še ni končal s svojim delom, kljub temu da so nekateri dvomili o njegovi tehniki odkopavanja fosilov in posledično o pravilnosti njihovega datiranja. Tako je leta 1947 pri Sterkfonteinu odkril popolno lobanjo, spodnjo čeljust z zobmi, 60

61 nepopoln skelet in večji del hrbtenice. Leto kasneje je na bližnjem najdišču Swartkrans odkopal robustno otroško mandibulo (spodnjo čeljust), ki je spominjala na čeljust iz Kromdraaja in jo pripisal vrsti Paranthropus crassidens. Kasneje je Broom našel še dve gracilnejši čeljusti, ki ju je umestil v vrsto Telanthropus (»daljni človek«) capensis (danes Homo erectus capensis) C. K. Brain pa odkril celo serijo orodij iz kamna, ki so bili povezani s človeškimi fosili. V tem času Dart ni bil v središču dogajanja, šele po letu 1945 je ponovno začel sodelovati pri raziskavah. Tokrat se je odločil za delo na Makapansgatu, kjer so bili odkriti številni delci kosti, vendar je bilo med njimi zelo malo človeških. Ker so bili ti videti nekoliko gracilnejši od robustnih kosti iz Kromdraaja in Swartkransa, jih je Dart uvrstil v novo vrsto Australopithecus prometheus (izraz prometheus je Dart izbral zato, ker je bil prepričan, da je vrsta uporabljala ogenj, saj so bile kosti počrnele, toda kasneje se je izkazalo, da je bila počrnelost posledica mangana na kosteh) danes govorimo o vrsti Australopithecus africanus. Dart je hkrati sklepal, da so bili člani omenjene vrste pripadniki t. i. osteodontokeratične kulture, to je kultura kosti, zob in rogov. Ob človeških kosteh so bili namreč prisotni številni delci kosti živali, ki naj bi jih po mnenju Darta Australopithecus prometheus lovili in ubijali, njihove zobe, rogove in kosti pa uporabljali kot orodje. Kasneje se je pokazalo, da se je Dart motil pri svojem opisu avstralopitekov kot grozovitih lovcev in morilcev živali; do takšne fragmentacije fosilov naj bi namreč prišlo zaradi delovanja vode in ježevcev. Uporaba orodja je vse bolj postajala tisti kriterij, ki je kazal na stopnjo razvitosti in raven duhovnega življenja. Velikost možganov po mnenju nekaterih tako ni bila več toliko relevantna, ampak je postalo pomembneje, za kaj in na kakšen način so se le-ti uporabljali. Orodja iz kamna so pritegnila tudi pozornost Louisa Leakeya iz Kenije, ki je že v mladih letih zbiral kamnita orodja blizu Nairobija. Po končanem študiju arheologije in antropologije je vodil arheološke odprave v vzhodno Afriko, kjer se je začel osredotočati na sotesko Olduvai pogorja Serengeti na severu 61

62 Tanganjike. Globel je leta 1911 po naključju odkril nemški iskalec metuljev in v njej našel veliko število fosilnih kosti. Izkazalo se je, da so bile med njimi tudi kosti izumrlega konja, ki je v Evropi izumrl v pleistocenu. Sledila je odprava pod vodstvom Hansa Recka, ki je v starejših sedimentih odkrila človeški skelet. Ta je bil modernega videza, zaradi česar je Reck sklepal, da obstoj modernih ljudi sega daleč v preteklost. Pravilnost Reckove teorije je bila za mnoge dvomljiva, saj bi lahko šlo za vdor skeleta v starejše sedimente, prav tako pa niso bila odkrita nobena kamnita orodja, ki bi jih pričakovali ob modernem človeku (kasneje se je res izkazalo, da je šlo za mlajši pokop skeleta v starejše sedimente), vendar je prva svetovna vojna onemogočila nadaljnje raziskave. Te so se nadaljevale šele v tridesetih letih 20. stoletja in razkrile, da je soteska pravzaprav polna kamnitih orodij, le da so ta izdelana iz trših, bolj kristaliziranih materialov kot pa orodja, najdena v Evropi. Tako so kamnita orodja iz Olduvaja nekoliko bolj grobo obdelana in iz tega razloga so jih prvič spregledali. To pa se ni zgodilo Leakeyu, ki jih je takoj pravilno prepoznal. Leakey je orodja razvrstil od bolj grobih orodij na dnu (te je kasneje pripisal kulturi oldowan) do pestnjakov na vrhu, ki so spominjali na pestnjake kulture acheuléen. Delo je Leakey nadaljeval tudi na drugih najdiščih, med katerimi se je šele veliko pozneje izkazalo za pomembnejše najdišče Laetoli. Tam je našel hominidni zob (kot tak je bil uradno priznan šele leta 1981), kasnejši raziskovalec Ludwig Kohl-Larsen pa fragment hominidne zgornje čeljusti s tremi zobmi, na podlagi katerih je paleontolog Hans Weinert imenoval novo vrsto, to je Meganthropus africanus 21 (danes govorimo o vrsti Paranthropus robustus). Tattersall omenja, da so se tudi v Evropi vrstila zanimiva odkritja, predvsem fosilni ostanki neandertalskega človeka. Tako so, na primer, leta 1929 pri Saccopastoreu, nedaleč od Rima, odkrili lobanjo neandertalca dokaj gracilnega videza (datacija let nazaj), zraven pa še izdelke moustérienske kulture. 21 Rod Meganthropus je uvedel Ralph von Koenigswald, da bi vanj uvrstil fragment spodnje čeljusti iz najdišča Sangiran na Javi. 62

63 Zanimiva najdba pa je bil tudi neandertalski otroški skelet (šlo naj bi za ritualni pokop, saj so okoli glave otroka odkrili tri pare kozlovskih lobanj), odkrit v Teshik- Tashu v Uzbekistanu, ki je pokazal razširjenost neandertalske morfologije v smeri proti vzhodu v zadnjem obdobju pleistocena. Sredi tridesetih let 20. stoletja je bila v Steinheimu v Nemčiji odkrita težko opredeljiva, dobro ohranjena lobanja, ki je vsebovala tako poteze neandertalca kot tudi poteze modernejšega človeka, izhajala pa naj bi iz časa drugega interglacialnega obdobja. Slika 14: Pogled od strani in od spredaj na neandertalsko lobanjo iz Saccopastorea, Italija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 105. Zanimiva odkritja so se odvijala tudi v Palestini, današnjem Izraelu, kjer so na različnih najdiščih odkrili več lobanj in človeških skeletov, datiranih v čas srednjega in mlajšega pleistocena. Hkrati so bili na najdiščih odkriti tudi izdelki levalloisomoustérienske kamene kulture, ki naj bi nakazovali na obdobje zadnjega interglaciala. Lobanje, najdene na najdiščih Mugharet et-tabūn in Mugharet et-skhūl na gori Karmel, so se med sabo sicer razlikovale (ženska lobanja iz Tabūna je imela jasne neandertalske poteze, lobanje iz Skhūla pa so bile nekoliko modernejšega 63

64 videza (danes opredeljene kot zgodnji Homo sapiens)), vendar sta jih leta 1939 Theodore McCown in Arthur Keith pripisala isti, toda raznoliki populaciji. To sta storila predvsem na podlagi podobne kamnite kulture, povezane z lobanjami, podobnostmi med zobmi ter na podlagi majhne geografske razdalje med najdišči lobanj. Postavila sta teorijo, da so primerki živeli v času, ko je prihajalo do genetskih sprememb znotraj populacije, kar naj bi povzročilo razlike med njimi, omenjena pa je bila tudi teorija o mešanju dveh različnih ljudstev ali ras. Na koncu sta možakarja sklenila, da so se zahodnoevropski neandertalci v smeri proti vzhodu postopoma spreminjali in tako naj bi se naposled v Palestini pojavila stopnja, ki naj bi označevala pol poti razvoja do modernega človeka. Takšna razlaga je uvrstila Palestino na seznam možnih središč razvoja modernih Evropejcev. Slika 15: Pogled od strani in od spredaj na neandertalsko lobanjo C1 iz Tabūna, Izrael Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999,

65 Slika 16: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo iz Skhūla (vrsta zgodnji Homo sapiens), Izrael Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, Sinteza Pričujoče podpoglavje povzemam po Ianu Tattersallu, ki za razvoj paleoantropologije poudarja pomembnost tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja. V tem času je namreč prišlo do t. i. sinteze, ki je pomenila bistveno»transformacijo razvojnega mišljenja«(tattersall, 1999:112). Tattersall pojasnjuje, da se je s sintezo oblikovala razvojna teorija, kot jo poznamo in upoštevamo danes. Pred tem dosežkom ni bilo enotne razvojne teorije, ampak so obstajali različni pogledi, ki so jih zagovarjali določeni posamezniki, drugi pa so jim nasprotovali. Večinoma ti pogledi niso bili darvinistični, kar pomeni, da niso upoštevali naravnega izbora kot tistega dejavnika, ki uresničuje in vodi razvojne spremembe; ravno nasprotno, zagovarjali so antiselekcionizem. Tako so nekateri sledili konceptu ortogeneze, ki pravi, da je v vsakem živem organizmu prisotna neka notranja sila, ki le-tega vodi k določenemu cilju. Drugi so zagovarjali saltacionizem, po katerem naj bi v razvoju prišlo do nenadnih evolucijskih preskokov oziroma nenadnih velikih mutacij, ki bi 65

66 povzročile pojav novih organizmov. Zelo vplivne so bile tudi lamarkistične ideje, od te, da spremembe v okolju povzročajo spremembe v organizmih, do ideje, da sta obstoj in razvoj posameznih organov pri naslednjih generacijah odvisna od uporabe oziroma neuporabe enakih organov pri prednikih (nekateri so naredili kombinacijo Darwinovega naravnega izbora in zgoraj omenjene lamarkistične ideje t. i. ideja mehkega dedovanja). Različni pogledi na razvojno teorijo so hkrati privedli do ločevanja disciplin, ki jih danes uvrščamo v področje razvojne biologije. Kot že rečeno, je do sredine štiridesetih let 20. stoletja le prišlo do soglasja oziroma sinteze razvojne teorije, ki jo je sprejela večina znanstvenikov. Sinteza je pomenila združitev darvinističnih idej o naravnem izboru in variabilnosti ter odkritij genetike. K temu je veliko prispevala ideja ameriškega genetika Sewalla Wrighta iz leta 1932, t. i. ideja o adaptivni pokrajini. Dejstvo je namreč, da so na vsakem kromosomu, na točno določenem mestu, geni, vsak gen pa ima lahko enega ali več različnih alelov oziroma oblik. To, da ima lahko vsak gen več različnih alelov, pomeni, da je znotraj vsake populacije možnih ogromno število različnih kombinacij alelov oziroma različnih genotipov (genotip je skupek vseh genov organizma, t. i. dedni material). Wright je tako predvideval, da so lahko nekatere kombinacije boljše od drugih, posledično pa so tudi nekateri posamezniki sposobnejši in uspešnejši pri reprodukciji in preživetju kot pa tisti s slabšimi kombinacijami alelov. Svoje sklepe je predstavil na grafu, na katerem so vrhovi»gričev«ponazarjali boljše genotipe,»doline«pa slabše. Cilj vsake vrste naj bi bil ustvariti in ohraniti čim večje število sposobnejših posameznikov, manj sposobnim pa zajeziti razmnoževanje. Tukaj gre v bistvu za sorodnost z Darwinovo teorijo naravne selekcije. Rezultat sinteze je bilo torej soglasje, da je razvoj»postopen, dolgotrajen proces, načeloma sestavljen iz akumulacije majhnih genetskih mutacij in rekombinacij znotraj pokolenj«(tattersall, 1999:116). Majhne genetske mutacije skozi daljše časovno obdobje pomenijo velike spremembe na poti razvoja, te spremembe pa, na podlagi kvalitete genotipov, nadzoruje naravna selekcija oziroma dejavniki okolja. 66

67 Če se spremeni okolje, se mora tem spremembam prilagoditi tudi populacija, s ciljem, da se ohrani. In ne nazadnje, genetske spremembe lahko razložijo tudi dogajanje na višjih ravneh razvoja, kot je izvor nove vrste in s tem povezana raznolikost sveta živih organizmov. Za mnoge je bila zanimiva predvsem zadnja ideja, to je ideja o nastanku nove vrste. Pojavljalo se je vprašanje, zakaj oziroma na kakšen način pride do pojava nove vrste, do t. i. speciacije. Odgovor je ponujala Wrightova»adaptivna pokrajina«. Nobena populacija, ki je zasedala vrhove»griča«namreč ni bila nedotakljiva, saj se je morala nenehno boriti za obstanek. Vsake toliko pa se je le zgodilo, da se je populacija razcepila na dva dela (pri tem je pomembno vlogo odigral kak zunanji dejavnik oziroma ovira, kot so odprto morje, puščava, pogorje), ki sta se oddaljila drug od drugega in se samostojno razvijala naprej. Sčasoma sta si postala tako različna, da ni šlo več za eno in isto vrsto, temveč sta iz nekdaj ene nastali dve različni vrsti. Ker se je takšna zgodba ponavljala, je, skozi dolgo obdobje razvoja prišlo do vse bolj razvejanega drevesa živih organizmov. Vse lepo in prav, toda tukaj se za paleontologe problem šele začne. Paleontologi se pri svojem delu namreč sklicujejo na fosile, ki pa, kot vemo, ne predstavljajo popolne zbirke naše biološke preteklosti. Tako so se paleontologi vedno znova soočali z luknjami v fosilnem zapisu, ki so jih na vsak način želeli zapolniti. Problem pa je ta, da je vsak odkrit fosil treba umestiti v določeno vrsto. In če se vrste spreminjajo postopno, skozi majhne genetske spremembe, kako lahko potem paleontolog ve, kje natanko je meja med eno in drugo vrsto? Naenkrat so luknje v fosilnem zapisu postale tisto mesto, ki bi lahko predstavljalo mejo med posameznimi vrstami. Kakor koli že, sinteza je nastala na podlagi t. i. populacijskega razmišljanja, kot se je izrazil Ernst Mayr. Populacijsko razmišljanje pomeni,»da so vrste sestavljene 67

68 iz skupkov enkratnih posameznikov in populacij ter da ne obstaja»idealni tip««, o katerem so govorili sistematiki (Tattersall, 1999:119). Tako se je uveljavil pogled, da so vrste politipske, kar pomeni, da združujejo več lokalnih populacij, ki se med seboj do neke mere razlikujejo (tudi znotraj same populacije se njeni člani med seboj deloma razlikujejo, saj so enkratni in neponovljivi individuumi). To pa še ne pomeni, da pripadajo različnim vrstam, vse dokler je med njimi mogoča reprodukcija. In ravno te lokalne, geografsko ločene populacije ali podvrste (tudi rase) naj bi bile gonilo razvojnih sprememb. Leta 1944 je ravno na osnovi populacijskega razmišljanja genetik Theodosius Dobzhansky sklenil, da lahko razlike med sinantropom in pitekantropom razložimo na enak način kot razlike med današnjimi rasami. Razlike med fosili z gore Karmel je razložil s teorijo, da je šlo za dve podvrsti, neandertalci in modernimi ljudmi, ki sta se med seboj križali. Tako je tudi mislil, da morfološke razlike med pripadniki družine Hominidae ne opredeljujejo več vrst, ampak rase oziroma podvrste. In če nikoli v zgodovini ni obstajalo več hominidnih vrst hkrati, temveč vedno največ ena, in če je Dobzhansky tako raznolike primerke umestil v isto vrsto, potem je s tem predlagal zapleteno sliko lokalnih razvojev in križanj med posameznimi populacijami. Čeprav je bilo njegovo razmišljanje napačno, je prispevalo k oviranju napredka na področju paleoantropološke misli. Drug učenjak, ki je želel klasificirati človeške fosilne ostanke, je bil evolucijski biolog Ernst Mayr. Mayr se je strinjal, da sta šimpanz in gorila predstavnika dveh različnih vrst, ni pa se strinjal s tem, da bi ju pripisovali dvema različnimi rodovoma. Prav tako se ni strinjal z uvrščanjem človeku podobnih opic v lastno družino, namesto v družino Hominidae, avstralopiteki pa naj bi po Mayrju vsi sodili v isti rod, morda celo rod Homo, saj so hodili pokončno. Mayer je naposled celo predlagal, da bi prav vse človeške fosile, ki so bili odkriti, umestili v rod Homo, tega pa ločili na tri vrste, in sicer Homo transvaalensis, Homo erectus in Homo sapiens (med slednje bi Mayr uvrstil tudi neandertalce). Mayrjev predlog je povzročil, da so se mnogi 68

69 paleoantropologi začeli nagibati k zmanjševanju števila taksonov oziroma t. i. kopičenju Petdeseta leta dvajsetega stoletja Petdeseta leta 20. stoletja leta so bila, kot pojasnjuje Tattersall, čas, ko so se razvijale nove metode datiranja. Uporabljati se je začela fluorjeva analiza, ki je bila sicer poznana že konec 19. stoletja, v 20. stoletju pa jo je ponovno obudil Kenneth Oakley. S pomočjo fluorjeve analize so bile v tem času razkrite prevare, kot je, na primer, piltdownski primerek ter številni drugi napačno opredeljeni, kot, na primer, tisti človeški fosilni ostanki z moderno anatomijo, ki jim je bila pripisana previsoka starost. Omenjeno metodo pa je leta 1951 uporabil tudi paleoantropolog F. Clark Howell, ko je ponovno preučil neandertalce. Kmalu je izločil nekatere neustrezne fosile in ugotovil, da je v Evropi obstajalo eno samo pokolenje neandertalcev, ki je v smeri od zahoda Evrope proti vzhodu in iz obdobja zadnjega interglaciala do obdobja zadnjega glaciala, postopoma spreminjalo morfološke značilnosti. Z nastopom zadnje poledenitve so se namreč skandinavska, alpska in pirenejska ledena plošča razširile in zbližale, vendar pa je ostro podnebje otežilo prehajanje med njimi, kar je ločilo zahodno populacijo od vzhodne. Različne razmere v danem okolju so tako prispevale k različnim adaptacijam. Neandertalci na zahodu so do skrajnosti razvili»klasično«obliko (čokato, močno in visoko telo), medtem ko so njihovi vzhodni sorodniki pod vplivom milejše klime pridobili gracilnejše poteze. Po Howellu naj bi se moderni ljudje razvili na vzhodu in od tam prišli v Evropo, kjer naj bi ali iztrebili neandertalce ali pa so le-ti morda izumrli še pred njihovim prihodom. 69

70 Ker fluorjeva analiza ni bila dovolj zanesljiva, se je začela uporabljati metoda, ki je poskušala določiti hitrost sedimentacije. Na podlagi povprečne hitrosti sedimentacije bi namreč lahko ocenili, koliko let je moralo preteči, da se je naložila določena plast sedimentov. Toda tudi ta metoda se je izkazala za zgolj približno. Bistven napredek so prinesle šele metode t. i. kronometričnega datiranja, med katerimi je bila tudi metoda radiometričnega datiranja oziroma metoda radioaktivnega ogljika (C 14) izumitelja Willarda F. Libbyja. Ta metoda ugotavlja hitrost razpadanja radioaktivnega atoma oziroma razkroj ogljika 14, ki je prisoten v vsakem živem organizmu in začne po smrti organizma razpadati. Manj kot je ogljika 14 v organizmu, dalj časa je preteklo od njegove smrti. Metoda je relativno zanesljiva, vendar se lahko uporablja zgolj za fosile, ki niso starejši od let, kar pomeni, da lahko z njo datiramo le fosile iz obdobja poznega pleistocena naprej Olduvajska soteska V pričujočem podpoglavju bom ponovno navajala misli iz dela Iana Tattersalla (1999), ki se v svojem pisanju še enkrat odpravi v Afriko. V petdesetih letih 20. stoletja se je zanimanje namreč ponovno osredotočilo na sotesko Olduvai, kjer sta s paleoantropološkimi in arheološkimi raziskavami nadaljevala Louis Leakey in njegova žena Mary Nicol. Leta 1959 je Mary Nicol še enkrat pregledala najdišče FLK 1, kjer sta z možem raziskovala že v tridesetih letih 20. stoletja in tam našla številna kamnita orodja. Takrat sta zakonca predvidevala, da naj bi šlo za nekakšen bivalni tabor takratnih hominidov, kjer so izdelovali orodja in se prehranjevali z živalmi, katerih ostankov je bilo najdišče polno. Po Leakeyju naj bi bil primerek iz najdišča FLK 1 pripadnik rodu Homo, vendar se je njegova teorija kmalu zamajala. Mary Nicol je namreč na istem najdišču odkrila lobanjo (kasneje poimenovano z vzdevkom»olduvajski hominid«(oh 5)), ki je nakazovala na rod Australopithecus. 70

71 Odkritje pa je povzročilo nekaj zmede tudi med drugimi raziskovalci, ki nikoli prej niso verjeli, da bi lahko avstralopiteki izdelovali kamnita orodja (izdelovanje kamnitih orodij je veljalo za lastnost, ki je izključno človeška v pravem pomenu besede). Leakey je primerek umestil med avstralopiteke, toda hkrati v novo vrsto in nov rod Zinjanthropus boisei (danes Australopithecus boisei ali tudi Paranthropus boisei), kar pa je kmalu sprožilo neodobravanja. Tako je, na primer, John Robinson izjavil, da Leakeyjev primerek ni tako bistveno drugačen od rodu Paranthropus, da bi ga bilo treba umeščati v nov rod. Istočasno je začelo prevladovati mnenje, da bi morali vse avstralopiteke uvrščati v en sam rod, in sicer Australopithecus. Slika 17: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo OH 5 vrste Zinjanthropus boisei z najdišča Bed 1, soteska Olduvai, Tanzanija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 134. Paranthropus boisei Vrsta Paranthropus boisei je najbolje poznana vrsta med robustnimi avstralopiteki. Primerki vrste Paranthropus boisei so bili odkriti na območju vzhodne Afrike, in sicer v Tanzaniji (soteska Olduvai in Penini), v Etiopiji (Konso in območje reke 71

