FUNKCIJA CENTRALNE BANKE V PROCESU KONTROLIRANJA POSLOVNIH BANK

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO FUNKCIJA CENTRALNE BANKE V PROCESU KONTROLIRANJA POSLOVNIH BANK Kandidatka: Vesna Gajšek Študentka rednega študija Številka indeksa: Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Bobek Zgornja Polskava, marec 2005

2 UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidatka VESNA GAJŠEK absolventka študijske smeri: FINANCE IN BANČNIŠTVO, študijski program: UNIVERZITETNI izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom DR. DUŠAN BOBEK-a in uspešno zagovarjala Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da diplomsko delo lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne Podpis:

3 2 PREDGOVOR Poslovne banke so, zaradi svoje pomembnosti za gospodarstvo, med najbolj reguliranimi finančnimi institucijami. Zaradi svojega poslovanja, so poslovne banke izpostavljene različnim tveganjem in namen bančnega nadzora je zagotoviti varno in stabilno poslovanje, to je tako pomembno, da tudi države urejajo bančno poslovanje s posebno regulativo. Cilj bančne regulative je zmanjšati tveganja in tako povečati varnost sredstev vlagateljev. Nadzor bančnega poslovanja lahko opravljajo različne institucije, najpogosteje pa ga izvaja centralna banka. Tudi v Sloveniji opravlja nadzor nad poslovanjem poslovnih bank naša centralna banka-banka Slovenije. Diplomsko delo je razdeljeno na sedem poglavij, katerih kratek pregled sledi v nadaljevanju. Predmet drugega poglavja, ki sledi uvodu, je centralna banka. V njem na kratko predstavimo bistvene značilnosti centralne banke, njene funkcije (ena izmed funkcij je tudi nadzor nad bankami), cilje in instrumente monetarne politike ter pomen njene neodvisnosti. Tretje poglavje govori o nadzoru bank s strani centralne banke. Navajamo razloge zaradi katerih centralna banka kontrolira poslovne banke. Bančna zakonodaja in predpisi vodijo banke in spodbujajo njihovo varno poslovanje ter določajo, kaj naj centralna banka pri poslovnih bankah kontrolira. Obstajata dve vrsti oziroma dva načina dela bančnih nadzornikov in sicer zunanja in notranja kontrola. Dandanes postaja vse pomembnejši tudi konsolidirani nadzor bank. Standarde za nadzor varnega in skrbnega poslovanja bank postavljajo baselska načela za učinkovit nadzor. Na koncu tretjega poglavja pa obravnavamo tudi tveganja, s katerimi se srečujejo banke pri svojem poslovanju. Bančna tveganja je smiselno obravnavati v povezavi s kapitalom oziroma kapitalsko ustreznostjo, saj izgube, ki nastanejo s prevzemanjem tveganj, banke pokrivajo s kapitalom. Sledi poglavje o Banki Slovenije in njenem nadzoru poslovanja bank. Najprej opredelimo bistvena dejstva v povezavi z Banko Slovenije, nato pa se posvetimo nadzoru nad bankami v Sloveniji. Zakon o Banki Sloveniji pooblašča za nadzor bančnega poslovanja Banko Slovenije, le-ta pa preverja v okviru svojih pristojnosti izvajanje določb zakonov ter na njihovi podlagi izdanih predpisov ter ukrepov. Predstavimo tudi oddelek nadzora bančnega poslovanja v Banki Slovenije in rezultate tega nadzora. Diplomsko delo zaključujemo s sklepom in povzetkom v slovenskem ter tujem jeziku, temu pa sledita še spisek uporabljene literature in virov.

4 3 KAZALO 1 UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja CENTRALNA BANKA Opredelitev centralne banke Funkcije centralne banke Končni in vmesni cilji monetarne politike Instrumenti monetarne politike Kolikostni instrumenti Kakovostni instrumenti monetarne politike Neodvisnost centralne banke CENTRALNOBANČNI NADZOR Razlogi za nadzor bank Načini opravljanja nadzora Bančna regulativa Notranja in zunanja kontrola Konsolidiran nadzor Baselska načela za učinkovit nadzor Tveganja v bančnem poslovanju Kreditno tveganje Tveganje spremembe obrestne mere Likvidnostno tveganje Operativno tveganje Tečajno tveganje Deželno tveganje Sistemsko tveganje Kapitalska ustreznost bank... 29