72 Omo) ter v Keniji (Koobi Fora, Chesowonja in zahodna Turkana). Fosilni ostanki naj bi bili stari med 2,4 in 1,4 milijoni let. Današnje domneve predpostavljajo, da je vrsta Paranthropus boisei izumrla brez potomcev. Vrsta Paranthropus boisei si številne značilnosti deli z ostalima dvema vrstama, ki ju uvrščamo med robustne avstralopiteke (Paranthropus aethiopicus in Paranthropus robustus), ki so se pojavile kot posledica žvečenja trše hrane. Tako so kočniki zelo veliki in imajo izredno debelo sklenino, medtem ko so sprednji zobje majhni. Obrazne kosti so masivne in pomaknjene naprej, zelo velika pa je tudi spodnja čeljust. Vrsta Paranthropus boisei ima tudi določene značilnosti, po katerih se razlikuje od ostalih dveh vrst robustnih avstralopitekov. Na splošno bi lahko rekli, da gre pri vrsti Paranthropus boisei za še bolj poudarjene značilnosti, ki so skupne vsem robustnim avstralopitekom. Tako je spodnja čeljust še večja, večji so tudi kočniki, sprednji zobje so še manjši, še masivnejše pa so tudi obrazne kosti. Posebno značilnost vrste Paranthropus boisei predstavlja tudi t. i. foramen magnum (velika naravna odprtina na dnu lobanje, skozi katero poteka hrbtenjača), ki je pogosto kratek in srčaste oblike, med tem ko je foramen magnum pri vrsti Paranthropus robustus daljši in bolj ovalne oblike. Tudi predel, kjer se stikata spodnja čeljust in lobanja (t. i. mandibular fossa), je pri vrsti Paranthropus boisei drugačne oblike kot pri vrsti Paranthropus robustus, pa tudi območje lobanje, ki oklepa možgane, je pri vrsti Paranthropus boisei večje, zaradi česar ima vrsta tudi večjo možgansko prostornino kot pa vrsta Paranthropus robustus. Edinstvene značilnosti vrste Paranthropus boisei se nanašajo predvsem na značilnosti lobanje, to pa zato, ker postkranialni ostanki, ki so bili najdeni ob 72

73 lobanjah vrste Paranthropus boisei, še niso bili neposredno povezani z omenjeno vrsto. Poznavalci kljub temu domnevajo, da naj bi imela vrsta Paranthropus boisei proporcionalnost udov primerljivo z vrsto Australopithecus afarensis in da naj bi hodila pokončno. Nekateri tudi mislijo, da naj bi bila vrsta Paranthropus boisei, zaradi posebnih značilnosti dlani, sposobna izdelovanja kamnitega orodja, vendar je ta domneva na precej trhlih temeljih. Evolucijska povezava vrste Paranthropus boisei z drugimi zgodnjimi hominidi je predmet burne razprave. Nekateri znanstveniki priznavajo številne edinstvene značilnosti, ki so skupne vsem robustnim avstralopitekom in tako uporabljajo rod Paranthropus za označevanje predpostavke, da so si te vrste v tesnejšem sorodu med seboj kot pa z drugimi hominidnimi vrstami, drugi pa vse avstralopiteke raje umeščajo v rod Australopithecus. Nekateri znanstveniki mislijo, da so se glavne značilnosti robustnih avstralopitekov razvile neodvisno v vzhodni in južni Afriki. Poudarjeno velikost in obliko lobanjskih kosti pri vrsti Paranthropus boisei navadno povezujejo s prilagojenostjo na okolje, ki zajema prehranjevanje s tršo hrano. Ravno takšna prilagojenost naj bi vrsti omogočala sobivanje z drugimi hominidnimi vrstami (Homo habilis, Homo erectus), ko pa se je količina trše hrane (najverjetneje zaradi klimatskih sprememb) zmanjšala, naj bi to, po mnenju nekaterih, povzročilo izumrtje vrste Paranthropus boisei. Vir: The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Paranthropus boisei essay Leakey je s svojimi raziskavami v Olduvaju nadaljeval in kmalu na najdiščih FLK 1 in FLKNN 1 odkril različne dele skeleta, nekaj zob in fragmente lobanje. Ker 73

74 so se fragmenti lobanje iz najdišča FLKNN 1 nekoliko razlikovali od lobanje OH 5 (spominjali so na vrsto Australopithecus africanus), Leakey ostankov iz najdišča FLKNN 1 ni pripisal rodu Zinjanthropus. Kmalu je bil na najdišču Bed II. odkrit primerek z oznako OH 9, imenovan tudi»chelleenski človek«(na podlagi kamnitih orodij kulture chelléen, danes acheuléen), ki so ga kasneje drugi učenjaki uvrstili v vrsto Homo erectus. Starost primerka je bila, na podlagi kalij-argonske metode (K/ar), ocenjena na povprečno starost 1,75 milijona let. Leta 1964 je vztrajni Leakey osemdeset kilometrov od Olduvaja pri jezeru Natron našel spodnjo čeljust, ki je ustrezala njegovemu rodu Zinjanthropus. Ocenjena starost je bila 1,4 milijona let, danes pa fragment pripisujemo vrsti Australopithecus (Zinjanthropus 22 ) boisei. Istega leta so bili primerki iz najdišč Bed I. in Bed II., ki so bili gracilneje grajeni kot ostali primerki iz poddružine avstralopitekov, uvrščeni v rod Homo kot vrsta Homo habilis. To se je zgodilo predvsem na podlagi povezave s kamnitimi orodji, katerih izdelovanje se je pripisovalo»pravim«ljudem, medtem ko so bile anatomske značilnosti zanemarjene Zinjanthropus v oklepaju označuje podrod, kategorijo, ki pa jo v današnji paleoantropologiji opuščamo, saj ni bistvenega pomena. 23 Definiranje človeškosti je bilo zmeraj problematično. Nekateri so, med njimi na primer Louis Leakey, kot kriterij upoštevali sposobnost izdelovanja orodja. Arthur Keith je bil s svojim»možganskim Rubikonom«znan po zagovarjanju določene velikosti možganov, ki naj bi definirala človeka oziroma ločevala rod Homo od rodu Australopithecus (po Keithu bi morala minimalna velikost možganov znašati 750 ml). Ernst Haeckel je mislil, da človeka od njegovih najbližjih sorodnikov ločuje artikuliran govor, danes pa se kot kriterij za definiranje človeškosti navadno upošteva pokončna hoja (pri tem je treba poudarti, da so tudi vrste iz rodu Australopithecus hodile pokončno, vendar se je njihova pokončna hoja razlikovala od pokončne hoje pripadnikov rodu Homo. 74

75 Slika 18: Pogled od strani in od spredaj na rekonstruirano lobanjo OH 24 (vrsta Homo habilis), odkrito leta 1968 na najdišču Bed I, soteska Olduvai, Tanzanija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 142. Homo habilis Vrsta Homo habilis je obstajala v času od okrog 2,3 do 1,6 milijona let nazaj in predstavlja eno najzgodnejših vrst rodu Homo. Fosilni ostanki omenjene vrste so bili najdeni v Tanzaniji, Etiopiji, Keniji in Južni Afriki. Za vrsto je značilno raznovrstnejše prehranjevanje od sadežev, plodov, ptic, jajc, manjših živali. Predstavniki vrste Homo habilis so izdelovali orodje iz kamna, ki jih uvrščamo v kulturo oldowan. V primerjavi z vrstami iz rodu Australopithecus ima vrsta Homo habilis bolj navpično čelo, manj poudarjene nadočesne oboke, manjša sta tudi čeljust in obraz na splošno. Vrsta je bila nedvomno bipedična, čeprav so še vidne značilnosti, ki so jih njeni predstavniki podedovali od svojih na drevesu živečih in plezajočih prednikov. Ker naj bi imela vrsta Homo habilis več skupnih značilnosti z vrstami iz rodu Australopithecus kot pa z modernim človekom, nekateri raziskovalci menijo, da bi jo 75

76 morali uvrščati v rod Australopithecus. Vir: The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo habilis essay Kdo je komu kaj? Kljub številnim novim odkritjem človeških fosilnih ostankov pa, kot pojasnjuje Tattersall (1999), izvor človeškega pokolenja še vedno ni bil pojasnjen. Leta 1960 je Elwyn Simons v Naravoslovnem muzeju Peabody Univerze Yale proučeval zbirko fosilov iz severne Indije, ki je zajemala tudi dva fragmenta čeljusti. Eno čeljust (iz obdobja miocena) je, njegov najditelj G. Edward Lewis leta 1934 pripisal novi vrsti iz novega rodu Ramapithecus brevirostris 24, s sklepom, da je čeljust veliko podobnejša hominidom kot ostalim doslej zabeleženim rodovom. Lewisovo domnevo je leta 1961 potrdil Simons in tako primerek označil za prednika pleistocenske družine hominidov. Kmalu je tudi Louis Leakey na osnovi čeljusti, ki jo je našel v Keniji v 14 milijonov let starih sedimentih, predlagal novega človeškega prednika in ga poimenoval Kenyapithecus wickeri 25. Z njim se je strinjal tudi Simons, ki pa je oba primerka umestil v vrsto Ramapithecus brevirostris. Kasneje so istemu rodu pripisali tudi primerke s Kitajske in iz Evrope, pri vseh pa so bile glavno 24 Ramapithecus predstavlja izumrlo skupino primatov, ki so živeli v času od 12 do 14 milijonov let nazaj. Domneva se, da naj bi šlo za možnega prednika rodu Australopithecus in s tem tudi prednika modernega človeka. Danes se Ramapithecus navadno uvršča v rod Sivapithecus, ki nesporno velja za prednika modernih orangutanov, domneva pa se tudi, da bi lahko bil Sivapithecus prednik vseh velikih opic in človeka. 25 Vrsta Kenyanthropus wickeri predstavlja fosilne ostanke opice, ki jih je leta 1961 odkril Louis Leakey na najdišču Fort Ternan v Keniji. Zgornja čeljust in zobje so bili datirani na starost 14 milijonov let. Ena izmed teorij pravi, da naj bi Kenyapithecus predstavljal skupnega prednika vseh velikih opic, nedavna odkritja pa kažejo, da naj bi šlo za primitivnejši primerek ter da je Kenyapithecus le malo modernejši od že izumrlega rodu Proconsul, kamor uvrščamo primate, ki so živeli v času od 23 do 5 milijonov let nazaj. 76

77 merilo značilnosti zobovja in čeljusti. Predvsem na podlagi majhnih prednjih zob se je ponujala tudi domneva, da naj bi se pri omenjenih primerkih začela pojavljati dvonožnost. S tem je bil začetek razvoja naših najstarejših poznanih prednikov postavljen v obdobje poznega miocena. Tattersall pojasnjuje, da ni minilo dolgo, ko se je pojavila nova ideja o možnem predniku človeštva, in sicer naj bi bil to gigantski hominid Gigantopithecus, hkrati pa se je pojavljalo tudi vse več dvomov o pravilnosti uvrščanja primerkov Ramapithecus v družino Hominidae. Dvomi so bili razrešeni leta 1980, ko sta Peter Andrews in Ibrahim Tekkaya nesporno ugotovila, da značilnosti zobovja rodu Ramapithecus ustrezajo značilnostim zobovja človeku podobne opice Sivapithecus. Tako sta torej sklenila, da tako Ramapithecus kot Sivapithecus spadata v isti rod, med človeku podobne opice. Kot meni Ian Tattersall, je k razvoju paleoantropologije v sedemdesetih letih 20. stoletja pomembno prispevala tudi molekularna sistematika. Bakteriolog George Nuttall z Univerze Cambridge je predpostavil, da mora biti sestava krvi pri različnih vrstah podobna, če gre med njimi za genetsko in s tem tudi evolucijsko povezanost. Večja kot je podobnost, bližje bi moralo biti sorodstvo. Svojo domnevo je Nuttall preverjal s t. i. precipitinskim testom, ki ugotavlja reakcijo krvi če kri ene vrste vbrizgamo v kri druge sorodne vrste, začne ta proizvajati protitelesa. Močnejša kot je reakcija, bolj motna postane kri, in bolj motna kot je kri, večja je sorodnost med vrstama. Na podlagi takšnih raziskav je Nuttall ugotovil, da je med ljudmi in velikimi človeku podobnimi opicami večja krvna sorodnost kot pa med, na primer, ljudmi in opicami Starega sveta (kar je sicer domneval že Darwin). Iste metode se je v šestdesetih letih 20. stoletja poslužil tudi Morris Goodman, ki je ugotovil, da so si ljudje in vse afriške človeku podobne opice med seboj tako podobne, da bi jih lahko uvrščali v eno samo družino (Hominidae) in ne v dve ločeni, 77

78 kot je bilo v navadi po tradicionalni klasifikaciji višjih primatov. Hkrati je tudi ugotovil, da so si ljudje in afriške človeku podobne opice med seboj imunološko veliko sorodnejše kot pa afriške (šimpanzi, gorile) in azijske (orangutani, giboni) človeku podobne opice. Takšno odkritje je nakazovalo, da bi bilo smiselno ljudi in afriške človeku podobne opice uvrščati v družino Hominidae, orangutane in gibone pa v dve drugi ločeni družini (orangutane in gibone so pogosto ločevali v dve družini, Pongidae in Hyglobatidae). S sorodnostjo med vrstami pa so se v tem času ukvarjali tudi biokemiki, kot sta Vincent Saricha in Allan Wilson. Raziskovalca sta na podlagi imunološke metode pri različnih primatih primerjala krvni protein albumin (metoda je znana pod imenom mikrokomplementarna fiksacija) in prišla do sklepa, da ne samo, da lahko potrdita Goodmanove sklepe, temveč da lahko s to metodo določita tudi, koliko časa je minilo, odkar sta imeli dve vrsti skupnega prednika (ljudje in afriške človeku podobne opice naj bi po njuni metodi imele zadnjega skupnega prednika pred okrog 5 milijoni let) 26. Kljub številnim metodam, ki vsekakor pomenijo napredek pri raziskovanju izvora in evolucije človeka ter ostalih organizmov, pa si te metode po svojih ocenah pogosto nasprotujejo oziroma ponujajo različne rezultate. Tako tudi med morfološkimi in biokemičnimi primerjavami nemalokrat prihaja do velikih razhajanj. 26 Sarich in Wilson sta trdila, da se albuminska molekula spreminja s stalno povprečno hitrostjo, kar naj bi omogočalo izračun»imunološke razdalje«med vrstami. 78

79 2.13. Presenetljiva odkritja iz Afrike V tem delu diplomske naloge bom povzela nekaj zanimivih odkritij iz Afrike, kot jih opisuje Ian Tattersall (1999). V šestdesetih letih 20. stoletja je bilo v ospredju vprašanje, koliko je bilo hominidnih vrst v resnici. Aktualna je postala ideja, da je vedno obstajala zgolj ena vrsta hominidov. Zagovorniki te teze so svoje argumente podpirali s pomočjo ekologije in ideje, da vsaka vrsta zaseda določeno ekološko nišo, tekmovanje med vrstami pa je tisto, ki onemogoča, da bi dve vrsti dolgo časa zasedali isto ekološko nišo. Hkrati se je uveljavljalo prepričanje, da je razvoj vedno potekal postopoma, preko majhnih sprememb iz enega rodu v drugega, kultura pa je postala osrednje merilo, ki opredeljuje človeškost. Tako je nastala nova sinteza razvojne teorije, ki sta jo propagirala tudi Loring Brace in Milford Wolpoff. Brace je menil, da je razvoj človeštva kontinuirano potekal skozi štiri stopnje od avstralopitekov, preko pitekantropin in neandertalcev do modernih ljudi privlačnost enostavnosti razvojne teorije pa je konec šestdesetih let 20. stoletja utrdil Wolpoff, ki je zagovarjal obstoj zgolj ene vrste hominidov skozi celotno človeško preteklost. V tem času je pomembnejše terensko delo potekalo v Etiopiji, kjer je Clark Howell v Omu preučeval plio-pleistocenske sedimente. Howellovo delo je bilo izrednega pomena predvsem iz dveh razlogov. Prvič, Howell je ob sebi zbral strokovnjake z različnih področij in njegov multidisciplinarni pristop je postal zgled za vse kasnejše odprave, in drugič, sedimenti v Omu so predstavljali geološko zgodovino za zadnje štiri milijone let, kar je veliko daljše obdobje, kot so sprva pričakovali, ti sedimenti pa v času preučevanja niso bili razporejeni od spodaj navzgor, temveč so zaradi zemeljskih premikov na tem območju spremenili lego, se»prekucnili«in se tako razporedili po površju. V Omu so našli številne živalske 79

80 fosile, pa tudi nekaj človeških ostankov, ki jih je Howell razvrstil v štiri skupine hominidov: Australopithecus boisei, Australopithecus africanus, Homo habilis in Homo erectus. Najdenih je bilo tudi nekaj kamnitih orodij, starih okrog dva milijona let in več. Drug raziskovalec, ki je konec šestdesetih let 20. stoletja deloval v Etiopiji, je bil sin Louisa Leakeya, Richard Leakey. Ker na najdišču, ki mu je bilo dodeljeno, ni odkril ničesar presenetljivega, se je podal v južno Kenijo, na vzhodno obalo jezera Turkana. Do večjega odkritja je prišlo leta 1969, ko sta bili odkriti dve hominidni lobanji. Lobanja z oznako KNM-ER 406 je bila pripisana vrsti Australopithecus boisei, druga (KNM-ER 407), ki je bila gracilnejša, pa naj bi pripadala rodu Homo. Najdenih je bilo tudi nekaj kamnitih artefaktov, za katere je Richard Leakey domneval, da naj bi bili delo primerka ER 407. Medtem ko je bila prvotno ocenjena starost primerka ER 407 določena na 2,6 milijona let, kar bi pomenilo, da sta se rodova Australopithecus in Homo ločila že zelo zgodaj, so kasnejša preučevanja znižala starost na 1,9 milijona let, hkrati pa je prevladalo mnenje, da je primerek ER 407 ženska iz vrste Australopithecus boisei. Slika 19: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo KNM-ER 406 (vrsta Paranthropus oziroma Australopithecus boisei), najdišče KBS Member, Koobi Fora, Kenija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999,

81 Richard Leakey je svoje delo nadaljeval na najdišču Koobi Fora, kjer je našel številne fosile, ki so se povezovali z njegovo domnevo o zgodnji ločitvi pokolenj Australopithecus in Homo. Razlike med posameznimi lobanjami tako naj ne bi bile posledica spolnega dimorfizma, kot so bili prepričani mnogi, predvsem zagovorniki ideje o zgolj eni vrsti hominidov. Leta 1972 je bila odkrita kasneje zelo znana lobanja KNM-ER 1470, katere bistvena lastnost je bila velikost možganskega dela lobanje. Ta je bila ocenjena na najmanj 800 cm³ (današnja ocena je 750 cm³), kar bi brez težav pripisali rodu Homo, hkrati pa je bil obraz precej sploščen, spodnja čeljust široka, pa tudi ocene velikosti ustrezajočih zob so bile dokaj velike. Možnih je bilo torej več razlag, za katero vrsto in rod pravzaprav gre, vendar je Leakey primerek, na podlagi velikosti možganov, uvrstil v rod Homo. O vrsti si ni upal govoriti, saj so v tem času potekale številne debate o vrstah rodu Homo. Sporna je bila predvsem vrsta Homo habilis, ki je mnogi niso hoteli priznati. Znanstveniki, ki so proučevali lobanjo KNM-ER 1470, so bili že skoraj popolnoma prepričani, da le-ta predstavlja vrsto Homo habilis, nato pa se je izkazalo, da gre najverjetneje za predstavnika vrste Homo rudolfensis, ki naj bi predstavljala slepo evolucijsko vejo. Slika 20: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo KNM-ER 1470 (vrsta Homo rudolfensis), najdišče Burgi Member, Koobi Fora, Kenija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999,

82 Homo rudolfensis Najstarejši fosilni ostanki iz rodu Homo so bili odkriti v Vzhodni, Jugovzhodni in Južni Afriki. Med zgodnje predstavnike rodu Homo navadno prištevamo vrste Homo rudolfensis ( milijonov let nazaj), Homo habilis ( milijonov let nazaj) in Homo erectus ( milijonov let nazaj). Najstarejši primerki vrste Homo rudolfensis so bili najdeni v Keniji, Etiopiji in severnem Malaviju. Vrsta Homo rudolfensis je bila prvič imenovana za določitev primerka KNM-ER 1470, ki je bil leta 1972 odkrit v Keniji in je hkrati najbolj reprezentativen primerek omenjene vrste. Zanj je značilna predvsem velika možganska prostornina (750cm³), veliki kočniki in podaljšan obraz, ki je širok v višini oči in se zoži v višini nosu. Vrsta Homo rudolfensis naj bi, v primerjavi z avstralopiteki, imela tudi bolje razvit možganski del, ki je odgovoren za govor, kar pa ne pomeni, da je vrsta dejansko uporabljala govorno sporazumevanje. Ker pa ima vrsta precej velike kočnike, nekateri strokovnjaki kljub veliki možganski prostornini vrste Homo rudolfensis dvomijo o pravilnosti njenega umeščanja v rod Homo. Največja dilema okoli vrste Homo rudolfensis se nanaša na vprašanje, ali gre res za ločeno vrsto ali pa vsi fosilni ostanki pripisani, vrsti Homo rudolfensis, v resnici pripadajo vrsti Homo habilis? Tako nekateri razlike v višini, ki naj bi jasno ločevale omenjeni vrsti, pojasnjujejo s spolnim dimorfizmom, drugi pa so prepričani, da gre za dve ločeni vrsti, predvsem zaradi razlik v značilnostih zobovja. Če želimo rekonstruirati evolucijsko preteklost vrst, ki jih umeščamo med zgodnje predstavnike rodu Homo, je rekunstrukcija odvisna od tega, katere značilnosti omenjenih vrst upoštevamo kot najpomembnejše. Medtem ko vrsta Homo habilis kaže jasno redukcijo v velikosti zobovja, hkrati pa postkranialni del skeleta bolj 82

83 spominja na avstralopiteke, so za vrsto Homo rudolfensis značilni predvsem večji obrazni del in večji zobje (kar spominja na robustne avstralopiteke) ter večja možganska prostornina. Če torej pri vrsti Homo rudolfensis poudarjamo velikost možganov, bi lahko sklepali, da je omenjena vrsta verjetnejši neposredni prednik modernega človeka. Če pa se osredotočimo na velikost zobovja, bi za verjetnejšega neposrednega prednika modernega človeka izbrali vrsto Homo habilis. Problem pa se pojavi, ko želimo ugotoviti, katere od teh lastnosti so se pojavile kot posledica evolucijskega razvoja od neke predniške vrste in katere kot posledica značilnosti okolja in hkrati niso podedovane od predniške vrste. Če kot neposrednega prednika modernega človeka izberemo vrsto Homo habilis, so se veliki možgani Homo rudolfensisa in Homo erectusa morali razviti neodvisno. Če pa za neposrednega prednika modernega človeka izberemo vrsto Homo rudolfensis, bi morali njegov veliki in široki obraz ter velike zobe opredeliti kot značilnosti, ki so se razvile kot posledica okolja, v katerem je vrsta prebivala (pred okoli 2.5 milijonoma let se podnebje v Afriki spremenilo habitati hominidnih vrst so se tako iz bolj zaprtih in vlažnih spremenili v bolj odprte in sušne, kar je posledično vodilo k prevladovanju trše hrane, kot so korenine in gomolji). Vir: The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo rudolfensis essay. V letih 1974 in 1975 je bila na najdišču Koobi fora odkrita tudi lobanja ER 3733, ki se je razlikovala od do takrat odkritih lobanj v vzhodni Turkani. Prostornina možganov je bila ocenjena na cm³, starost primerka pa na 1,3 do 1,6 milijona let. Leakey se je nagibal k uvrstitvi primerka v vrsto Homo erectus, ker pa so bili v isti stratigrafski plasti odkriti tudi primerki vrste Australopithecus boisei, je to pomenilo dokončno opustitev ideje o eni sami vrsti hominidov in sprejetje ideje o istočasnem obstoju dveh različnih hominidnih vrstah na območju vzhodne Turkane. 83

84 Slika 21: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo KNM-ER 3733 (vrsta Homo erectus) iz KBS Member, Koobi Fora, Kenija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 175. Drug raziskovalec, ki je se je odločil poskusiti srečo v Etiopiji, je bil geolog Maurice Taieb. Ta je izkopaval na območju Afarskega trikotnika na severovzhodu države, kjer se združujejo tri tektonske prelomnice. Tamkajšnje kamnine naj bi bile po ocenah Taieba iz plio-pleistocenskega obdobja in so skrivale številne fosile. Taieba kot geologa ti fosili niso pretirano zanimali, so pa toliko bolj zanimali Dona Johansona, Howellovega študenta, ki se je prav tako napotil raziskovat v Etiopijo. Johanson je leta 1972 skupaj z drugimi strokovnjaki opravljal terensko delo v Hadarju, kraju ob reki Awash v dolini province Afar, ki je kmalu pozitivno presenetil. Tamkajšnji fosili (vrste Australopithecus afarensis) so bili stari okrog tri milijone let, med njimi pa je bilo prvo pomembnejše odkritje, staro nekje med tri in štiri milijone let del hominidne stegnenice in del pripadajoče golenice, ki se združita v kolenskem sklepu. Kolenski sklep je namreč del skeleta, ki nam jasno pove, ali je njegov lastnik hodil dvonožno ali štirinožno (pri dvonožcih je stegnenica pod kolčnim sklepom obrnjena navznoter in se pri kolenu približa drugi stegnenici, golenici pa potekata navpično navzdol, pri čemer sta stopali precej skupaj govorimo o t. i. nosilnem kotu človeškega kolenskega sklepa). 84

85 Samo leto kasneje, leta 1973, je na dan prišlo eno najdragocenejših odkritij iz Hadarja, to je kar štirideset odstotkov ohranjeni skelet mladega ženskega hominida, poimenovanega»lucy«. Iz skeleta je razvidno, da gre za osebo, ki je hodila dvonožno, v višino merila dober meter, prostornina možganov pa je podobna prostornini možganov človeku podobne opice. Spodnja čeljust spominja na obliko črke V, kočnika pa sta precej podobna kočnikoma današnjega človeka. Lucy je bila zares odlično odkritje, saj do takrat ni bil odkrit noben tako dobro ohranjen hominidni skelet, ki bi bil starejši od skeleta neandertalca (starost odkritih skeletov neandertalcev je bila pod let) vsaj približno bi ga lahko morda primerjali zgolj s primerkom Australopithecus africanus iz Sterkfonteina, ki je hodil dvonožno, vendar je bil hkrati pol milijona let mlajši kot Lucy. Slika 22: Skelet»Lucy«(NME-AL288-1) iz vrste Australopithecus afarensis, Hadar, Etiopija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999,

86 Leta 1975 je Johanson nadaljeval z izkopavanji v Afarju, kjer je na najdišču 333 naletel na še eno zanimivo odkritje. Našel je fosilne ostanke trinajstih hominidov, moških in žensk, tako odraslih kot otroških. Še vedno ni znano, ali so se ti fosili znašli skupaj po naključju, morda skozi daljše časovno obdobje, ali pa so res pripadali isti socialni skupini, kot so to prepričani nekateri. Če drži slednje, potem so morali pripadati tudi isti vrsti. Kateri vrsti so dejansko pripadali znamenita Lucy in ostali hadarski fosili oziroma ali gre zgolj za eno vrsto ali pa je teh več, je še danes eno najbolj spornih vprašanj v paleoantropologiji; danes so mnogi prepričani, da je bila Lucy pripadnica vrste Australopithecus afarensis 27. Australopithecus afarensis Prvi primerek, ki je bil pripisan vrsti Australopithecus afarensis, je leta 1970 v Hadarju v Etiopiji odkril Donald Johanson. V naslednjih letih je bilo odkritih še več fosilnih ostankov, ki so potrdili obstoj omenjene vrste, z novimi odkritji pa je postregla tudi Mary Leakey, in sicer na območju Laetolija v Tanzaniji. V slednjem primeru je šlo za znamenite stopinje živalskih vrst, ki so se ohranile v pepelu, datiranem na starost 3,6 milijonov let. Poleg živalskih stopinj je bilo odkritih tudi okoli 70 stopinj hominidne vrste, ki je hodila pokončno. Vsi fosilni ostanki, pripisani vrsti Australopithecus afarensis, so stari med 3,9 do 2,9 milijonov let, kar je precej dolgo obdobje, ki kaže na dobro prilagojenost vrste. Za samo vrsto je značilna majhna možganska prostornina ( cm³), velike čeljustne mišice, očiten spolni dimorfizem vrste, naprej pomaknjen obraz ter dvonožna hoja (ki pa je bila precej drugačna od dvonožne hoje modernega človeka). 27 Johanson in Taieb sta menila, da hadarski fosili pripadajo dvema ali trem različnim vrstam: primitivni obliki iz rodu Homo, obliki, ki je podobna vrsti Australopithecus africanus, ali pa obliki, ki spominja na robustne avstralopitecine. 86

87 V Etiopiji je bilo na najdišču Gona leta 1944 najdeno tudi najstarejše kamnito orodje, katerega starost je bila ocenjena na okoli 2,6 milijona let. Ker pa ob tem orodju niso bili odkriti nobeni hominidni fosilni ostanki, ne vemo natančno, kdo je bil njihov uporabnik, čeprav se mnogi znanstveniki nagibajo k pripisovanju izdelave omenjenega orodja zgodnjim vrstam iz rodu Homo. So pa bile leta 2009 v Dikiki v Etiopiji najdene 3,4 milijone let stare živalske kosti, na katerih so bile vidne sledi kamnitih orodij. In ker je vrsta Australopithecus afarensis edina poznana hominidna vrsta, ki naj bi v času od 4 do 3 milijone let nazaj živela na omenjenem območju, nekateri menijo, da bi lahko prav ta vrsta uporabljala omenjena orodja. Vendar pa je treba poudariti, da ta orodja niso bila izdelana, ampak je šlo za naravno oblikovane kamnite gmote, ki so bile primerne za uporabo. Vir: The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Australopithecus afarensis essay. V letih 1974 do leta 1981 so potekale terenske raziskave v kraju Laetoli pri Olduvajski soteski, na katerih je sodelovala tudi Mary Leakey. Odkritih je bilo okrog trideset hominidnih fosilov zgodnjega datuma, med katerimi sta bili tudi dve spodnji čeljusti, ocenjeni na starost 3,6 in 3,8 milijona let, ter dobro ohranjena lobanja, imenovana»lobanja Ngaloba«, prostornine okrog cm³ ter ocenjene starosti okrog let. Zagotovo najzanimivejše odkritje v Laeotoliju pa so sledi stopinj, ki jih je po naključju odkril paleoantropolog Andrew Hill. Stopinje so se ohranile, ker so bile odtisnjene v vulkanski pepel, nato pa jih je ob ponovnem izbruhu vulkana Sadiman prekril nov sloj vulkanskega pepela. Stopinje so v pepelu pustili tako ptiči in sesalci kot tudi zgodnji hominidi, katerih hoja je bila pokončna Stopinje hominidov so bile odkrite tudi drugod po svetu, na primer, v ledenodobnih jamah v Evropi, vendar so bile te veliko mlajšega datuma (nekaj deset tisoč let) in so vse pripadale vrsti Homo sapiens. 87

88 Kateri vrsti hominidov so pripadale stopinje, je bilo kar nekaj časa nedorečeno. Na koncu sta Tim White, študent Milforda Wolpoffa, in Don Johanson sklenila, da tako fosili iz Hadarja kot fosili iz Laetolija pripadajo eni sami vrsti. Med posameznimi fosili so bile sicer velike razlike v velikosti in še čem, vendar so bile te pripisane spolnemu dimorfizmu. Vrsta, o kateri je bilo govora, naj bi bila kot že rečeno bipedična, telesa njenih pripadnikov močno grajena, prostornina možganov primerljiva s šimpanzovo, obrazi podobni človeku podobnim opicam. White in Johanson sta bila mnenja, da gre za povsem novo vrsto hominidov, najstarejšo, ki je bila kadar koli odkrita. Poimenovala sta jo Australopithecus afarensis, šlo pa naj bi za prednico tako rodu Homo kot tudi rodu Australopithecus. Ideja, da naj bi bila vrsta iz rodu Australopithecus, prednica rodu Homo, je bila za mnoge nesprejemljiva. Toda White in Johanson sta vztrajala, da leži vrsta Australopithecus afarensis na glavnem deblu razvojne linije, ki se je pred okrog tremi milijoni let ločilo na dve veji: eno predstavlja rod Homo (od vrste Homo habilis, preko H. erectus, do H. sapiens), drugo pa rod Australopithecus (od Australopithecus africanus do A. robustus). Kasneje so mnogi strokovnjaki pripadnike vrste Australopithecus afarensis opisovali kot dvonožne, ki naj bi pa še vedno veliko časa preživeli na drevesih. Imeli naj bi namreč dobro razvito sposobnost plezanja in oprijemanja, kar so jim omogočale predvsem krajše noge ter ukrivljene dlani in okretna zapestja 29. Čeprav so bitja hodila pokončno, s čimer naj bi si po splošni teoriji osvobodila roke za izdelovanje orodij in prenašanje različnih stvari, pa do danes niso bila odkrita nobena kamnita orodja, ki bi jih lahko izdelali predstavniki vrste Australopithecus afarensis; najzgodnejša odkrita kamnita orodja so se pojavila šele milijon let pozneje. 29 Danes vemo, da se je bipedija oziroma dvonožnost razvijala postopoma skozi daljše časovne obdobje, kar pomeni, da bitja, pri katerih so vidne anatomske značilnosti, ki omogočajo dobro plezanje, niso nujno preživela veliko časa, plezajoč po drevesih, ampak so lahko te anatomske značilnosti v veliki meri zgolj še viden ostanek njihove»drevesne«preteklosti. Po drugi strani pa je zadrževanje na drevesih odvisno od danega okolja če je le-to dokaj pusto, brez obširnih gozdov, ki nudijo varnost in zavetje, so plezalne sposobnosti prav gotovo dobrodošel pripomoček za izogibanje nevarnosti, ki preži na tleh; pomanjkljivost dvonožnega premikanja je namreč predvsem majhna hitrost. 88

89 2.14. Postopnost evolucije pod vprašajem dvomljivcev V pričujočem podpoglavju se bom opirala na delo Iana Tattersalla (1999), ki poudarja, da sedemdeseta leta 20. stoletja niso bila zaznamovana samo s številnimi odkritji fosilov, ampak je bil to tudi čas, ko so se postavljala pod vprašaj stališča razvojne sinteze. Kot vemo, je sinteza zagovarjala postopen razvoj z majhnimi genetskimi spremembami, ki so se kopičile skozi daljše časovno obdobje, diktiral pa naj bi jih proces naravne selekcije. Postopne spremembe bi tako moral odražati tudi fosilni zapis, vendar pa pogosto ni bilo tako. Kljub bogati zbirki fosilov je bil fosilni zapis še vedno poln lukenj. Tako se je zdelo, da obstaja tudi druga možnost, da se namreč lahko nova vrsta pojavi nenadoma in tudi nenadoma izgine. Eden tistih, ki so se upirali teorijam sinteze, je bil tudi Niles Eldredge, ki je proučeval razvoj skupine trilobitov v ZDA. Opazil je, da pri trilobitih, ki so živeli na srednjem zahodu ZDA, kar šest milijonov let ni prišlo do nobenih anatomskih sprememb, razen ene same, ki bi lahko nakazovala pojav nove vrste. Na območju današnjega New Yorka pa je odkril veliko starejše najdišče trilobitov, na katerem sta obstajali dve različni vrsti trilobitov hkrati, kar bi pomenilo, da je do pojava nove vrste moralo priti zelo nenadoma. Pri svojih sklepih se je naslonil na koncept t. i. alopatrične speciacije, ki ga je zagovarjal Ernst Mayr. Alopatrična speciacija pravi, da do nastanka nove vrste privede neka geografska prepreka, ki določeno vrsto razdeli na dva dela. Ker se ločeni populaciji med seboj ne moreta več razmnoževati, med njima kmalu pride do genetskih razlik, ki jih spremljajo mutacije, vse dokler iz nekdaj ene ne nastaneta dve različni vrsti. Alopatrična speciacija predvideva torej nenaden pojav nove vrste. S svojimi tezami je Eldredge nasprotoval tako Darwinovi teoriji o postopnem razvojnem procesu in pojavu nove vrste preko adaptivne modifikacije, kot tudi 89

90 tistim, ki so menili, da lahko razvoj poteka različno hitro, odvisno pač od stopnje naravne selekcije. Eldredge je tako skupaj s Stephenom Jayem Gouldom ponudil t. i. teorijo prekinjenega ravnovesja, ki pravi, da so spremembe nenadne, te pa se navadno zgodijo na obrobju materinske populacije, kjer nastaneta dve hčerinski populaciji oziroma novi vrsti. Ti obrobni hčerinski populaciji se, še preden postaneta novi vrsti, nekoliko razlikujeta od materinske populacije v središču. Nahajata se namreč v okolju, ki je navadno vsaj do neke mere drugačno od tistega v središču in zahteva drugačno adaptacijo. Kljub številnim nasprotovanjem teoriji prekinjenega ravnovesja pa je ta pravzaprav ustrezala ugotovitvam klimatologov, ki so ugotavljali, da so se klimatske razmere, in s tem tudi habitati, spreminjali relativno hitro, kar je ponovno zamajalo teorijo o postopnih spremembah skozi daljše časovno obdobje. Veliko bolj logično se zdi, da se mora vrsta okolju prilagoditi hitro, če se želi izogniti izumrtju, ali pa se umakniti v ugodnejši habitat. Kakor koli že, rekonstrukcija filogenetske preteklosti je bila zmerom zapletena naloga, ki zahteva natančen študij raznolikih organizmov in razmerij med njimi. Temu se je posvetil tudi nemški entomolog Willi Hennig, ki je leta 1950 v svoji knjigi predstavil način določanja biološke klasifikacije in razvojnih razmerij, ki ga je poimenoval»filogenetska sistematika«. Takšen pristop je Ernst Mayr poimenoval kladistika, saj so razvojna razmerja predstavljena v obliki razvejanega drevesa oziroma diagrama. Hennigov pristop je pomemben predvsem zato, ker je zamenjal prejšnje določanje razmerij med organizmi, ki je temeljilo na opazovanju podobnosti med njimi, s pristopom, ki temelji na razvrščanju organizmov po načelu bližine skupnih prednikov. Slika 23 prikazuje preprost kladogram s tremi vrstami, ki so se razvile iz skupnega prednika Y, nadalje pa si vrsti B in C delita še mlajšega skupnega prednika X. Slednje lahko ugotovimo tako, da poiščemo vsaj eno»napredno«značilnost 90

91 (razvojno novost), ki si jo delita vrsti B in C, medtem ko vrsta A te značilnosti nima.»napredne«značilnosti se torej podedujejo od skupnega prednika. Ker pa smo našli tudi vsaj eno»napredno«značilnost, ki si jo delijo vse tri vrste, prikazane v kladogramu, vemo, da vse tri izhajajo iz skupnega prednika Y. Ostale značilnosti, ki si jih delijo vse tri vrste, so»napredne«le za njihovega prednika Y, v primerjavi z njegovimi predniki, medtem ko so za vrste A, B in C»primitivne«, saj nam ne povedo ničesar o razmerjih med njimi. Pri določanju razvojnih razmerij je torej bistvena morfologija oziroma distribucija»naprednih«značilnosti, časovne in geografske okvirje pa lahko zanemarimo 30. Slika 23: Najenostavnejša oblika kladograma Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, Nazaj k odkritjem V tem delu bom ponovno povzemala dognanja Iana Tattersalla (1999) in opisala nekaj raziskovanj in odkritij s področja Azije, Evrope in Afrike. 30 Katere značilnosti so»napredne«in katere»primitivne«, lahko ugotovimo na podlagi njihove distribucije»napredne«značilnosti imajo navadno ožje območje distribucije v primerjavi s»primitivnimi«. Naravo značilnosti lahko določamo tudi s pomočjo opazovanja razvoja posameznega organizma. Pri človeku se tako na zgodnji razvojni stopnji pojavijo škržne reže, kar je značilno tudi za ostale kopenske vretenčarje gre torej za»primitivno«značilnost. 91

92 Čeprav je v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja največ pozornosti paleoantropologov prejela afriška celina, pa je do zanimivih odkritij in novosti prihajalo tudi na azijskem in evropskem prostoru. S področja Azije je bila leta 1969 v osrednji Javi odkrita skoraj popolna lobanja primerka Homo erectus (znana kot Sangiran 17), ki je bila bolj robustnega videza kot ostali primerki, odkriti na Javi. Tako je bila postavljena teorija, da gre v primeru lobanje Sangiran 17 za primerek moškega spola, gracilnejše lobanje pa naj bi pripadale ženskim predstavnicam vrste Homo erectus. Današnja ocena je, da se starost javanskih fosilov Homo erectusa giblje med milijon in let. Slika 24: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo Sangiran 17 iz Kabuh Beds (vrsta Homo erectus), Sangiran, Java Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 217. Drugo zanimivo odkritje je bila najdba človeških fosilov na Kitajskem, ki bi lahko bili stari tudi do let ali več in bi lahko ustrezali vrsti Homo erectus. Novejše odkritje s Kitajske pa predstavljajo dobro ohranjeni fosilni ostanki z najdišča Jinniushan v provinci Liaoning, katerih prostornina možganov naj bi znašala okrog cm³. Domneva se, da gre za človeške ostanke, stare od do