5 4 4 BANKA SLOVENIJE IN NADZOR BANK Opredelitev in naloge Banke Slovenije Denarna politika Banke Slovenije Instrumenti Banke Slovenije Nadzor nad bankami Slovenska bančna regulativa Oblike nadzora Oddelek Nadzora bančnega poslovanja Nadzor na konsolidirani osnovi Rezultati nadzora bančnega poslovanja v Sloveniji SKLEP POVZETEK ABSTRACT SEZNAM LITERATURE SEZNAM VIROV... 53

6 5 2 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Centralna banka je banka bank oziroma emisijska banka, ki izvaja monetarno politiko. Zasleduje končne in vmesne (bližnje) cilje. Končni cilji centralne banke morajo biti enakovredni s temeljnimi gospodarskimi cilji, te pa realizira z vmesnimi cilji in sicer količino denarja v obtoku, obrestno mero, deviznim tečajem ali tudi stopnjo inflacije. Cilji se medsebojno izključujejo. Za dosego ciljev ima centralna banka na voljo razne instrumente. Pomembna pa je njena neodvisnost. Centralna banka opravlja različne funkcije in ena izmed teh funkcij je tudi kontroliranje poslovnih bank. Poslovne banke so pri svojem poslovanju izpostavljene specifičnim vrstam tveganj zaradi svoje temeljne funkcije oz. ker so glavni alokator sredstev med gospodarstvom in prebivalstvom. Namen bančnega nadzora je tako zagotoviti varno in stabilno poslovanje, to je tako pomembno, da tudi države urejajo bančno poslovanje s posebno zakonodajo. Cilj bančne regulative je zmanjšati tveganja in tako povečati varnost sredstev vlagateljev. Banka Slovenije je centralna banka Republike Slovenije in je bila ustanovljena s sprejetjem Zakona o Banki Slovenije. Njeni glavni nalogi sta skrb za stabilnost domače valute in za splošno likvidnost plačil v državi in do tujine. Banka Slovenije je neodvisna institucija in je banka bank, zato tudi opravlja bančni nadzor nad poslovanjem bank. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je opredeliti centralno banko oziroma pomen in vlogo centralne banke v procesu kontroliranja poslovnih bank na splošno in v primeru slovenske centralne banke Banke Slovenije. Kontrola je seveda pomembna zaradi vloge bank v narodnem gospodarstvu. Cilji diplomske naloge so: opredelitev pomena, vloge in naloge centralne banke ter vodenja monetarne politike, opredelitev Banke Slovenije, analiza instrumentov, ki jih uporablja centralna banka, analiza neodvisnosti centralne banke in pomena le-te na vodenje monetarne politike, opredelitev načinov bančne kontrole centralne banke, ugotoviti kakšna je bančna regulativa, opredelitev baselskih načel za učinkovit nadzor, analiza bančnih tveganj, analiza kapitalske ustreznosti bank.

7 6 Osnovne trditve so: centralna banka je banka bank, neodvisnost je zelo pomembna za institucijo kot je centralna banka, centralna banka kontrolira poslovne banke na solo in konsolidirani osnovi, kontrola bank je potrebna zaradi vloge, ki jo imajo banke v narodnem gospodarstvu, bančništvo je eno najbolj reguliranih in nadzorovanih področij gospodarstva, poslovne banke so izpostavljene raznim bančnim tveganjem, nadzor bank je zakonsko urejen. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Diplomsko delo bomo omejili na proučevanje osnovnih pojmov povezanih z centralno banko ter se kasneje osredotočili na proučevanje bančnega nadzora s strani centralne banke. Predpostavka diplomske naloge je, da je centralna banka ključna institucija, ki vrši nadzor nad bankami ter tako preverja, če banke spoštujejo pravila o obvladovanju tveganj in druga pravila, določena z zakonom. Predpostavke diplomske naloge so povezane z dejstvom, da so poslovne banke zaradi svoje temeljne funkcije so alokator sredstev med gospodarstvom in prebivalstvom izpostavljene številnim vrstam tveganj. Posledica tega je, da morajo centralne banke kar najbolj učinkovito kontrolirati poslovanje bank, zaradi zmanjšanja tveganja in povečanja varnosti sredstev vlagateljev. Uporabili bomo dostopno domačo in tujo literaturo, ki vsebinsko ustreza temi diplomske naloge in znanje pridobljeno v času študija na Ekonomsko-poslovni fakulteti. Pri uporabi literature se bomo omejili na novejšo literaturo, ki je izšla po letu 1995 in strokovne članke. Soočili pa se bomo s pomanjkanjem izkušenj ter omejenim dostopom do nekaterih podatkov. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi je uporabljena makroekonomska raziskava, ker proučujemo obnašanje in delovanje centralne banke v celotnem narodnem gospodarstvu. Analiza bo v glavnem statična, ker opisujemo dejstva v določenem trenutku. Pristop k raziskovanju je deskriptivni, saj opisujemo pomen in delovanje centralne banke v procesu kontroliranja bank. Uporabljene metode pri deskriptivnemu pristopu raziskovanja so metoda diskripcije, ker opisujemo dejstva povezana s centralno banko in kontrolo poslovnih bank; metoda klasifikacije, ker definiramo osnovne pojme povezane s centralno banko; komperativna metoda, ker primerjamo enaka ali podobna dejstva, kar je tudi vzrok raznih posplošitev in metoda kompilacije, ker se navezujemo na spoznanja ter rezultate drugih avtorjev.