93 let, kar bi lahko pomenilo, da gre za vrsto Homo erectus ali pa morda za modernejše primerke. Modernejši primerek, ki bi lahko zasedal mesto med Homo erectusom in Homo sapiensom, je bil leta 1978 odkrit tudi v provinci Shaanxi na Kitajskem in se ponaša z okrog cm³ možganske prostornine. Lobanja naj bi bila stara okrog let in naj bi po mnenju kitajskih raziskovalcev predstavljala zgodnjega pripadnika vrste Homo sapiens, ki je še ohranil določene poteze vrste Homo erectus. Dileme, ali neki primerek pripisati zgodnji vrsti Homo sapiens ali pa pozni vrsti Homo erectus, so bile pogost pojav tudi pri opredeljevanju fosilov, najdenih na evropskih tleh. Znan je, na primer, primerek iz jame Petralona v Grčiji, ki so ga odkrili leta 1960 in bi lahko bil star od pa vse do let. Danes se najverjetnejša starost giblje okrog let, primerek se najpogosteje opredeljuje kot arhaična oblika vrste Homo sapiens, okostje pa ima tudi precej značilnosti Homo erectusa. Nedavne študije omenjenega primerka so odkrile tudi več značilnosti, ki spominjajo na neandertalca. Podobna zgodba velja tudi za fosile iz jame Arago v vzhodnih Pirenejih pri Perpignanu. Gre torej za navado, ki izhaja iz tradicionalne znanosti, ki zagovarja tezo, da se je iz Homo erectusa razvil Homo sapiens, brez priznavanja vmesnih stopenj. Slika 25: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo iz Petralone, severna Grčija (domnevno arhaična oblika vrste Homo sapiens). Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999,

94 Nova odkritja iz Azije in Evrope so torej pogosto sprožala burne razprave, ki pa navadno niso pripeljale do konkretnejših sklepov. Mnenja o poimenovanju teh najdb so bila različna, teorije o liniji razvoja človeštva pa nekako na mrtvi točki. K temu je prav gotovo pripomoglo še vedno aktualno gradualistično razmišljanje o evoluciji in predalčkanje novih fosilov v stare sheme, tudi tistih, ki so kazali nekoliko drugačne morfološke značilnosti. Bolj pestro dogajanje se je odvijalo neposredno na terenu, kjer so raziskovalci kot, je Henry de Lumley, opravljali arheološka izkopavanja. De Lumley je na najdišču Terra Amata v Nici v južni Franciji odkril sledove kurišča, ki bi lahko bilo staro okrog let in predstavlja enega najstarejših dokazov za udomačitev ognja v Evropi (morda celo starejši bi lahko bili kurišči z najdišč Torralba ali Ambrona v Španiji). Terra Amata naj bi bila lovska postojanka, kjer naj bi si takratni ljudje izdelali ovalna bivališča iz v zemljo zapičenih tanjših vej, spetih na vrhu. Slika 26: Risba bivališča s kuriščem iz Terra Amate, Francija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 222. V tem času je izpopolnjena slika o razvoju in spreminjanju favne v preteklosti evropskega kontinenta prinesla nove dokaze o prvi človeški poselitvi Evrope, katere datum se je premaknil daleč v preteklost. Fosilizirani ostanki favne so pomagali 94

95 datirati številne druge fosile, kot je, na primer, čeljust iz Mauerja, datirana na več kot pol milijona let v preteklost. Nekatere druge najdbe naj bi bile stare celo po milijon let, orodja iz odbitkov, najdena v Franciji in Italiji, pa več kot let. Še bolj pa je presenetilo odkritje spodnje čeljusti v Dmanisiju v Gruziji, ki naj bi pripadala vrsti Homo erectus. Mandibula naj bi bila stara do 1,6 milijona let in predstavlja najstarejši dokaz o bivanju človeka v zahodni Evraziji. Nova odkritja pa so v preteklost premaknila tudi čas prve naselitve neandertalcev v zahodni Evropi. Konec sedemdesetih let 20. stoletja je bil na najdišču Biache-St-Vaast v severovzhodni Franciji odkrit del lobanje iz riške ledene dobe (starost lobanje je bila ocenjena na let). Ob lobanji je bilo najdeno tudi kamnito orodje moustérienskega tipa, ki naj bi ga izdelali zgodnji neandertalci. Vprašanje, kdaj so prvi neandertalci prispeli v Evropo, je postalo ponovno zanimivo v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Leta 1993 je namreč Juan Luis Arsuaga objavil novico o odkritju treh dobro ohranjenih hominidnih lobanj (dve odrasli in ena juvenilna), ki so jih leta 1992 odkrili na najdišču Sima de los Huesos v gričevju Atapuerca v Španiji. Lobanje naj bi bile stare kar let in so pripadale arhaičnemu Homo sapiensu oziroma zgodnjemu neandertalcu. Če se premaknemo nekoliko dlje proti vzhodu, naletimo na jamo Amud v Izraelu, kjer je bil leta 1961 odkrit kar 178 cm visok skelet neandertalca, katerega prostornina lobanje je bila ocenjena na cm³, starost skeleta pa na let. Najmlajši primerek neandertalca z Bližnjega vzhoda, star let, je bil odkrit v jami Kebara v Izraelu. Fosilov, ki bi jih lahko pripisali vrsti Homo neanderthalensis, do sedaj niso odkrili nikjer v Afriki; so pa na afriškem kontinentu na dan prihajali drugi fosili. 95

96 Slika 27: Pogled od strani in od spredaj na neandertalsko lobanjo iz jame Amud, Izrael Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 228. V osemdesetih letih 20. stoletja se je pozornost ponovno usmerila k jezeru Turkana v Keniji, kjer je leta 1984 ekipa Richarda Leakeya na najdišču ob reki Nariokotoma odkrila del moškega skeleta. Pripadajoči zobje so bili primerljivi z zobmi enajst do dvanajst let starega modernega otroka, starost primerka pa je bila ocenjena na 1,6 milijona let. Primerek (ta je celo bolje ohranjen kot znamenita Lucy) je bil umeščen v vrsto Homo erectus, kljub temu, da ni šlo za čokato grajenega hominida, kot se je to navadno pričakovalo za omenjeno vrsto.»deček iz Turkane«, kot je bil primerek poimenovan (označen tudi kot KNM-WT 15000), je bil ob smrti visok okrog 162 cm (v odrasli dobi naj bi po pričakovanjih dosegel višino okrog 183 cm), vitke postave z dolgimi okončinami, s čimer je bilo njegovo telo prilagojeno vročemu tropskemu podnebju. Odkritje»Dečka iz Turkane«je pomembno predvsem zato, ker gre za najstarejši ohranjeni fosil hominida, čigar določene anatomske značilnosti so primerljive z anatomijo danes živečih modernih ljudi (primerek je vsekakor hodil dvonožno in ravno takšen način lokomocije je prispeval k razvoju telesnih razmerij, ki so vodila do telesnih razmerij modernega človeka). 96

97 Slika 28: Skelet»Dečka iz Turkane«(KNM-WT 15000) iz Nariokotomeja (vrsta Homo erectus), Zahodna Turkana, Kenija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 236. Leta 1985 so se ponovno začela izkopavanja v soteski Olduvai. Julija 1986 je Don Johanson odkopal močno zdrobljene fragmente hominidnega skeleta, označenega kot OH 62. Primerek je bil umeščen v vrsto Homo habilis, njegova starost pa, glede na plasti tufa, ocenjena na 1,85 do 1,75 milijona let. Ali gre primerek OH 62 res pripisati vrsti Homo habilis ali ne, je bilo dolgo časa sporno vprašanje. Primerek namreč ni bil toliko starejši od»dečka iz Turkane«, pa vendar je bila njegova anatomija bistveno bolj arhaična, celo bolj arhaična od Lucyjine. To pa se ni skladalo s teorijo gradualističnega razvoja, po kateri naj bi bila vrsta Homo habilis vmesna stopnja med avstralopitekom in vrsto Homo erectus. Vrsta Homo habilis je bila pogosto problematična tudi zato, ker ni bila nikoli dovolj 97

98 natančno opisana in ker so številni raziskovalci svoje fosili umeščali v omenjeno vrsto vse preveč lahkotno. Tako ni čudno, da so nekateri skeptiki menili, da gre pri primerkih, pripisanih vrsti Homo habilis, v resnici za fosile več različnih vrst. Eden takih je bil tudi anatom Bernard Wood, ki je ob odprtju razstave originalnih hominidnih fosilov v Ameriškem naravoslovnem muzeju leta 1984 izjavil, da»obstajajo v Vzhodni Afriki v starejšem pleistocenu najmanj tri vrste neaustralopitecinskih taksonov«(tattersall, 1999:239). Drugo pomembnejše odkritje s področja zahodne Turkane je leta 1985 predstavljalo odkritje Alana Walkerja. Ta je ob potoku Lomekwi naletel na okrog 2,5 milijona let star fragment lobanje. Lobanja, poznana kot»črna lobanja«, sicer pa označena kot WT 17000, se je po številnih značilnostih razlikovala od lobanj ostalih robustnih avstralopitekov. Walker in Leakey sta»črno lobanjo«pripisala vrsti Australopithecus boisei, pri tem pa dopuščala možnost, da bi morda lahko šlo tudi za kakšno povsem novo vrsto. Do umestitve lobanje WT v novo vrsto je res prišlo leta 1987, in sicer v vrsto, ki sta jo v šestdesetih letih 20. stoletja, prvič omenila Camille Arambourg in Yves Copens, to je Paraustralopithecus aethiopicus (kasneje vrsta poimenovana Paranthropus aethiopicus oziroma Australopithecus aethiopicus). Paranthropus aethiopicus Fosilni ostanki vrste Paranthropus aethiopicus (tudi Australopithecus aethiopicus) so bili odkriti na območju vzhodne Afrike, in sicer v Etiopiji, Keniji in Tanzaniji. Gre za fosilne ostanke iz časa 2,7 do 2,3 milijona let nazaj, pri tem pa je treba poudariti, da gre zgolj za ostanke lobanj in ne ostalih delov skeleta. Značilnosti lobanjske votline spominjajo na vrsto Australopithecus afarensis, med tem ko značilnosti obraznega dela in zobovja bolj ustrezajo vrstama Paranthropus boisei in Paranthropus robustus. 98

99 Odkritje vrste Paranthropus aethiopicus je pomembno predvsem zato, ker priča o izvoru robustnih avstralopitekov. Tako naj bi bila vrsta Paranthropus aethiopicus prednica vrst Paranthropus robustus in Paranthropus boisei, prednica vrste Paranthropus aethiopicus pa naj bi bila vrsta Australopithecus afarensis. Vir: The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Paranthropus aethiopicus essay. Slika 29: Pogled od strani in od spredaj na»črno lobanjo«(knm-wt 17000) (vrsta Australopithecus aethiopicus) iz Lomekwija, zahodna Turkana, Kenija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999, 244. V šestdesetih letih 20. stoletja je iskanje najstarejših prednikov človeštva potekalo tudi v Južni Afriki. C. K. Brain iz Transvaalskega muzeja se je v sklopu svojih preučevanj avstralopitekov osredotočal tudi na sam proces nastanka jamskih najdišč, ki so bila pogosto bogata s fosilnimi ostanki. Tako je leta 1965 nadaljeval z izkopavanji v Swartkransu in do leta 1970 pripravil rekonstrukcijo procesa nastanka jame, ki jo je sčasoma napolnil grušč. Po Brainovi rekonstrukciji je jama nastala kot posledica raztapljanja dolomita v podtalnici ter se nato s pomočjo jaška povezala s 99

100 površjem. Jašek je deloval kot nekakšen kanal, po katerem je voda v jamo prinašala različne sedimente ter kosti živali. Na vprašanje, od kod toliko živalskih kosti v Swartkransu, je Brain odgovoril s tezo, da so bili leopardi tisti plenilci, ki so v pusti stepi ulovljen plen odnašali na drevesa, kosti, ki so ostale od njihove pojedine, pa so se slej kot prej znašle v jamah. Brain je hkrati predpostavil, da so bili tudi avstralopiteki žrtve leopardov, vendar se njihove kosti niso ohranile v velikem številu, saj naj bi bile postkranialne kosti primatov preveč nežne in torej prav tako primerne za leopardov obrok. Bila pa je zato večja možnost, da se je ohranila lobanja. Brainu je res uspelo najti fragment lobanje, ki naj bi pripadal primerku iz rodu Paranthropus, na katerem sta bili vidni tudi dve luknji, ki odlično ustrezata podočnikoma fosilne čeljusti leoparda. V kasnejših izkopavanjih je bilo v Swartkransu odkritih več primerkov iz rodu Paranthropus ter le šest fosilov iz rodu Homo. Odkrita pa so bila tudi kamnita in koščena orodja. Pri tem je bila postavljena teza, da so orodja iz kosti čisto mogoče delo Paranthropusa, kamnita orodja pa najverjetneje delo rodu Homo. Terensko delo je poleg Swartkransa potekalo tudi v Sterkfonteinu, znano kot klasično najdišče vrste Australopithecus africanus. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je v Sterkfonteinu deloval tudi Ron Clark, ki je opisoval tam odkrite fosile. Ker so se najdeni fosili med seboj očitno razlikovali (po večji ali manjši obliki zob, nadočesnim delom ter drugimi obraznimi potezami), je Clark podal domnevo, da sta bili v Sterfonteinu prisotni dve različni hominidni vrsti, klasični Australopithecus africanus in Australopithecus robustus. Enak rezultat se je pokazal pri fosilih, najdenih na najdišču Makapansgat, katerih starost je bila ocenjena na okrog 3 milijone let. Če je ta datum pravilen, potem velja Makapansgat za najstarejše najdišče avstralopitekov v Južni Afriki, fosilni ostanki»otroka iz Taunga«, ki so bili odkriti leta 1924 in ocenjeni na starost okrog 2,2 milijona let, pa za geološko in razvojno najmlajše fosilne ostanke vrste Australopithecus africanus. Fosilni ostanki najrazličnejših hominidov pa niso vedno poželi vse pozornosti raziskovalcev. Številni arheologi so se namreč ukvarjali z orodji, ki so bila odkrita ob 100

101 fosilih. Če so jih sprva zanimale predvsem oblike orodij, pa se je kasneje zanimanje preusmerilo predvsem k samemu načinu izdelave. Izkazalo se je namreč, da nam lahko tehnologija izdelovanja orodij pove več o mislih izdelovalca kot pa končna oblika artefakta ali pa velikost izdelovalčevih možganov. Z oldowanskimi orodji se je veliko ukvarjala Mary Leakey, ki je le-ta razvrstila v več tipov, kot so: sferoidi, poliedri, diskoidi, čoperji itd. Posamezni tip naj bi bil odvisen od načina obdelave jedra oziroma prodnika, od katerega so bili odbiti koščki. Sprva se je domnevalo, da je bilo končno orodje tisto, kar je ostalo od obdelanega jedra, nato pa so analize pokazale, da so bila orodja v resnici odbiti kosi, ki so se uporabljali kot noži in strgala, jedra pa zgolj ostanki. Poleg prodnikov poznamo tudi pestnjake, ki se pojavijo pred okrog 1,5 milijona leti, po pojavu vrste Homo ergaster. Govorimo o orodju, ki kaže na izdelavo po šabloni, ki si jo je izdelovalec orodja predhodno oblikoval v svojih mislih. Pestnjaki tako niso zgolj stranski produkt odbitkovne obdelave nekega materiala in kažejo na prihod acheuléenske kulture. Slika 30: Pogled na oldowansko jedrno orodje (AMNH ) iz fonolita (vulkanske kamnine) iz soteske Olduvai, Tanzanija Vir: Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji, Tattersall I., 1999,

102 Proučevanja orodij, ki so jih našli na posameznih najdiščih, so pokazala tudi, da so oldowanski hominidi, kot najstarejši izdelovalci orodij, poleg materialov, ki so jim bili pri roki, za izdelovanje orodij uporabljali tudi materiale, ki so jih morali prinesti iz bolj oddaljenih najdišč 31. Slednje kaže na to, da izdelovanje orodij ni bilo zgolj priložnostno, temveč je bilo, vsaj občasno, načrtovano tudi v naprej Izvor modernega človeka Prvo poglavje diplomske naloge bom končala s podpoglavjem o izvoru modernega človeka, pri čemer se bom naslanjala na delo Iana Tattersalla (1999). Kot je bilo to v navadi že vse od začetka razvoja paleoantropologije, se je tudi v drugi polovici 20. stoletja večina paleoantropologov ukvarjala z iskanjem najstarejših hominidnih prednikov. Izvor modernega človeka, torej Homo sapiensa, očitno ni bilo toliko zanimivo vprašanje, morda tudi zato ne, ker je bila večina raziskovalcev prepričana, da izvora mislečega človeka ni mogoče določiti z nekim konkretnim dogodkom v preteklosti, ampak se je vrsta Homo sapiens razvijala postopoma. Ker pa je bila ideja o obstoju več hominidnih vrst v preteklosti že dodobra razširjena, so se zagovorniki teorije o eni sami vrsti ponovno lotili dela ter spodbudili preučevanje izvora modernega človeka. Govorili smo že o Franzu Weidenreichu, ki je postavil teorijo o štirih glavnih modernih človeških rasah oziroma skupinah (avstralska, mongolidna, afriška in evrazijska), ki naj bi imele ločene izvore. In čeprav naj bi se razvijale neodvisno druga od druge, in to z različnim tempom, so sčasoma prispele do iste točke v razvoju. To naj bi bila posledica njihove prirojene težnje k razvoju k posebnemu cilju. Razvojna sprememba naj bi tako bila»izraz neke vrste notranjega potenciala, 31 Novejše raziskave, ki so jih izvedli Nick Toth z Univerze Indiana, Kathy Schick in sodelavci Yerkesovega centra za raziskovanje primatov, so ponudile idejo, da je že pred oldowanom obstajala določena stopnja obdelave kamna, ki pa jo je zelo težko identificirati, saj močno spominja na t. i. eolite, ki nastanejo kot posledica delovanja naravnih sil. 102

103 ki ga nosi v sebi vsako pokolenje organizmov«(tattersall, 1999:113). V primeru človeških ras se je, po Weidenreichu, avstralska skupina, preko megantropa in pitekantropa, razvila iz rodu Gigantopithecus. Tudi moderni vzhodni Azijci naj bi bili potomci Gigantopithecusa, s sinantropom in drugimi nedefiniranimi vrstami kot vmesnimi členi. Moderni prebivalci južne Afrike naj bi imeli celo vrsto starodavnih prednikov, moderni Evropejci in ljudstva zahodne Azije pa naj bi izvirali iz neznanega prednika, z neandertalci iz Tabūna, modernimi ljudmi iz Skhūla in predniki iz Cro-Magnona kot vmesnimi stopnjami v razvoju. Svojo teorijo je Weidenreich predstavil z dokaj zapletenim diagramom, ki je poleg paralelnih linij vseboval tudi diagonalne povezave med pokolenji. Vendar pa Weidenreichova teorija v njegovem času ni požela ravno pretiranega zanimanja, postala pa je aktualnejša nekoliko kasneje. Z njo se je, na primer, ukvarjal tudi antropolog Carleton Coon, ki je k Weidenreichovim štirim dodal še peto moderno človeško raso, in sicer grmičarje iz Južne Afrike. Coon je menil, da naj bi se vseh pet ras, po ločenem izvoru, znašlo na isti točki v razvoju z nastopom rodu Homo in ne šele s prihodom Homo sapiensa kot so verjeli Weidenreichovi kolegi. Coonove ideje so mnogi zavzeto zavračali in se ponovno vrnili k proučevanju Weidenreichovih diagonalnih linij diagrama. Te so razumeli kot genski pretok med sosednjimi populacijami, ki je bil dovolj velik, da so vse populacije ostale del ene in iste vrste. Tako se je oblikoval koncept»multiregionalne kontinuitete«, katerega avtorja sta Alan Thorn in Milford Wolpoff. Leta 1981 sta objavila članek s trditvijo, da lahko lokalni populaciji v Avstralaziji sledimo tudi do skoraj milijon let v preteklost. Kasneje sta idejo o kontinuiteti razširila še na skoraj celotno območje Starega sveta, kar bi pomenilo, da so se hominidi iz Afrike (po Thorno in Wolpoffu naj bi bili to pripadniki vrste Homo erectus) pred okrog milijon leti razširili po skoraj celotni Evraziji. Ker so se omenjeni hominidi tako znašli v drugačnem okolju, je to zahtevalo določene prilagoditve na okolje. Posledično so populacije v relativno kratkem času razvile regionalne fizične značilnosti, ki so se pokazale kot razlike med populacijami z različnih območij. Zaradi genskega pretoka, ki se je nadaljeval med populacijami, pa so te, kljub lokalnim specifikam, ostale pripadnice iste vrste. Zagato o tem, kako lahko pokolenja različnih izvorov sčasoma postanejo ena sama nova 103

104 vrsta, pa sta Thorn in Wolpoff rešila z odgovorom, da vrsta Homo erectus pravzaprav predstavlja primitivno obliko vrste Homo sapiens. Če se naslonimo na besede Iana Tattersalla, so menja o tem, koliko je vrst v resnici, tako različna predvsem zato, ker se je paleoantropologija razvila predvsem na podlagi študija človeške anatomije, ne pa na podlagi primerjalne anatomije in geologije, pa tudi zato, ker si mnogi še danes želijo dokazati, da mora biti vrsta Homo sapiens, kot naša vrsta, nekaj posebnega in drugačnega od vseh ostalih hominidnih vrst. Kot veliko oviro pa Tattersall poudarja tudi navado, da med skoraj nepregledno zbirko fosilov običajno»iščemo spremenljivost, namesto da bi iskali različnost«32 (Tattersall, 1999:273). Še ena stvar, ki jo poudari Tattersall in ki je ključnega pomena za paleoantropologijo, je vprašanje prepoznavanja vrst v fosilnem zapisu. Vemo namreč, da v evolucijskem razvoju prihaja do speciacije oziroma do pojava nove vrste. Bistvo speciacije je, da pride do dokončne genetske izolacije med sorodnimi populacijami, kar pomeni, da le-te med seboj niso več reproduktivno združljive. Problem pa je, ker speciacija ni nujno istočasno povezana tudi z morfološkimi spremembami, ki jih lahko opazujemo pri proučevanju fosilov. To pomeni, da je lahko ena vrsta sestavljena iz populacij, ki so si med seboj morfološko precej različne, vendar ostajajo genetsko kompatibilne. Na drugi strani pa lahko pride do genetske nezdružljivosti tudi brez večjih sprememb v morfologiji posameznih populacij. Prepoznavanje in razvrščanje vrst na podlagi fosilnega zapisa torej ni enostavna naloga. Je pa vsekakor bistvenega pomena, saj napačna klasifikacija vrst neizogibno vodi do napak skozi celotno nadaljnje proučevanje. V osemdesetih letih 20. stoletja se je kot alternativa konceptu multiregionalne kontinuitete pojavila tudi t.i. hipoteza»ven iz Afrike«. Hipoteza govori o izvoru modernega človeka, torej Homo sapiensa, in pravi, da moderni človek izvira iz Afrike. Predstavniki omenjene vrste naj bi se iz Afrike (za razliko od pripadnikov 32 Z izrazom»spremenljivost«tattersall misli na iskanje variabilnosti znotraj iste vrste, namesto da bi iskali raznolikost med vrstami. Tako tudi meni, da sta Thorne in Wolpoff dve različni vrsti (Homo erectus in Homo sapiens) želela stlačiti v isti koš. 104

105 vrste Homo erectus, ki so po scenariju Thorna in Wilpoffa poselili še neobljudene predela sveta) razširili v območja, ki so že bila naseljena. Homo sapiens naj bi tako z novo zasedenega območja pregnal tam živeče hominidne sorodnike (neandertalce v Evropi). Hipotezo»ven iz Afrike«so podpirale tudi genetske raziskave različnih znanstvenikov. Tako sta, na primer, že v sedemdesetih letih 20. stoletja genetika Masatoshi Nei in Arun Roychoudhury proučevala krvne proteine evropskih, afriških in azijskih človeških populacij ter ugotovila, da so razlike med afriško populacijo in drugima dvema večje kot pa razlike med evropsko in azijsko populacijo. Istočasno sta izračunala, da naj bi se ločitev med afriško in evrazijsko populacijo zgodila pred okrog do leti, ločitev med evropsko in azijsko pa pred okrog leti. Nadaljnje raziskave drugih znanstvenikov pa so poskušale določiti datum nastanka vrste Homo sapiens raziskave človeške mitohondrijske DNK so nastanek vrste Homo sapiens datirale na čas pred okrog leti ali manj, kar se je ujemalo tudi s fosilnim zapisom iz južne Afrike. V tem času so se pojavile tudi nove tehnike datiranja, kot so elektronska spin resonanca (ESR), termoluminescenca (TL), uranov niz (U-niz) in druge. Nove datacijske tehnike so omogočile, da so fosili spregovorili še jasneje in bogateje, pridobljeni podatki pa so iz leta v leto natančnejši in seveda tudi polni presenečenj. Tako se pogosto izkaže, da so bili v preteklosti postavljeni napačna predvidevanja in sklepi. 105

106 3. METODOLOGIJE ZNANSTVENEGA RAZISKOVANJA V PALEOANTROPOLOGIJI TER POVEZOVANJE Z DRUGIMI VEDAMI V pričujočem poglavju bom sprva povzela nekaj besed Rajka Muršiča (2011) o znanstvenem načinu pridobivanja znanja, nato pa bom uporabila informacije s spletne strani projekta Middle Awash v Etiopiji. Vedenje in znanje o najrazličnejših vprašanjih, ki si jih ljudje kot razumna bitja zastavljamo, lahko pridobivamo na različne načine. Za znanstveni način pridobivanja znanja velja, da se predmeta preučevanja lotimo sistematično, da lahko pridobljene podatke znova preverimo in da na podlagi dobljenih podatkov oblikujemo teorije, ki jih z nadaljnjim preučevanjem in opazovanjem potrdimo ali pa ovržemo. Preverljivost in opazovanje sta torej ključnega pomena za znanstveno obravnavanje določenih pojavov. Ko se je uveljavila empirična metodologija raziskovanja, je, pojasnjuje Murčič, prišlo do oblikovanja dveh vej znanosti, ki ju ločuje način analize predmeta. Na eni strani gre za t. i. razlagalne znanosti,»ki si prizadevajo doseči trajnejša spoznanja, s katerimi je mogoče razložiti naravne pojave«, na drugi strani pa govorimo o t. i. pojasnjevalnih znanostih,»ki temeljijo na pojasnjevanju pojavov, ki jih povzročajo človeška bitja«(muršič, 2011:31). V 19. stoletju je Wilhelm Dilthey uveljavil temeljno razliko med omenjenima vejama znanosti, po kateri naravoslovne znanosti naravne pojave razlagajo, medtem ko humanistične in družboslovne znanosti naravne pojave, povezane s človeškim delovanjem, poskušajo razumeti. Raziskovalno delo paleoantropologov temelji predvsem na proučevanju fosilnih ostankov hominidnih vrst, proučevanju različnih artefaktov, ki so jih uporabljali naši predniki, pri tem pa je treba upoštevati tudi različne kontekste, v katerih so ti predniki nekoč živeli in delovali. Proučevati in rekonstruirati tako daljno preteklost, s katero se paleoantropologija ukvarja, pa prav gotovo ni enostavna naloga. Prva težava je vsekakor v tem, da so mnogi fosilni ostanki in artefakti iz daljne preteklosti močno poškodovani ali pa se zaradi sil narave sploh niso ohranili. Tako je 106

107 nemalokdaj težko pravilno sklepati o videzu danes že izumrlih hominidnih vrst, njihovem načinu življenja, kulturnem razvoju ter tudi o njihovem razvoju v evolucijskem smislu. Ker se paleoantropologija torej ukvarja z daljno preteklostjo, pri svojem delu navadno ne more uporabljati metodoloških pristopov, ki so značilni za antropologijo oziroma socialno ali kulturno vejo antropologije. Tako paleoantropologi ne morejo uporabiti metode opazovanja z udeležbo, saj preučujejo že izumrle človeške prednike. Nemogoče je tudi izvesti intervju ali anketo. Vsekakor pa gre za način dela na terenu, zbiranje najrazličnejših informacij, preučevanje literature in drugih virov, obdelovanje dobljenih podatkov, primerjalne študije, arhiviranje, pisanje terenskega dnevnika ter člankov in ostalih znanstvenih besedil. Pridobljeno znanje pa je nato potrebno posredovati različnim uporabnikom. Kot pojasnjujeta Henry Gilbert in Tim White (2001), ki sta sodelovala pri projektu Middle Awash v Etiopiji 33, delo paleoantropologov najprej poteka na terenu oziroma najdišču, kjer se izvajajo arheološka izkopavanja. Najprej je treba določiti najdišče, pri čemer se uporabijo različni zapisi o tem, kaj je nekoč obstajalo na določenem kraju, ter fotografiranje iz zraka, ki lahko s posebno tehniko razkrije tudi, kaj je skrito pod površjem zemlje. Zelo pogosto pa se neko potencialno najdišče odkrije čisto po naključju. Milijone let stari ostanki so lahko na primer dolgo časa varno zakopani globoko v geološki plasti, nato pa se zaradi erozije plasti pojavijo na površju (starodavnih fosilnih ostankov in artefaktov nikakor ni lahko odkriti, najpogosteje pa jih lahko najdemo v dolinah s strmimi pobočji, ki so nastale z usedom zemeljske skorje, ter v rekah in jezerih). Paleoantropologi nato skupaj z geologi in arheologi neposredno pregledajo potencialno najdišče oziroma sedimente, ki bi lahko vsebovali fosilne ostanke in artefakte. Ker so mnogi ostanki navadno 33 Zgodovina raziskovanja na arheološkem najdišču Middle Awash, na območju Afarskega trikotnika v Etiopiji, sega že v leto Območje je posebno predvsem zaradi geološke zgradbe, saj so tamkajšnji sedimenti stari do šest milijonov let. Na najdišču so bili odkriti fosilni ostanki vrst Ardipithecus kadabba, Ardipithecus ramidus, Australopithecus anamensis, Australopithecus afarensis, Australopithecus garhi, Homo erectus in Homo sapiens. 107

108 poškodovani in tako tudi zlomljeni na majhne dele, je treba natančno pregledati sedimentne plasti, hkrati pa mora imeti vsak raziskovalec tudi dovolj znanja in izkušenj, da sploh prepozna iskane ostanke in da je sposoben ločiti ostanke hominidov od ostankov drugih živali. Ker je delo na terenu zelo kompleksno, se navadno sestavi skupina strokovnjakov z različnih področij (paleoantropologije, arheologije, geologije, paleontologije), ki imajo točno določene naloge. Če gre za veliko najdišče (na primer Hadar, Middle Awash, Oldovajska soteska), lahko delo na terenu, navadno z vmesnimi presledki, poteka tudi več desetletij. Pri tem pa je veliko odvisno tudi od oblasti in denarja, ki so ga pripravljene nuditi različne fundacije in združenja. Takoj, ko so ostanki odkriti, je treba vsak fragment natančno označiti in dokumentirati. Pri tem je pomembno, da je določena natančna geografska lokacija, kje je bil kak fosil ali artefakt odkrit, pa tudi geološka lokacija oziroma starost primerka. Lahko se tudi zgodi, da so na nekem najdišču odkriti ostanki iz različnih obdobij, zato je natančno dokumentiranje izrednega pomena. Nato se vsi najdeni fragmenti izkopljejo, pri čemer sta seveda nujni previdnost in natančnost, da najdb ne bi dodatno poškodovali. Ker so fosilni ostanki okostij zelo krhki, le-te navadno utrdijo s sredstvi za konserviranje. Ko so izkopavanja na najdišču končana, se vse najdbe prepeljejo v ustanove, ki jih bodo obdelale in primerno shranile. Tam se vse fosile katalogizira, nato pa sledi, velikokrat zelo dolgotrajno čiščenje (čiščenje, na primer, ene same lobanje lahko traja tudi tri leta ali več), pri čemer je treba odstraniti vse sledi sedimenta. Temu sledi sestavljanje posameznih fragmentov v celoto (dele zobovja se navadno zlepi skupaj), nato pa se vse skupaj fotografira s posebno svetlobo, ki razkrije čim večje število anatomskih detajlov. Za vse fosilne ostanke nato naredijo kalupe, ki se navadno uporabljajo pri preučevanju (tudi mednarodnem), hkrati pa ti kalupi služijo tudi kot nekakšna rezerva originalnega fosila. Ker fosilni ostanki in različni artefakti skrivajo v sebi veliko podatkov, jih znanstveniki natančno preučijo, vse nove dokaze pa 108

109 pogosto primerjajo s starimi dokazi, pri čemer gre navadno za sodelovanje različnih strokovnjakov in raziskovalcev z različnih področij. Ko so znani prvi podatki, se novo pridobljeno znanje strne v različne publikacije, ki predstavljajo glavno sredstvo komuniciranja v znanstveni skupnosti. Izsledki o novih fosilnih dokazih hominidnih vrst se najpogosteje, v obliki člankov, objavijo v dveh najvplivnejših znanstvenih revijah, to sta reviji Science in Nature. Šele nekaj let zatem navadno sledi obširnejša publikacija v obliki monografij. Objava podrobne publikacije pa ne pomeni, da je delo končano. Iste fosile namreč pogosto še naprej preučujejo različni znanstveniki z vsega sveta, ki jih ob vsakem novem odkritju ponovno potegnejo na svetlo za namene primerjalnih študij. Osnovna značilnost metodologije na področju paleoantropologije je tako tudi njeno povezovanje z drugimi vedami. Paleoantropologija se najpogosteje povezuje z arheologijo, geologijo in paleontologijo, primatologijo, pa tudi anatomijo, genetiko, klimatologijo ipd. Takšno sodelovanje je pravzaprav nujno, če želimo celostno preučevati človekov izvor in evolucijo. 109

110 4. METODE DATIRANJA FOSILNIH OSTANKOV IN ARHEOLOŠKIH ARTEFAKTOV V pričujočem poglavju bom predstavila metode datiranja fosilnih ostankov in arheoloških artefaktov, kot jih opisuje Ian Tattersall (1999). Ko se odkrije kak fosil ali drug arheološki artefakt, ga je treba pravilno in čim natančneje opisati. Pri tem je bistvenega pomena tudi podatek o starosti fosilnega ostanka oziroma arheološkega artefakta. Vendar pa določanje starosti nikoli ni bila in še danes ni lahka naloga. Ko moderne datacijske tehnike še niso bile razvite, se je navadno datiralo tako, da se je zapisalo, da neka geološka plast leži višje ali nižje od druge plasti, kar je pomenilo, da je ena plast mlajša oziroma starejša od druge. Fosilnim ostankom in drugim najdbam, ki so ležali v globljih plasteh, se je torej pripisala višja starost kot tistim iz višjih geoloških plasti. Tak način datacije pa je bil pomanjkljiv predvsem zato, ker ni ponujal nobenih podatkov v smislu minevanja let. Šele metode, ki so se začele intenzivneje razvijati v drugi polovici 20. stoletja, so omogočile veliko natančnejše datiranje, vendar se mnoge med njimi še naprej izpopolnjujejo. V petdesetih letih 20. stoletja se je začela uporabljati fluorjeva analiza. Ta se je sicer pojavila sredi 19. stoletja, prvič pa jo je, sto let kasneje, v znanstvene namene uspešno uporabil Kenneth Oakley iz Britanskega naravoslovnega muzeja. Ker fosilni ostanki iz sedimentov, v katerih ležijo, vsrkavajo fluor, lahko na podlagi količine fluorja v fosilu ocenimo, kolikšna je njegova starost oziroma koliko časa je bil fosil v sedimentih višja kot je vsebnost fluorja, starejši so fosilni ostanki. Ker pa na količino fluorja v nekem fosilu vplivajo tudi določeni dejavniki, takšna metoda nikakor ni dovolj zanesljiva za določanje starosti fosila, lahko pa pokaže, ali so različni fosili, najdeni v isti plasti sedimentov, dejansko tudi iste starosti. Če so, potem morajo vsebovati enako količino fluorja Fluor (lat.. fluorum) je enovalentni kemijski element, rahlo zeleno rumene barve. Gre za izredno strupen plin močnega vonja. V naravi je fluor zaznan večidel kot fluorit, t. j. mineral v različnih 110

111 Sredi 20. stoletja se je uporabljala tudi metoda, s katero so poskušali določiti povprečno hitrost sedimentacije, na podlagi katere bi lahko sklepali o starosti sedimentnih plasti, ki so vsebovale fosile. Ker pa je bila ta metoda zelo približna in tako premalo zgovorna, so se raziskovalci kmalu zatekli k drugim načinom datiranja. Eden izmed teh je bila metoda radiometričnega datiranja oziroma tehnika radioaktivnega ogljika (C 14). Metodo je v petdesetih letih 20. stoletja izumil ameriški kemik Willard F. Libby in temelji na proučevanju radioaktivnih atomov, ki so zaznani v naravi. Radioaktivni atomi imajo namreč nestabilno jedro, kar pomeni, da se postopoma razkrajajo, in tako nastanejo novi,»hčerinski«atomi. Ker se atomi razkrajajo neskončno dolgo, se pri merjenju njihovega razkrajanja upošteva čas, v katerem se razkroji polovica atoma govorimo o»razpolovni dobi«, ki je različna za različne vrste atomov. Metoda radioaktivnega ogljika 14 je tako odvisna od razkroja ogljika. Radioaktivni ogljik 14 vsebujejo tudi živi organizmi, v katerih se ogljik 14 obnavlja (pravzaprav gre za dotok in izmenjavo ogljika z atmosfero pri dihanju in prehranjevanju organizma), ko pa organizem umre, tega obnavljanja ni več in ostane zgolj še razkrajanje nestabilnih oblik ogljika. S primerjavo količine ogljika 14 in količine preostalega ogljika v organizmu lahko določimo, koliko časa je preteklo od smrti organizma. Ker je razpolovna doba radioaktivnega ogljika 14 kratka, let, je metoda uporabna zgolj za določanje starosti organizmov, ki niso starejši od do let; starejši organizmi namreč vsebujejo premajhno količino ogljika 14, da bi jo lahko dovolj natančno izmerili. Metoda radioaktivnega ogljika se pogosto dopolnjuje z dendrokronologijo. Slednja se ukvarja z določanjem starosti lesenih materialov (na podlagi širine drevesnih branik oziroma linij, ki jih vidimo pri prerezu lesa) in ugotavljanju klimatskih razmer v preteklih obdobjih. Nove, veliko učinkovitejše, datacijske tehnike so se pojavile v osemdesetih letih 20. stoletja. Med temi so pomembnejše predvsem elektronska spin resonanca (ESR), termoluminescenca (TL) in uranov niz (U-niz). barvah, ki ga lahko v sledovih najdemo tudi v rastlinskih in živalskih tkivih, tudi človeških, na primer v mišicah, zobeh, laseh, kosteh. 111

112 Elektronska spin resonanca (ESR) je metoda, ki temelji na poznavanju naravne radiacije, pri kateri se prosti elektroni ulovijo v nepravilnih delih kristalinske mreže minerala. Z merjenjem stopnje radiacije iz ozadja ter stopnje radiacije v fosilu in njunemu seštevku lahko ugotovimo hitrost lovljenja elektronov, z merjenjem energije teh elektronov pa izvemo njihovo število. Če to število delimo s hitrostjo lovljenja, lahko izračunamo časovno obdobje. Da pa so meritve stopnje radiacije iz ozadja sploh lahko natančne, je za to potrebna velika količina sedimentov, ki pa, predvsem na starejših najdiščih, ni vedno zadovoljiva. Na merjenju elektronov temelji tudi metoda, imenovana termoluminescenca (TL). Kot že rečeno, se prosti elektroni, vse od nastanka minerala, lovijo na njegove kristalinske mreže. Ker pa določeni dejavniki, na primer ogrevanje, vplivajo na mineral tako, da izpraznijo njegove kristalinske mreže, ta pojav na neki način sproži novo štetje časa, ki nam lahko pove, kdaj je nekdo ta mineral uporabljal. S to metodo lahko, na primer, določamo starost keramike ali pa kremena z ognjišča itd. Na izpraznitev kristalinskih mrež lahko pri manjših predmetih vpliva tudi izpostavljenost sončni svetlobi. Metoda je uporabna za določanje starosti fosilov, starih od do 5 milijonov let. Metoda uranovega niza (U-niz) temelji na razpadanju nestabilnih atomov urana. Ti z določeno hitrostjo razpadajo na»hčerinske«produkte, med katerimi je tudi torij- 230 (²³ºTh). Metoda se uporablja predvsem pri materialih, kot je apnenec, saj se v vodi, ki tvori apnenec, uran topi, torij pa ravno nasprotno. To pomeni, da bo sčasoma urana v apnencu vedno manj, torija pa vedno več. Če poznamo delež torija, lahko torej ocenimo starost apnenca, na primer v obliki kapnikov v jamah, pa tudi drugih struktur, ki vsebujejo kalcij (zobje, kosti, lupine školjke). Metoda uranovega niza je posebej uporabna ravno zato, ker je veliko najdišč fosilov v jamah, ki so nastale na apnenčastih področjih. 112

113 5. PALEOANTROPOLOGIJA DANES V pričujočem poglavju bom podatke črpala iz internetnih virov, in sicer iz člankov Kate Wong (2010) ter spletnih strani Inštituta za izvor človeka (The Institute of Human Origins) in Wikipedie. Ker je paleoantropologija področje, ki nenehno raziskuje in išče nove dokaze in namige za rekonstrukcijo človeške evolucije, številni raziskovalci izkoristijo vsako priložnost za nova arheološka izkopavanja, pri čemer si verjetno vsak izmed njih želi odkriti novo človeško vrsto. In to se je v zadnjih letih tudi nekajkrat zgodilo. Tako so bili leta 1994 na območju pokrajine Middle Awash, na najdišču Goma, v vasici Aramis v Etiopiji, odkriti fosilni ostanki ženskega primerka stari od 4,5 do 4,2 milijona let. Ostanki so bili pripisani do takrat nepoznani vrsti Ardipithecus ramidus, ki nedvomno predstavlja enega izmed hominidnih prednikov. Za ostanke lobanje in zobovja so značilni elementi, ki se razlikujejo od tistih, najdenih pri njihovih prednikih, medtem ko postkranialni ostanki nakazujejo, da gre za vrsto, katere predstavniki niso hodili pokončno. Ta podatek je pomenljiv, saj je dolgo veljalo prepričanje, da je vsem hominidnim vrstam skupna ravno bipedija. V primeru vrste Ardipithecus ramidus bi to torej pomenilo, da so se hominidne značilnosti lobanje in zobovja razvile pred razvojem dvonožne hoje. Na podlagi fosilnih ostankov, najdenih na najdišču Goma, lahko sklepamo tudi o prehranjevalnih navadah omenjene vrste. Tako naj bi se njeni pripadniki prehranjevali s tršo hrano kot kasnejši hominidi, hkrati pa manj trdo, kot šimpanzi. Povezava vrste Ardipithecus ramidus z ostalimi hominidnimi vrstami je za paleontologe izredno zanimiva. Neposredni prednik vrste Ardipithecus ramidus naj bi bila vrsta Ardipithecus kadabba, ki je bila prav tako odkrita v pokrajini Middle Awash. Nekateri znanstveniki pa tudi domnevajo, da naj bi bila vrsta Ardipithecus 113

114 ramidus predniška vrsta kasnejšim hominidnim vrstam, ki se na liniji razvoja začnejo z vrsto Australopithecus anamensis. Ker pa so morfološke razlike med vrstama Ardipithecus ramidus in Australopithecus anamensis precejšnje, so mnogi znanstveniki skeptični do omenjene teorije, saj bi ta pomenila, da je do večine teh morfoloških sprememb prišlo v zelo kratkem času, in sicer v času izpred približno let. Slika 31: Pogled na lobanjo t. i.»ardi«, vrste Ardipithecus ramidus, z najdišča Goma, Aramis, Etiopija. Restavracija okostja Tim White 2010 Vir: Neimark, Jill ( ): Human Origins / Human Evolution: Top 100 Stories of 2010#29: Ardi Continues to Shake the Human Family Tree. Discover magazine. Jan-feb (december 2010) - Leta 1993 je paleontolog Michel Brunet v dolini Bahr el Ghazal v Čadu odkril fosilne ostanke primerka, ki jih je pripisal vrsti Australopithecus bahrelghazali. Starost fosilnih ostankov (primerek označen kot KT-12/H1, neuradno ime je»abel«) je bila s pomočjo radiometričnega datiranja ocenjena na starost 3,6 milijona let. Toda 114

115 mnogi znanstveniki so skeptični do imenovanja nove vrste, saj naj bi ostanki iz Čada precej spominjali na vrsto Australopithecus afarensis, hkrati pa centralna Afrika nikoli ni bila poznana kot življenjsko okolje vrst iz rodu Australopithecus. Problematično za natančnejše analize pa je tudi dejstvo, da je primerek iz Čada zelo nedostopen za druge raziskovalce. Septembra 1994 so bili na najdiščih Kanapoi in Allia Bay blizu jezera Turkana v Keniji odkriti fosilni ostanki, pripisani vrsti Australopithecus anamensis. Njihova starost je bila ocenjena na 4.2 do 3.9 milijona let, pomembni pa so predvsem zato, ker pričajo o nedvomni pokončni hoji zgodnjih hominidov. Hkrati pa tudi morfološke značilnosti lobanje kažejo na evolucijski prehod od zgodnjih,»primitivnejših«(opicam podobnim) hominidov, kot je vrsta Ardipithecus ramidus, k bolj»človeku podobnim«vrstam, kot je vrsta Australopithecus afarensis. Fosilni ostanki zobovja, pripisani vrsti Australopithecus anamensis, spominjajo na značilnosti zobovja roda Australopithecus ter zgodnjih vrst iz rodu Homo. Hkrati pa nekatere druge značilnosti zobovja kažejo na tesnejšo povezavo z opicami. Tudi značilnosti lobanje razkrivajo podobnosti z lobanjami opic, medtem ko postkranialni ostanki, kot so okončine, skupaj z ostanki zapestja in dlani, pričajo o nesporni bipediji omenjene vrste. Po predvidevanjih naj bi predstavniki vrste Australopithecus anamensis tehtali okoli 47 do 55 kilogramov, zanje pa naj bi bil značilen tudi spolni dimorfizem. 115

116 Slika 32: Pogled na golenico (KNM-KP 29285) vrste Australopithecus anamensis, Kanapoi, Kenija Vir: Clark, Chip ( ): Australopithecus anamensis. KNM-KP Smithsonian Institution. ensis_k P29285_tibia_CC_p.jpg Med strokovnjaki so se vnele tudi žgoče razprave o povezavi med vrstama Australopithecus anamensis in Australopithecus afarensis. Fosili vrste Australopithecus anamensis, najdeni na najdišču Kanapoi, so starejši v primerjavi s tistimi, najdenimi na najdišču Allia Bay, in hkrati tudi bolj spominjajo na vrsto Ardipithecus ramidus. Na drugi strani fosilni ostanki z najdišča Allia Bay spominjajo na fosilne ostanke iz Laetolija v Tanzaniji, ki spadajo k vrsti Australopithecus afarensis in so hkrati manj podobni fosilom iz Hadarja v Etiopiji, ki jih prav tako pripisujemo vrsti Australopithecus afarensis. Na podlagi omenjenih značilnosti nekateri znanstveniki domnevajo, da je vrsta Australopithecus anamensis neposredni prednik vrste Australopithecus afarensis ter da fosilni ostanki iz vseh zgoraj omenjenih najdišč pripadajo isti vrsti, t. j. vrsti Australopithecus anamensis, medtem ko drugi raziskovalci dvomijo o teoriji iste vrste (tako naj bi fosili z najdišč Allia Bay 116

117 in Kanapoi sodili v vrsto Australopithecus anamensis, fosilni ostanki iz Hadarja in Laetolija pa v vrsto Australopithecus afarensis). Vrsta Australopithecus anamensis naj bi prebivala v pokrajinah, poraslih z gozdovi, kar spet zavrača znano hipotezo»iz savane«(hipoteza o razvoju dvonožne hoje kot prilagoditev na življenje v savani). Leta 1997 so bili, kot že rečeno, v pokrajini Middle Awash v Etiopiji odkriti fosilni ostanki zgodnje hominidne vrste, imenovane Ardipithecus kadabba, katerih starost je bila datirana na 5.7 do 5.2 milijonov let nazaj. Gre predvsem za ostanke zobovja in spodnje čeljusti, pri katerih so vidne značilnosti njihovih prednikov, opic, in po katerih se vrsta razlikuje od kasnejših hominidnih vrst. Postkranialni fosilni ostanki zajemajo delčke podlakti, dve prstni kosti, ključnico in kost četrtega nožnega prsta. Značilnosti na kosteh roke, dlani in komolca spominjajo na okončine živečih opic in ne na fizične značilnosti kasnejših hominidov. 117

118 Slika 33: Fosilni ostanki vrste Ardipithecus kadabba Vir: Historika ( ): Ardipithecus kadabba: Un Chimpancé bípedo? sk4idpjgsbc/ts7fitzdsti/aaaaaaaaahg/_rzmbdn9cls/s200/kadabba3.jpg Na podlagi zgolj ene fosilne kosti (kosti iz četrtega nožnega prsta) je bila vrsti Ardipithecus kadabba pripisana dvonožna hoja. Posebnosti pri omenjeni kosti kažejo na podobnost s kasnejšimi hominidnimi vrstami, tudi z vrsto Homo sapiens. Toda zagato pri tej kosti povzroča predvsem njena starost kost naj bi bila namreč za več sto tisoč let starejša od ostalih fosilnih ostankov in odkrita na najdišču, oddaljenem 16 kilometrov. Istega leta sta na najdišču Bouri (pokrajina Middle Awash) v Etiopiji Berhane Asfaw in Tim White odkrila fosilne ostanke, pripisane vrsti Australopithecus garhi, katerih starost je bila ocenjena na 2.5 milijona let. Gre za gracilno obliko vrste iz rodu Australopithecus, ki naj bi predstavljala najzgodnejšo hominidno vrsto, ki je izdelovala kamnito orodje. Ob fosilnih ostankih primerka so namreč odkrili tudi izdelke iz kamna ter živalske kosti, na katerih so bile vreznine, kar kaže na uporabo 118

119 orodja pri poboju in razkosavanju živali. To orodje je tako najzgodnejše poznano kamnito orodje iz kulture oldowan. Če je najdeno kamnito orodje resnično izdelal in uporabljal Australopithecus garhi, potem je to edina poznana hominidna vrsta, ki je izdelovala kamnito orodje, hkrati pa ne spada v rod Homo. Vrsta Australopithecus garhi kaže značilnosti svojih prednikov, hkrati pa tudi značilnosti, ki jih najdemo pri mlajših hominidnih vrstah. Slednje so vidne predvsem pri zobovju, katerih morfologija namiguje na domnevo, da se je več hominidnih vrst prilagodilo prehranjevanju s tršo hrano, toda na različne načine. Najpomembnejši ostanki iz najdišča Bouri so deli lobanje (ocenjena prostornina je okrog 450 cm³, kar je v skladu z ostalimi gracilnimi vrstami avstralopitekov, na primer z vrsto Australopitehcus afarensis), na istem najdišču pa so bili najdeni tudi ostanki okončin in trupa, ki pa jih do danes niso uradno pripisali isti vrsti (hkrati pa tudi ne kateri koli drugi vrsti). So pa ravno ti postkranialni ostanki posebej zanimivi, saj spominjajo na rod Homo, predvsem na vrsto Homo sapiens. Za omenjene ostanke je namreč značilna daljša dolžina stegnenične kosti, ki je povezana s pokončno hojo. Če tudi ti ostanki resnično pripadajo vrsti Australopithecus garhi, bi to lahko pomenilo ne samo, da je bila za to vrsto značilna bipedija, temveč tudi, da je bila ta pokončna hoja podobnejša pokončni hoji vrste Homo sapiens kot pa pokončni hoji zgodnejših hominidnih vrst (na drugi strani pa razmerje med podlahtjo in nadlahtjo bolj spominja na razmerje, značilno za opice). 119

120 Slika 34: Pogled na lobanjo (BOU-VP-12/130) vrste Australopithecus garhi, Middle Awash, Etiopija Vir: Brill, David ( ): Fotostrecke: Der erste Mensch. Australopithecus garhi. National Geograpic Deutchland. Leta 1999 je Meave Leakey s svojimi sodelavci na najdišču Lomekwi, zahodno od jezera Turkana v Keniji, v vulkanskih sedimentih, starih od 3.5 do 3.2 milijona let, odkrila zanimive fosilne ostanke še ene nove vrste človečnjakov. Najdba je pomembna predvsem zato, ker njena anatomija ter časovna umestitev napeljujeta k domnevi, da sta v času od 3 do 4 milijone let nazaj na območju centralne Afrike obstajali najmanj dve različni bipedični hominidni vrsti. Fosilni ostanki zajemajo dele lobanje, ki pa so precej poškodovani. Na istem najdišču je bilo najdenih tudi nekaj drugih fosilov, ki pa uradni niso bili pripisani isti vrsti, to je vrsti Kenyanthropus platyops. Na ostankih lobanje vrste Kenyanthropus platyops so vidne določene posebnosti, ki vrsto razlikujejo od vrste Australopithecus afarensis, ki je živela v istem času. Za vrsto Kenyanthropus platyops je tako značilna zmes»primitivnih«in»naprednejših«lastnosti, kakršna ni bila odkrita pri nobeni 120

121 drugi hominidni vrsti. Toda na drugi strani fosilni ostanki kažejo tudi značilnosti, ki jih najdemo pri vrsti Australopithecus afarensis. Slika 35: Pogled na lobanjo z oznako KNM-WT (domnevno vrsta Kenyanthropus platyops), najdišče Lomekwi, Zahodna Turkana, Kenija Vir: Brevnjovski, Igor ( ): Kenyanthropus (Kenya - 3,5 to 3,2 millions). Ker je omenjena zmes»primitivnih«in»naprednejših«značilnosti pri vrsti Kenyanthropus platyops tako posebna, je tudi težko opredeliti njeno sorodnost z ostalimi hominidnimi vrstami. Nekateri znanstveniki tako menijo, da so ostanki lobanje iz najdišča Lomekwi preveč poškodovani in da bi opažena ploskost obraza prav mogoče lahko predstavljala neko različico vrste Australopithecus afarensis. Nekateri raziskovalci so potegnili tudi vzporednico med vrsto Kenyanthropus platyops in robustnimi avstralopiteki; spet tretji pa v omenjenih fosilnih ostankih vidijo podobnosti med vrsto Kenyanthropus platyops in rodom Homo. 121

122 Skupina raziskovalcev, ki je odkrila ostanke na najdišču Lomekwi, je predvsem na podlagi unikatne zmesi»opičjih«in»človeku podobnih«značilnosti sklepala, da pri najdbi ne gre zgolj za odkritje nove vrste, temveč celo za odkritje novega rodu. Kakorkoli že, odkritje vrste Kenyanthropus platyops kaže na to, da so bile hominidne vrste, ki so obstajale v času od 3 do 4 milijone let nazaj, zelo raznolike. Tako nekateri znanstveniki sklepajo, da je v tem obdobju prišlo do nenadnega pojava več vrst in da nekatere med njimi niso vodile k vrsti Homo sapiens. V Keniji so bili v pokrajini Tugen Hills leta 2001 najdeni tudi fosilni ostanki, ki so bili pripisani vrsti Orrorin tugenensis. Starost fosilov je bila ocenjena na 6 do 5.8 milijonov let nazaj. Gre za fosilne ostanke najmanj petih posameznikov (zobje in deli spodnje čeljusti, koščki zgornjih okončin, koščki stegnenice in prstne kosti). Velikost in oblika stegnenice nakazujeta na dvonožno hojo, bipedijo pa so potrdile tudi analize notranje strukture kosti. Pri tem je treba omeniti, da je enaka struktura značilna tudi za nekatere primate, ki nimajo dvonožne hoje, hkrati pa tudi nekatere druge značilnosti fosilnih ostankov, pripisanih vrsti Orrorin tugenensis, kažejo na prilagojenost za premikanje po drevesih. Če je bila vrsta Orrorin tugenensis resnično bipedična, potem bi to dejstvo omajalo dosedanje prepričanje, da se je pokončna hoja razvila kot prilagoditev življenju v savani omenjena vrsta naj bi namreč naseljevala gozdnato pokrajino. 122

123 Slika 36: Pogled na stegnenico (BAR 1002'00) vrste Orrorin tugenensis, Tugen Hills, Kenija Vir: Clark, Chip ( ): Orrorin tugenensis. BAR 1002'00. Smithsonian Institution. ensis_bar1002_femur_cc_p.jpg Sahelanthropus tchadensis je še ena nedavno odkrita hominidna vrsta, ki jo je leta 2001 odkril francoski paleontolog Michel Brunet v puščavi na severu Čada, ki sicer ni tako poznan po fosilnih ostankov hominidov. Odkritje je bilo datirano na čas od 6 do 7 milijonov let nazaj, šlo pa je za močno poškodovano lobanjo. Ob njej je bilo najdenih več fosilnih ostankov živali, kar nakazuje, da je v omenjenem obdobju tam obstajala bujna pokrajina drevesnih vrst in jezer. Za najdeno lobanjo je značilna majhna prostornina (okoli 360 cm³), podobna opičji, velikost podočnikov pa ustreza predstavnikom linije hominidov. Pomenljiva pa je tudi lega zatilnične odprtine, skozi katero poteka hrbtenjača ta je točno pod možgani, kar nakazuje na dvonožno hojo, čeprav se nekateri znanstveni ne strinjajo s tem sklepom pri konkretni vrsti. Nekoliko presenetljiv pa je velik nadočesni greben, ki se pojavi šele pri vrsti Homo erectus, torej 5 do 6 milijonov let kasneje. Prav tako begajoča je tudi precejšnja ploskost obraza. Zmes navidezno starih in modernejših 123

124 značilnosti morda osvetljuje posebnosti zgodnjih hominidov, na drugi strani pa poraja vprašanje, ali gre pri vrsti Sahelanthropus tchadensis res za vejo naših prednikov ali pa morda za vejo opic. Slika 37: Pogled na lobanjo z vzdevkov»toumaï«(tm ) vrste Sahelanthropus tchadensis, Čad Vir: Washington State University ( ): Hominid Species Time Line - The Earliest Hominids. Sahelanthropus tchadensis Toumai. V času od 5 do 7 milijonov let nazaj je sočasno obstajalo več človeških prednikov, vse dokler druge veje, razen vrste Homo sapiens, niso izumrle. Do nedavnega so bili znanstveniki prepričani, da je do pred leti Homo sapiens sobival le z vrsto Homo neanderthalensis, nato pa so nova odkritja pokazala, da so na indonezijskem otoku Java še pred leti po vsej verjetnosti živeli tudi pripadniki vrste Homo erectus. V času od do let nazaj pa naj bi na indonezijskem otočju Flores prebivala tudi vrsta Homo floresiensis. 124

125 Ostanki vrste Homo floresiensis (»Človek s Floresa«) so bili najdeni leta 2003 v jami Liang Bua na otoku Flores. Predstavnike omenjene vrste pogosto imenujejo tudi kot»hobite«(pritlikavce), po knjigi Gospodar prstanov, saj naj bi pripadniki vrste Homo floresiensis v odrasli dobi, v višino merili le okoli enega metra. Gre za vrsto, ki zajema precej nasprotujočih si morfoloških značilnosti, saj na eni strani močno spominja na vrste iz rodu Australopithecus (značilnosti udov, trupa, majhna prostornina lobanje), na drugi strani pa kaže tudi podobnosti z vrstama Homo erectus in Homo sapiens (predvsem na podlagi značilnosti lobanje in nekaterih zob). Ravno iz tega razloga nekateri znanstveniki menijo, da gre pravzaprav za fosilne ostanke pripadnikov vrste Homo sapiens, ki pa naj bi utrpeli številne deformacije kot posledice redkih bolezni. Ker pa so bili v omenjeni jami odkriti ostanki najmanj osmih predstavnikov vrste, je možnost, da bi prav vsi izmed njih bolehali za istimi boleznimi težko verjetna. Tako se danes večina proučevalcev omenjenih fosilov strinja, da gre resnično za odkritje nove hominidne vrste in da naj bi Homo sapiens sobival s še eno vrsto človečnjakov, in to ne tako dolgo nazaj, kot se je to do nedavnega verjelo. 125

126 Slika 38: Pogled na lobanjo vrste Homo floresiensis, najdišče Liang Bua, Flores, Indonezija Vir: Dorey, Fran ( ). Homo floresiensis. Australian museum (december 2009). l%20lb1.jpg Ob fosilnih ostankih vrste Homo floresiensis so bili najdeni tudi fosilni ostanki slonov, sledi oglja (uporaba ognja), pa tudi kamnita orodja, ki spominjajo na kulturo oldowan, hkrati pa tudi že kažejo značilnosti naprednejšega izdelovanja kamnitega orodja. Toda glede na majhno prostornino možganov omenjene vrste (380 do 420 cm³), mnogi dvomijo o njeni sposobnosti izdelovanja tako naprednega orodja, čeprav na istem najdišču niso bili odkriti nobeni fosilni ostanki katerekoli druge,»naprednejše«vrste. Pri vrsti pa se poraja še eno vprašanje, in sicer kako se je vrsta sploh znašla v Indoneziji in iz katere predhodne vrste hominidov se je sploh razvila? Nekateri tako zagovarjajo hipotezo, da gre za vrsto iz rodu Homo ali pa vrsto iz rodu Australopithecus, ki naj bi migrirala iz Afrike še pred vrsto Homo erectus. Druga hipoteza pravi, da naj bi vrsta Homo floresiensis predstavljala zgodnejšo obliko vrste 126

127 Homo erectus ali pa da naj bi se vrsta Homo floresiensis razvila iz vrste Homo erectus, nizka rast pri primerkih z otoka Flores pa naj bi bila posledica izolacije na otoku (zmanjševanje telesne mase zaradi izoliranosti je bilo odkrito tudi pri nekaterih drugih vrstah sesalcev). Večina strokovnjakov pa se danes strinja, da gre najverjetneje za slepo evolucijsko vejo, ki se je odcepila od linije, ki je vodila do razvoja modernega človeka, in sicer pred okoli dvema milijonoma let, in ki je preživela vse do približno let nazaj. V jami Malapa v Južni Afriki, 15 kilometrov oddaljeni od že znanih najdišč človeških okostij Sterkfontein, Swartkrans in Kromdrai, so, kot poroča Kate Wong (2010), znanstveniki leta 2008 odkrili človeške fosilne ostanke, ki naj bi pripadali povsem novi vrsti. Po prvih domnevah naj bi šlo za vrsto, ki bi lahko predstavljala neposrednega prednika rodu Homo sapiens. Gre za dva skeleta prvi naj bi pripadal odrasli ženski, drugi pa juvenilnemu moškemu, katerih starost je bila ocenjena na skoraj 1,95 milijona let. Odkrita skeleta sta presenetljivo dobro ohranjena, najbolj vznemirljiva pri njiju pa je zmes»primitivnih«in»naprednih«značilnosti (majhni možgani, majhno telo in dolge roke spominjajo na rod Australopithecus, predvsem na vrsto Australopithecus africanus, ploskost obraza, robustna medenica in dolge noge pa na rod Homo in vrsto Homo erectus). Domnevna nova vrsta je bila poimenovana Australopithecus sediba. Nedavno odkritje, ki ga omenja Kate Wong (2010), na področju paleoantropologije pa je iz leta Takrat so znanstveniki objavili odkritje še ene nove vrste hominidov, ki naj bi prav tako živela sočasno z vrstami Homo sapiens, Homo neanderthalensis, Homo erectus in Homo floresiensis. Novost pri omenjenem odkritju pa je, da so znanstveniki novo vrsto opisali in določili zgolj na podlagi analize DNK, ne pa na podlagi morfoloških značilnosti, kot je bilo to prej v navadi. 127

128 Šlo je za analizo kosti mezinca, ki so jo odkrili v jami Denisova v gorovju Altai v južni Sibiriji. Poleg omenjene kosti je bilo v istem stratigrafskem sloju odkritih tudi več artefaktov, značilnih za obdobje srednjega in poznega paleolitika, kar je napeljevalo k povezavi fosilnih ostankov z vrsto Homo neanderthalensis ali pa zgodnjim modernim človekom. Nato pa je ravno analiza DNK pokazala, da se bazna zaporedja iz kosti mezinca opazno razlikujejo od zaporedja DNK tako modernega človeka kakor tudi neandertalca. Analiza je celo pokazala, da so razlike v zaporedju DNK med današnjim modernim človekom in novo odkritim fosilom dvakrat večje kot pa razlike v zaporedju DNK modernega človeka in neandertalca. Hkrati so analize mitohondrijske DNK pokazale, da je najzgodnejši skupni prednik neandertalca, modernega človeka in fosila iz jame Denisova živel pred okoli 1 milijonom let (najzgodnejši skupni prednik neandertalca in modernega človeka naj bi, na podlagi mtdnk, živel pred okoli leti). Ker se mtdnk, odkrita v kosti mezinca, razlikuje tudi od mtdnk Homo erectusa ter prednika neandertalcev Homo heidelbergensisa, znanstveniki domnevajo, da gre v primeru mtdnk iz jame Denisova za doslej nepoznano migracijo iz Afrike neke nove skupine hominidov, katere pa za zdaj še niso poimenovali (trenutno se uporablja izraz»gospa-x«). Na podlagi omenjenih analiz mnogi strokovnjaki menijo, da gre za odkritje nove vrste hominidov, čeprav je begajoča prisotnost artefaktov iz srednjega in poznega paleolitika, ki so jih našli ob novem fosilu. Po mnenju Johannesa Krausa z Inštituta Maxa Plancka v Leipzigu, ki je sodeloval pri analizah DNK kosti iz jame Denisova, je možnost, da bi bila kost mezinca prvotno v starejši stratigrafski plasti in bi se šele nato pomešala z artefakti iz mlajših plasti, relativno majhna. Zato Krause namiguje, da gre za kost modernega človeka, v kateri se je ohranila starodavna DNK, in sicer kot posledica mešanja med njegovimi/njenimi predniki in neko starejšo človeško vrsto. Ko gre za določanje katere koli nove vrste, pa so nekateri znanstveniki zadržani, predvsem zato, ker, kot pravi Eric Trinkaus z Univerze Washington v Saint Louisu, 128

129 nihče pravzaprav ne ve, koliko drugačnih baznih parov je dovolj, da lahko razglasimo odkritje nove vrste. Hkrati pa tudi sama mitohondrijska DNK predstavlja zgolj majhen delec celotne DNK človeka in potemtakem, izključno na podlagi mtdnk, sploh ne moremo soditi o poreklu neke človeške vrste, kot je dejal John Hawks z Univerze Wisconsin-Madison, ki se ukvarja z genetsko evolucijo človeka. Čeprav so znanstveniki v zadnjih letih precej dopolnili zbirko fosilnih ostankov, ki osvetljujejo človeško evolucijo, pa v njej še vedno ostaja nekaj vrzeli. Tako tudi še ni povsem pojasnjen nastanek rodu Homo, čeprav se večina raziskovalcev strinja, da naj bi rod Homo izviral iz rodu Australopithecus oziroma iz ali vrste Australopithecus afarensis ali Australopithecus africanus. Začetnica rodu Homo naj bi bila vrsta Homo habilis, datirana v čas od 2,3 do 1,5 milijona let nazaj, vendar je treba poudariti, da so doslej znani ostanki omenjene vrste precej skopi, zaradi česar se mnogi sprašujejo, ali le-ti sploh pripadajo vrsti Homo habilis ali pa gre za neko povsem drugo vrsto (nekateri celo namigujejo, da naj bi vrsta Homo habilis predstavljala zgolj stransko vejo na drevesu človeške evolucije). Kakor koli že, do nedavnega je vrsta Homo habilis veljala za najzgodnejšo vrsto iz rodu Homo, nato pa je leta 2010 fizični antropolog Darren Curnoe predlagal novo hominidno vrsto. Nova vrsta je bila imenovana na podlagi južnoafriških fosilnih ostankov, ki so jih pripisovali vrsti Homo habilis 35. Leta 2010 je Curnoe na podlagi dela lobanje, ki je bila odkrita že leta 1977 v jami pri Sterkfonteinu v Južni Afriki in katere značilnosti so bile takrat pripisane anomalijam ter nekaterih drugih fosilnih ostankov iz različnih najdišč, predlagal novo vrsto, to je vrsta Homo gautengensis. Vrsta Homo gautengensis naj bi se pojavila pred okoli 2 milijonoma let ter bila prisotna približno do let nazaj. Curnoe meni, da naj bi bila omenjena vrsta 35 Hominidni fosilni ostanki s področja južne Afrike igrajo pomembno vlogo pri rekonstrukciji in razumevanju izvora, raznolikosti in adaptacije rodu Homo, čeprav je bila njihova klasifikacija vedno težavna. Južnoafriški fosilni ostanki izvirajo iz petih apnenčastih paleolitskih področij in predstavljajo več kot eno tretjino vseh afriških hominidnih fosilnih ostankov. 129

130 starejša od vrste Homo habilis, in kot taka začetnica rodu Homo. Za vrsto Homo gautengensis naj bi bili značilni majhni možgani in veliki zobje, vrsta pa naj bi uporabljala tudi kamnito orodje in celo ogenj. Primerki iz vrste Homo gautengensis naj bi bili nizke rasti (okoli 1 meter višine) in tehtali okoli 50 kilogramov. Hodili naj bi dvonožno, vendar pa še vedno veliko časa preživeli na drevesih. Glede na anatomske in geološke značilnosti mnogi znanstveniki menijo, da naj bi bila vrsta v tesnem sorodstvu z vrsto Homo sapiens, ni pa nujno, da gre za neposrednega prednika modernega človeka. Slika 39: Pogled na lobanjo vrste Homo gautengensis, odkrito leta 1977 v jamah Sterkfonteina, provinca Gauteng, Južnoafriška republika Vir: Curnoe, Darren ( ). Homo gautengensis raises questions over humanity's origins. Wired.co.uk. Kot je bilo že omenjeno, je bila leta 2010 odkrita tudi vrsta Australopithecus sediba (pravzaprav gre za odkritje iz leta 2008, ki pa je bilo prvič objavljeno šele dve leti kasneje), ki so jo mnogi označili kot t. i. manjkajoči člen. Odkriti so bili deli skeleta, ki naj bi pripadali otroku, staremu okoli let. Curnoe je menil, da je 130

131 vrsta Australopithecus sediba veliko primitivnejša kakor vrsta Homo gautengensis, čeprav naj bi živela v istem obdobju in na istem območju. Na podlagi tega je sklepal, da naj bi bila vrsta Australopithecus sediba toliko manj verjeten prednik modernega človeka kot pa vrsta Homo gautengensis. Kot najzgodnejšega neposrednega prednika modernega človeka, ki ne spada v rod Homo, pa Curnoe vidi vrsto Australopitehcus garhi. Slika 40: Pogled na lobanjo MH 1 vrste Australopithecus sediba, jama Malapa, provinca Gauteng, Južnoafriška republika Vir: Lee Berger ( ): Australopitehcus sediba. MH1. Smithsonian Institution. uare/a_sediba_mh1_s_34_lb.jpg 131

132 6. REKONSTRUKCIJA ČLOVEŠKE BIOLOŠKE PRETEKLOSTI Pričujoče poglavje bo povzeto po delu Ernsta Mayra (2008), ki tako kot mnogi drugi biologi, paleoantropologi in številni ostali znanstveniki poskuša razumeti in pojasniti razvoj človeka. Toda če bi hoteli rekonstruirati celoten razvoj človeka, vse od njegovih najzgodnejših prednikov, bi morali začeti čisto na začetku, na točki, ko se je začelo življenje na planetu Zemlja. Tako bi morali začeti s pojavom praživali ter nadaljevati z enoceličnimi in mnogoceličnimi bitji, vse dokler ne bi prišli do človeka. Ker pa bi bila taka predstavitev razvojne zgodovine preveč obširna, je smiselneje začeti šele z redom primatov. Kot smo že pogosto ugotovili, je ena večjih težav pri rekonstruiranju evolucijskega razvoja številnih vrst pomanjkanje fosilnih dokazov, ki bi kazali postopen razvoj neke vrste in tudi pri razvoju človeka ni nič drugače. Iz obdobja poznega oligocena (35 do 25 milijonov let pr. n. št.) je znana fosilna opica Aegyptopithecus, pri kateri že lahko opazimo nekatere antropoidne (človeku podobne) značilnosti,»prava«človeku podobna opica pa je poznana iz časa 25 do 15 milijonov let nazaj to je Proconsul iz območja vzhodne Afrike, ki velja za prednika afriških opic in tudi človeka medtem ko še danes manjkajo hominidni fosilni ostanki iz obdobja med 13,5 in 7 milijonov let pred sedanjostjo. Kljub pomanjkanju fosilnih dokazov pa lahko z gotovostjo trdimo, da se je človek razvil iz primatov, saj imamo za to, kot pravi Mayr, na voljo tri vrste dokazov. Prva vrsta dokazov so anatomski dokazi, ki kažejo, da je človek po anatomskih značilnostih močno podoben afriškim opicam, predvsem šimpanzu. Pravzaprav so edine večje razlike med njima v razmerju okončin, gibljivosti palca, poraščenosti telesa, pigmentaciji kože in velikosti osrednjega živčnega sistema. 132

133 Pomanjkanje fosilnih dokazov smo že omenili, toda nekaj jih je le na voljo in ti pričajo o sorodnosti človeka z ostalimi primati ter o postopnem razvoju modernega človeka iz šimpanzu podobnega prednika. Žal pa nimamo nobenih fosilnih ostankov, ki bi dokazovali postopen razvoj od šimpanzu podobnega prednika do zgodnjih hominidov; do razcepitve med človekom in šimpanzom naj bi prišlo v času od 5 do 8 milijonov let nazaj. Kot tretja vrsta dokazov veljajo molekularni dokazi, ki so predvsem v zadnjih letih pomembno prispevali k novim odkritjem in interpretacijam razvojne zgodovine. Če primerjamo človeške makromolekule z makromolekulami človeku podobnih opic, lahko vidimo, da je sorodnost med njimi veliko večja kot pa sorodnost med človekom in ostalimi organizmi. Velika sorodnost obstaja predvsem med človekom in šimpanzom; sorodnost med njima je celo večja kot pa sorodnost med šimpanzom in ostalimi primati. Ravno izrazita sorodnost med človekom in šimpanzom je potrdila domneve, da je do nastanka prvega hominida prišlo v Afriki in ne Aziji, kot so menili nekateri (primerki hominidov, starejši od 2 milijonov let, so bili najdeni le v Afriki. Ko govorimo o razvoju človeka, se moramo zavedati, da vse, ali pa večina rekonstrukcij in interpretacij, temelji na sklepih, ki jih lahko nova odkritja kadar koli potrdijo ali pa ovržejo. Kljub temu pa so se uveljavili nekateri prikazi razvojne zgodovine človeka, ki jih lahko, vsaj trenutno, glede na informacije, ki so na voljo, štejemo kot dovolj verjetne. Ernst Mayr tako pojasnjuje, da novejše študije kažejo, da je pojav Homo sapiensa, kot zadnjega člena v evoluciji človeka, posledica»dveh velikih ekoloških premikov naših hominidnih prednikov (preferenca habitata)«(mayr, 2008:228). Posledično lahko govorimo o treh stopnjah hominizacije: 1. stopnja deževnega gozda šimpanz, 2. stopnja drevesne savane Australopithecus in 3. stopnja grmovne savane Homo. Ko govorimo o stopnji šimpanza, govorimo o človeku podobnih opicah, ki so živele v deževnem gozdu. Gosto poraščeno okolje jim je omogočalo življenje v 133

134 drevesnih krošnjah in gibanje z drevesa na drevo, njihova prehrana pa je bila sestavljena iz številnih tropskih sadežev in listov. Za človeku podobne opice so značilni majhni možgani in izrazit spolni dimorfizem. Ker so večino svojega življenja preživele na drevesih in imele temu prilagojene okončine, ni bilo nobene potrebe, da bi postopoma začele razvijati sposobnost dvonožne hoje. V obdobju med 5 do 8 milijonov let nazaj se je okolje, v katerem so živele človeku podobne opice, nekoliko spremenilo, in sicer je prostrana območja deževnega gozda zamenjala drevesna savana (stopnja drevesne savane). V novem okolju so nekatere človeku podobne opice ustvarile ustanoviteljske populacije, iz katerih so se razvili prvi hominidi, avstralopiteki. Čeprav so bili fosilni ostanki zgodnjih avstralopitekov najdeni večinoma v vzhodni in južni Afriki, pa mnogi menijo, da je bil rod Australopithecus razširjen po vsem afriškem kontinentu. Čeprav se je habitat človeku podobnih opic spremenil, pa te spremembe niso bile tako velike, da bi zahtevale korenite prilagoditve novemu okolju. Pravzaprav je prišlo do le dveh večjih sprememb. Ker se je spremenilo okolje, so opice postopoma privzemale dvonožno hojo, ki so jo uporabljale za gibanje po tleh, sicer pa so večino svojega življenja še vedno preživele v drevesnih krošnjah. Poleg dvonožne hoje so razvile tudi daljše in trše zobe, saj so bile zaradi pomanjkanja sočnih tropskih sadežev primorane v svojo prehrano vključiti tudi čvrstejše rastline, morda so se prehranjevale tudi z gomolji in s korenikami. Tako je tudi zgodnji avstralopitek ohranil večino svojih opičjih značilnosti, kot so majhni možgani, značilno razmerje med okončinami, nizko telesno višino in izrazit spolni dimorfizem. Za rod Australopithecus je značilno tudi to, da sta ponekod v določenem obdobju istočasno živeli dve vrsti avstralopiteka. Tako sta v južni Afriki sočasno obstajali vrsti Australopithecus africanus in A. robustus, v vzhodni Afriki pa Australopithecus boisei in A. afarensis. Sam rod Australopithecus lahko razdelimo na robustne avstralopiteke (ti imajo močnejše kostne grebene na lobanjah, izrazitejše nadočesne loke, močnejše čeljusti) in gracilnejše vrste. Čeprav večina avtorjev robustnejše oblike uvršča v rod Australopithecus, pa nekateri avtorji robustne vrste 134

135 raje uvrščajo v ločeni rod Paranthropus. Avstralopiteki so najverjetneje znali uporabljati tudi preprosta orodja, kot so kamni in palice (kot jih znajo na primer uporabljati tudi šimpanzi), medtem ko le-teh sami verjetno še niso izdelovali (do danes takšna orodja tudi niso bila odkrita, če pa so že izdelovali orodja iz lesa in drugih razgradljivih materialov, pa se ta niso ohranila). Avstralopiteki so torej ohranili veliko lastnosti, ki so značilne za človeku podobne opice. Zanimivo je tudi dejstvo, da se v obdobju 1,5 milijona let niso dosti spremenili, saj je njihov razvoj miroval. Opazne razlike lahko najdemo med vrstama Australopithecus africanus iz južne Afrike in A. afarensis iz vzhodne Afrike, vendar so lahko tudi te razlike bolj posledica geografske variacije oziroma okolja kot pa časovne razdalje. Vsekakor pa rod Australopithecus še zdaleč ni kazal značilnosti vrst iz rodu Homo, ne telesnih kot tudi ne umskih. Ravno iz tega razloga nekateri menijo, da rod Australopithecus ne sodi v isto družino kot rod Homo. Po drugi strani pa se kot glavna značilnost, ki neki rod uvršča med hominide, šteje bipedija (dvonožna hoja s pokončno držo) in ta kriterij izpolnjuje tudi rod Australopithecus. Včasih je bilo uveljavljeno tudi prepričanje, da je ravno dvonožna hoja tista značilnost, ki je omogočila razvoj in povečanje možganov, saj je osvobodila roke. Te so nato lahko privzele tudi druge funkcije, kot je izdelovanje orodij, kar naj bi zopet zahtevalo večje umske sposobnosti. Sposobnost dvonožne hoje je tako postala osrednja sila v procesu hominizacije (ločevanju človeka od človeku podobnih opic). Toda danes vemo, da dvonožna hoja ne vpliva na velikost oziroma večanje možganske prostornine, pa tudi uporaba preprostega orodja ni zgolj človeška lastnost (preprosto orodje znajo uporabljati tudi številne živali). Velja pa, da je za proces hominizacije poleg bipedije in značilnosti zobovja pomemben predvsem razvoj možganov, tako v smislu duševnih kot tudi socialnih sposobnosti, ki ločujejo človeka od ostalih primatov. Kot že rečeno, je tudi tretjo stopnjo hominizacije (stopnja grmovne savane) zaznamovala oziroma povzročila sprememba okolja. V času pred okrog 2,5 milijona leti se je na Severni zemeljski polobli začela ledena doba, ki je vplivala tudi na podnebje v Afriki. Tam je podnebje postajalo vse bolj sušno, zaradi česar je drevesno 135

136 savano postopoma zamenjala grmovna savana. Ker so avstralopiteki večino časa preživeli na drevesih, je sedaj pomanjkanje le-teh povzročilo izumrtje mnogih izmed njih. Ogrožale so jih namreč številne zveri, pred katerimi so bili avstralopiteki nemočni, saj niso uporabljali orožja in podobnih zaščitnih metod. Tako so se v ugodnejših okoljih ohranile zgolj nekatere populacije. Poleg ugodnejšega območja je ohranitev posameznih populacij omogočila tudi večja uporaba možganov oziroma razvoj umskih sposobnosti. Tako so avstralopiteki v boju za preživetje postopoma pričeli razvijati različne obrambne mehanizme za zaščito pred sovražniki, uporabljati pa so začeli tudi ogenj in kamnito orodje. Ker življenje v drevesnih krošnjah torej ni bilo več mogoče, se je spremenil tudi način dvonožne hoje, ki je bil značilen za gibanje izključno po tleh ločevati moramo namreč med dvonožnim gibanjem drevesnih avstralopitekov in dvonožnim gibanjem talnih avstralopitekov. Iz preživelih avstralopitekov so se končno razvile populacije, ki so vodile v razvoj vrst iz rodu Homo. Če primerjamo posledice spremembe habitata iz deževnega gozda v drevesno savano ter posledice spremembe habitata iz drevesne savane v grmovno savano, lahko opazimo, da so bile v drugem primeru te posledice bistveno večje in predvsem veliko pomembnejše za razvoj rodu Homo. Na stopnji grmovne savane se je namreč prostornina možganov močno povečala, hkrati se je bistveno zmanjšal spolni dimorfizem (iz 50 odstotkov je padel na 15 odstotkov), veliko manjši so postali zobje (pripadniki rodu Homo so namreč poleg rastlinske hrane uživali tudi meso, ki so ga najverjetneje že toplotno obdelovali), spremenilo pa se je tudi razmerje med okončinami (roke so postale krajše, noge so se daljšale). Pri spreminjanju anatomije je treba poudariti še postopno povečevanje možganov velikost teh se je namreč v obdobju 4 milijonov let več kot potrojila, s povečanjem možganov pa je povezana tudi t. i. kulturna revolucija. Rod Homo se je pojavil približno pred 2 milijonoma let, in sicer v južni Afriki. Začetnik omenjenega rodu naj bi bil Homo habilis (»spretni človek«, toda fosilni dokazi, ki so jih raziskovalci odkrivali, so si bili med seboj različni do te mere, da se 136

137 je kmalu pojavila domneva, da gre pravzaprav za dve različni vrsti hominidov. Tako so hominide, katerih možganska prostornina se je gibala med 400 do 600 cm³ označili kot vrsto Homo habilis, primerke z možgansko prostornino med 700 do 900 cm³ pa kot vrsto Homo rudolfensis. Razlika med omenjenima vrstama je bila, poleg razlike v velikosti možganov, v razmerju okončin (Homo rudolfensis je imel v primerjavi s Homo habilisom krajše roke in daljše noge) ter v velikosti zob. Homo rudolfensisu so po novem pripisali tudi izdelavo kamnitega orodja, ki so ga prej pripisovali Homo habilisu; slednjega tako mnogi strokovnjaki opredeljujejo kot pozno vrsto avstralopiteka oziroma kot prehodno stopnjo med rodom Australopithecus in rodom Homo. Za Homo rudolfensisom nastopi vrsta Homo erectus (»pokončni človek«). Ta naj bi se pojavila pred okrog 1,7 milijona leti kot Homo ergaster, ki ga nekateri opredeljujejo kot podvrsto Homo erectusa, med tem ko drugi vrstno ime ergaster uporabljajo za označevanje primerkov vrste Homo erectus, ki so živeli v Afriki. Homo erectus je bil tudi prvi hominid, ki je svoj življenjski prostor razširil tudi zunaj Afrike (razširil se je namreč vse od vzhodne Azije in Jave pa do Kavkaza). Za vrsto je značilno tudi okrog milijon let trajajoče obdobje mirovanja, ko se vrsta praktično ni spreminjala, fosilni dokazi iz obdobja 1 milijona let pred sedanjostjo pa brez dvoma kažejo razvoj v smeri vrste Homo sapiens. Homo erectus je bil tudi nosilec pestnjaške kulture starejšega paleolitika. Iz vrste Homo erectus se je preko domnevne vmesne stopnje, ki jo predstavlja vrsta Homo heidelbergensis (predstavniki te vrste se pogosto opredeljujejo kot»arhaični neandertalci«, ki se postopoma približujejo značilnostim»klasičnih neandertalcev«) in morda še vrsta Homo antecessor, razvila vrsta Homo neanderthalensis. Vrsta Homo neanderthalensis je obstajala v času od do pred sedanjostjo. Vrsta Homo sapiens (»misleči človek«) naj bi se po mnenju nekaterih, na primer Ernsta Mayrja, razvila iz populacij vrste Homo erectus v podsaharski Afriki v času od do leti, drugi znanstveniki (v prvi vrsti tisti, ki sodelujejo pri 137

138 raziskavah na najdiščih La Sierra de Atapuerca in Tours v Španiji, kjer je bila odkrita domnevna vrsta Homo antecessor) pa med vrsto Homo erectus in Homo sapiens postavljajo še vrsti Homo antecessor in Homo heidelbergensis. Homo sapiens se je pred okrog do leti iz Afrike razširil vse do Avstralije, vzhodno Azijo naj bi naselil pred okrog leti, Ameriko pred okoli leti (nekateri dokazi celo nakazujejo, da je Homo sapiens dosegel Ameriko že pred okrog leti), v zahodni Evropi pa naj bi se sodobni človek (t. i. kromanjonec) pojavil pred okrog leti. Slika 41: Najverjetnejši rodovnik človeške vrste (črtkane povezave niso dokončno potrjene) Vir: 99% opica: kako evolucija sešteva, Pond C. M., Silwertown J. W., 2009,

139 7. SKLEPNE MISLI Kdaj in kako je nastal svet, od kod prihajamo ljudje in kakšno je naše mesto na tem planetu so vprašanja, ki so si jih že od nekdaj zastavljali pripadnikih različnih ljudstev iz najrazličnejših koncev sveta. Odgovore na ta vprašanja so iskali tako v naravi kot tudi mitologiji, religiji, filozofiji in ne nazadnje v naravoslovni znanosti. Nekateri so verjeli, da je svet obstajal že od nekdaj, tak, kakršen je danes, ali pa, da se je skozi čas spreminjal, morda prehajal različne cikle. Toda da bi svet obstajal že od nekdaj, brez začetka v času, je bilo za mnoge težko predstavljivo. Posledično je nastalo veliko število zgodb, ki govorijo o takšnem ali drugačnem nastanku sveta in tudi človeka, zgodb o svetu, ki bo nekega dne doživel svoj konec, se ponovno rodil ali pa ugasnil za zmeraj. Zelo razširjena je bila predvsem biblična razlaga o božjem stvarjenju sveta in vsega živega, vključno s človekom, ki je prevladovala vse do 17. stoletja in še dlje, nato pa so jo postopoma začela izpodrivati ali pa vsaj postavljati pod vprašaj najrazličnejša odkritja, ki so, kot pravi Ernst Mayr (2008), napovedala znanstveno revolucijo. Do bistvenega premika v razumevanju naravnega ustroja in razvoja živih bitij, vključno s človekom, je prišlo v 19. stoletju s teorijami Charlesa Darwina, ki so postale osnova sodobne biološke znanosti. Mnogi ljudje še danes ne verjamejo v evolucijo, ali pa vsaj ne v takšno, kot jo predstavljajo znanstveniki. Do zanikanja evolucije navadno prihaja zaradi vpliva religiozne družbe, ki pogosto vidi teorijo evolucije kot heretično razlago živega sveta. Tako še vedno marsikdo verjame v božji inteligentni načrt, po katerem naj bi življenje, človeka, Zemljo in vesolje ustvaril Bog oziroma neka višja sila (t. i. kreacionizem). Ponekod po svetu, ne samo v ZDA, ki so že od nekdaj znane po zagovarjanju kreacionizma, temveč, kot piše Barbara Vilhar z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani (2011), tudi v številnih evropskih državah, v Rusiji, Turčiji, Kanadi, Avstraliji, Braziliji, Keniji in še kje, zagovorniki kreacionizma v šolah celo prepovedujejo poučevanje o evoluciji oziroma govorijo o evoluciji kot o nedokazani teoriji. Vprašanje, ali je evolucija teorija ali dejstvo, pa se postavlja tudi 139

140 v znanstvenih krogih. Kot utemeljuje Kuntner, je evolucija dejstvo iz razloga,»da se naravne in gojene populacije organizmov sčasoma spreminjajo, in v tem primeru lahko rečemo, da so te spremembe, torej evolucija organizmov, dejstvo«(kuntner, 2009:343). Na drugi strani pa je teorija evolucije zgolj teorija, saj gre za»skupek znanstvenih razlag o tem, kako potekajo te spremembe«(kuntner, 2009:343). Dejstvo je torej, da se živi svet spreminja, teoretizira pa se o tem, kako potekajo te spremembe in zakaj. Čeprav fosilni ostanki predstavljajo neposreden dokaz za evolucijo človeka, pa le-ti žal vedno ne morejo dati najzanesljivejših odgovorov na zastavljena vprašanja. Vendar pa si lahko, predvsem v zadnjih letih, veliko pomagamo tudi z genetiko, ki nudi natančnejše informacije. Tako je bilo, na primer, s pomočjo genetike odkrito, da je genska raznovrstnost pri modernih ljudeh zelo majhna, večje število razlik lahko opazimo le med posameznimi populacijami, na primer med t. i. človeškimi rasami. Genska raznovrstnost pri sodobni človeški vrsti je majhna predvsem zato, ker smo relativno mlada vrsta. Še pred leti so vsi naši predniki še živeli v Afriki. Če upoštevamo dejstvo, da šele po določenem času določene mutacije dosežejo takšno pogostost, da pustijo pomembno sled v genskem vzorcu neke populacije, lahko na podlagi analiz DNK ugotovimo, da je skoraj vsa genska raznovrstnost sodobne človeške vrste obstajala že v času bivanja naših prednikov na afriškem kontinentu. Tudi človeške rase so se oblikovale šele nedavno, pred leti (do oblikovanja človeških ras oziroma geografskih skupin je najverjetneje prišlo zaradi drobljenja človeških skupin v času zadnje ledene dobe). Genska raznovrstnost pri modernih ljudeh pa je tako majhna tudi zato, ker so se posamezne populacije skozi zgodovino mešale med seboj. Seveda pa ima, kot priznavajo genetiki, tudi genetika svoje omejitve. Poleg tega, da gre za zelo zapletene raziskave, ki zahtevajo veliko časa, uporaba genetskih raziskav (pri tem mislimo na proučevanje DNK) tudi ni vedno mogoča. Bolj kot je neka populacija ali fosil star, manjša je namreč verjetnost, da bo iz proučevanega vzorca mogoče izvleči uporabno DNK. Ta je namreč izpostavljena fragmentaciji in 140

141 kemičnim spremembam, kar vpliva na verodostojnost podatkov, ki jih s pomočjo analize DNK želimo pridobiti. Kljub pomembnosti razumevanja človeške biološke preteklosti in tudi sedanjosti pa človeka ne moremo proučevati zgolj kot biološkega bitja. Za celostno razumevanje in poznavanje človeka je treba, kot poudarja Barbara Bajd (1999), upoštevati tudi socialni aspekt človeka. Kot smo videli, se je védenje na področju paleoantropologije skozi njen razvoj nenehno spreminjalo in nadgrajevalo. Ugotovili smo tudi, da je ravno rušenje starih teorij in oblikovanje novih (na podlagi na novo odkritih fosilnih ostankov in tudi s pomočjo novih metod in tehnik proučevanja ter analiziranja), neizogibna naloga praktično vsakega novega raziskovalca s področja paleoantropologije in sorodnih ved. Pa ne zato, ker bi želeli zavreči tisto, kar je bilo narejenega v preteklosti, in tudi ne zato, ker ne bi cenili dosedanjih prizadevanj številnih raziskovalcev ali pa ker bi bili njihovi sklepi vedno napačni, temveč zato, ker so nova raziskovanja in proučevanja tisti pogoj, ki je potreben za napredek v paleoantropološki vedi. Le tako se lahko veda razvija in le tako lahko vse bolje razumemo, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Kakšna prihodnost torej čaka človeško vrsto, če se osredotočimo na fenomen evolucije? Ernst Mayr si, tako kot verjetno mnogi drugi, ob tem zastavlja predvsem dve vprašanji: prvič, ali je mogoče, da se v prihodnosti iz današnje človeške vrste razvije še kakšna nova vrsta hominidov, in drugič, ali se lahko današnji človek, skozi nadaljnji proces evolucije, razvije v nekakšnega»super človeka«, v še boljšo in uspešnejšo»super vrsto«. Če poznamo osnovne principe evolucije, potem ni težko odgovoriti na prvo vprašanje. Mayr pojasnjuje, da je za današnjega človeka namreč značilno, da uspešno biva v vseh predelih sveta, kar pomeni, da je zasedel praktično vse ekološke niše, ki 141

142 jih je mogoče zasesti. Druga stvar je ta, da praktično nikjer na svetu ne obstaja popolnoma ločena človeška populacija, saj danes tudi najrazličnejše geografske prepreke niso več ovira, to pa pomeni, da je omogočen genski pretok. In če je genski pretok dovolj velik, potem je speciacija skorajda nemogoča. Glede drugega vprašanja pa Mayr pravi, da lahko skoraj z gotovostjo sklenemo, da smo bolj ali manj dosegli neko končno točko v razvoju lastne vrste in njenih sposobnosti (vsaj glede povsem naravnega razvoja). Kot smo že omenili, je genski pretok med sodobnimi ljudmi izredno velik, to pa hkrati pomeni, da so si tudi lastnosti, ki jih različni ljudje imamo, med seboj podobne. Povedano z drugimi besedami, nobena človeška populacija ni v današnji družbi, gledano z vidika bioloških danosti, ogrožena do te mere, da bi morala razvijati posebne lastnosti, s katerimi bi se borila za svoj obstoj. Tako proces naravnega izbora še zdaleč ni več tako dejaven in usoden, kot je bil nekoč. Vse to torej pomeni, da bo človeška vrsta, kot jo poznamo danes, ostala tudi v prihodnosti bolj ali manj nespremenjena. 142

143 8. SEZNAM SLIK - Slika 1 : Geološke dobe (str. 20) - Slika 2: Pogled od strani in od spredaj na neandertalsko lobanjo iz Forbes' Quarry, Gibraltar (str. 24) - Slika 3: Nahajališča neandertalca (str. 27) - Slika 4: Teorija naravnega izbora po Darwinu (str. 29) - Slika 5: Razvojno drevo, kot si ga je leta 1874 zamislil nemški biolog Ernst Haeckel (str. 32) - Slika 6: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo»starca«(vrsta Homo sapiens), najdeno leta 1868 v spodmolu Cro-Magnon, jugozahodna Francija (str. 33) - Slika 7: Obdobja bližnjevzhodne in evropske prazgodovine (str. 35) - Slika 8: Kronologija kultur v obdobju paleolitika, ki so bile skupne po vsej Evropi (str. 35) - Slika 9: Kost severnega jelena, na kateri so vidne gravure košute, iz jame Le Chaffaud, Francija (str. 36) - Slika 10: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo»rodezijskega človeka«(domnevno vrsta Homo rhodesiensis), odkrito leta 1921 na najdišču Broken Hill, Zambija (str. 48) - Slika 11: Pogled od strani in od spredaj na obraz in odlitek možganov»otroka iz Taunga«(vrsta Australopithecus africanus), najdena v kamnolomu Buxton v Južni Afriki leta 1924 (str. 51) - Slika 12: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo Sts 5 (»Gospa Ples«) vrste Australopithecus africanus iz najdišča Member 4, Sterkfontein, Južnoafriška republika (str. 57) - Slika 13: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo SK48 vrste Paranthropus robustus (ali P. crassidens) z najdišča Member 1, Swartkrans, Južnoafriška republika (str. 58) - Slika 14: Slika 14: Pogled od strani in od spredaj na neandertalsko lobanjo iz Saccopastorea, Italija (str. 63) 143

144 - Slika 15: Pogled od strani in od spredaj na neandertalsko lobanjo C1 iz Tabūna, Izrael (str. 64) - Slika 16: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo iz Skhūla (vrsta zgodnji Homo sapiens), Izrael (str. 65) - Slika 17: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo OH 5 vrste Zinjanthropus boisei z najdišča Bed I, soteska Olduvai, Tanzanija (str. 71) - Slika 18: Pogled od strani in od spredaj na rekonstruirano lobanjo OH 24 (vrsta Homo habilis), odkrito leta 1968 na najdišču Bed I, soteska Olduvai, Tanzanija (str. 74) - Slika 19: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo KNM-ER 406 (vrsta Paranthropus oziroma Australopithecus boisei), najdišče KBS Member, Koobi Fora, Kenija (str. 80) - Slika 20: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo KNM-ER 1470 (vrsta Homo rudolfensis), najdišče Burgi Member, Koobi Fora, Kenija (str. 81) - Slika 21: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo KNM-Er 3733 (vrsta Homo erectus) iz KBS Member, Koobi Fora, Kenija (str. 84) - Slika 22: Skelet»Lucy«(NME-AL288-1) iz vrste Australopithecus afarensis, Hadar, Etiopija (str. 85) - Slika 23: Najenostavnejša oblika kladograma (str. 91) - Slika 24: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo Sangiran 17 iz Kabuh Beds (vrsta Homo erectus), Sangiran, Java (str. 92) - Slika 25: Pogled od strani in od spredaj na lobanjo iz Petralone, severna Grčija (domnevno arhaična oblika vrste Homo sapiens) (str. 93) - Slika 26: Risba bivališča s kuriščem iz Terra Amate, Francija (str. 94) - Slika 27: Pogled od strani in od spredaj na neandertalsko lobanjo iz jame Amud, Izrael (str. 96) - Slika 28: Skelet»Dečka iz Turkane«(KNM-WT 15000) iz Nariokotomeja (vrsta Homo erectus), Zahodna Turkana, Kenija (str. 97) - Slika 29: Pogled od strani in od spredaj na»črno lobanjo«(knm-wt 17000) (vrsta Australopithecus aethiopicus) iz Lomekwija, zahodna Turkana, Kenija (str. 99) 144

145 - Slika 30: Pogled na oldowansko jedrno orodje (AMNH ) iz fonolita (vulkanske kamnine) iz soteske Olduvai, Tanzanija (str. 101) - Slika 31: Pogled na lobanjo t. i.»ardi«, vrste Ardipithecus ramidus, z najdišča Goma, Aramis, Etiopija. Restavracija okostja Tim White 2010 (str. 114) - Slika 32: Pogled na golenico (KNM-KP 29285) vrste Australopithecus anamensis, Kanapoi, Kenija (str. 116) - Slika 33: Fosilni ostanki vrste Ardipithecus kadabba (str. 118) - Slika 34: Pogled na lobanjo (BOU-VP-12/130) vrste Australopithecus garhi, Middle Awash, Etiopija (str. 120) - Slika 35: Pogled na lobanjo z oznako KNM-WT (domnevno vrsta Kenyanthropus platyops), najdišče Lomekwi, Zahodna Turkana, Kenija (str. 121) - Slika 36: Pogled na stegnenico (BAR 1002'00) vrste Orrorin tugenensis, Tugen Hills, Kenija (str. 123) - Slika 37: Pogled na lobanjo z vzdevkov»toumaï«(tm ) vrste Sahelanthropus tchadensis (str. 124) - Slika 38: Pogled na lobanjo vrste Homo floresiensis, najdišče Liang Bua, Flores, Indonezija (str. 126) - Slika 39: Pogled na lobanjo vrste Homo gautengensis, odkrito leta 1977 v jamah Sterkfonteina, provinca Gauteng, Južnoafriška republika (str. 130) - Slika 40: Pogled na lobanjo MH 1 vrste Australopithecus sediba, jama Malapa, provinca Gauteng, Južnoafriška republika (str. 131) - Slika 41: Najverjetnejši rodovnik človeške vrste (črtkane povezave niso dokončno potrjene) (str. 138) 145

146 9. SEZNAM LITERATURE IN VIROV 9.1. Seznam literature - Antič, Igor (2002): Veliki svetovni biografski leksikon: osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo. Ljubljana, Mladinska knjiga. - Bajd, Barbara, (1999): Oblikovanje in obogatitev programa biološke antropologije na ljubljanski univerzi. V: Bajd, B., Kavur, B. (ur.): Pliocenski in pleistocenski hominidi: nove evolucijske razlage. Zbirka Scripta. Ljubljana, ŠOU Študentska založba, strani Darwin, Charles (2009): O nastanku vrst z delovanjem naravnega odbiranja ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje. Zbirka Historia scientiae. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. - Gould, Stephen Jay (1991): Darwinova revolucija. Knjižna zbirka Krt. Ljubljana, Založba Krt. - Mayr, Ernst [et al.] (2008): Filozofija evolucije. Knjižna zbirka Humanistika in naravoslovje. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. - Muršič, Rajko (2011), Metodologija preučevanja načinov življenja. Temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. - Štefančič, Marija (1997): Evolucija človeka/marija Štefančič. Okolje in kulture v pleistocenu/vida Pohar (učbenik). Zbirka Scripta. Ljubljana, ŠOU Študentska založba. 146

147 - Tattersall, Ian (1999): Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji. Zbirka Sophia. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče Seznam internetnih virov - Gilbert, Henry in White, Tim ( ): Fieldwork Labwork. Steps from Search to first publication. Middle Awash Project Ethiopia. Addis Ababa, Berkeley. - Macroevolution.net ( ): Homo rhodesiensis. Online Biology Dictionary. - Middle Awash project ( ): Addis Ababa, Berkeley: What is paleoanthropology? - Middle Awash project ( ): Addis Ababa, Berkeley: Fieldwork in Paleoanthropology. - Smitsonian Institution ( ): Human Evolution Evidence. Human Fossils. Species. Paranthropus robustus

148 - The Institut of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo neanderthalensis essay. - The Institut of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo erectus essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo heidelbergensis essay. - The Institut of Human Origins ( ): Becoming Human: Australopithecus africanus essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Paranthropus boisei essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo habilis essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo rudolfensis essay

149 - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Australopithecus afarensis essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Paranthropus aethiopicus essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Ardipithecus ramidus essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Australopithecus anamensis essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Ardipithecus kadabba essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Australopithecus garhi essay

150 - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Kenyanthropus platyops essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Orrorin tugenensis essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Sahelanthropus tchadensis essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Homo floresiensis essay. - The Institute of Human Origins ( ): Becoming Human: Australopithecus sediba essay. - Vilhar, Barbara ( ): Državni denar za spodkopavanje poučevanja o evoluciji? Mladina (marec 2011) 150

151 - Wikipedia. The Free Encyclopedia ( ): Peking man. - Wikipedia. The Free Encyclopedia ( ): Paranthropus. - Wikipedija. Prosta enciklopedija ( ): Podvrsta (biologija). - Wong, Kate ( ): Spectacular South African Skeletons Reveal New Species from Murky Period of Human Evolution. Scientific American (april 2010). - Wong, Kate ( ): No Bones about It: Ancient DNA from Siberia Hints at Previously Unknown Human Relative. Scientific American (marec 2010). - Wikipedia. The Free Encyclopedia ( ): Australopithecus bahrelghazali. - Wikipedia. The Free Encyclopedia ( ): Homo gautengensis 151

152 9.3. Seznam virov slikovnega gradiva - Brevnjovski, Igor ( ): Kenyanthropus (Kenya - 3,5 to 3,2 millions). (slika 35) - Brill, David ( ): Fotostrecke: Der erste Mensch. Australopithecus garhi. National Geograpic Deutchland. (slika 34) - Clark, Chip ( ): Australopithecus anamensis. KNM-KP Smithsonian Institution. (slika 32) ensis_k P29285_tibia_CC_p.jpg - Clark, Chip ( ): Orrorin tugenensis. BAR 1002'00. Smithsonian Institution. (slika 36) ensis_bar1002_femur_cc_p.jpg - Curnoe, Darren ( ): Homo gautengensis raises questions over humanity's origins. Wired.co.uk. (slika 39) 152

153 - Dorey, Fran ( ): Homo floresiensis. Australian museum. (december 2009) (slika 38) l%20lb1.jpg - Historika ( ): Ardipithecus kadabba: Un Chimpancé bípedo? (slika 33) sk4idpjgsbc/ts7fitzdsti/aaaaaaaaahg/_rzmbdn9cls/s200/kadabba3.jpg - Lee Berger ( ): Australopitehcus sediba. MH1. Smithsonian Institution. (slika 40) uare/a_sediba_mh1_s_34_lb.jpg - Neimark, Jill ( ): Human Origins / Human Evolution: Top 100 Stories of 2010#29: Ardi Continues to Shake the Human Family Tree. Discover magazine. Jan-feb (december 2010). (slika 31) - Mayr, Ernst [et al.] (2008): Filozofija evolucije. Knjižna zbirka Humanistika in naravoslovje. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. (slika 4) - Pond, Caroline M., Silwertown, Jonathan W. (2009): 99% opica: kako evolucija sešteva. Kranj, Založba Narava. (sliki 5, 41) - Štefančič, Marija (1997): Evolucija človeka. Zbirka Scripta. Ljubljana, ŠOU Študentska založba. (slika 3) 153

154 - Tattersall, Ian (1999): Po sledi fosilov: kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji. Zbirka Sophia. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče. (slike 2, 6, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30) - Žnideršič, Martin (ur.) (1995): Družinska enciklopedija Guinness. Ljubljana, Slovenska knjiga. (sliki 1, 7) - Washington State University ( ): Hominid Species Time Line - The Earliest Hominids. Sahelanthropus tchadensis Toumai. (slika 37) 154

155 155