8 7 3 CENTRALNA BANKA 2.1 Opredelitev centralne banke Centralna banka je banka bank, ki izdaja nacionalni oz. primarni denar, pravno regulira in nadzoruje delovanje nacionalnega bančnega sistema, varuje domačo valuto in ustvarja pogoje za polno zaposlenost narodnega gospodarstva. Denarna ali monetarna politika je del ekonomske politike, ki jo izvaja centralna banka, učinkovitost le-te pa je odvisna od dobro razvitega finančnega trga. Centralna banka je nastala postopoma. Kot centralna banka z najstarejšo zgodovino velja švedska»riskbank«(1668). Za njo je»bank of England«iz leta Nastala je zaradi finančnih težav, v katere je spravil državo Karel II. in njegov naslednik Viljem II., je dovolil ustanovitev»bank of England«z vplačanim kapitalom 1, funtov, ki pa je moral biti takoj v celoti porabljen za posojilo državi. Vendar to ni bila edina banka, ki je izdajala bankovce. Funkcije, ki jih ima danes, je zelo počasi prevzemala. Poleg tega se to ni dogajalo na osnovi zakona, čeprav je prelomnega pomena tako imenovan Peelov zakon iz leta 1844, ki je pomemben tudi za centralne banke drugih držav, na primer Nemčije, ampak bolj na osnovi interesov bank, izkušenj, potreb. S Peelovim zakonom je seveda»bank of England«dobila prerogative centralne banke, kakršne so značilne za centralne banke dandanes, vendar je od leta 1694 do leta 1844 precej dolga doba (Ribnikar 2003, 332). Francozi so dobili centralno banko šele leta 1800, in sicer»banque de France«in v ozadju je bil Napoleon Bonaparte, ki se je hotel še finančno okrepiti, vendar je dobila šele leta 1803 privilegij izdajanja bankovcev. Avstrija je dobila centralno banko 1. junija 1816 (»Östrreichische Nationalbank«), ki je 29. novembra 1878 postala Avstro-Ogrska nacionalna banka. Nemška centralna banka (»Deutsche Reichsbank«) je nastala z zakonom leta 1875 in pričela poslovati Italijanska centralna banka (»Banka d'italia«) je nastala leta 1893 (prav tam, 332). Centralne banke vidijo svojo glavno nalogo v vodenju anticiklične monetarne politike ali natančneje, prizadevajo si za doseganje polne zaposlenosti in stabilnosti cen z omejevanjem rasti bančnih posojil, ko kaže, da se bodo gospodarska gibanja prevesila v recesijo. Centralna banka danes spreminja količino denarja v obtoku predvsem z monetizacijo in ponovno prodajo državnih vrednostnih papirjev in skrbi za stabilnost nacionalnih finančnih trgov (Gregorčič 1996, 5). Ker centralna banka izdaja primarni denar, mora še dodatno vplivati na obseg kreditov bank in prek tega na količino denarja v obtoku. To seveda ni edini nadzor centralne banke nad bankami. Dandanes postaja vedno pomembnejši nadzor nad preudarnim, smotrnim, varnim poslovanjem bank, ki naj prepreči nesolventnost in s tem stečaje bank (Ribnikar 2003, 273). Z 1. julijem 2002 je začela dejansko obstajati monetarna unija, v kateri z evrom kot edino valuto upravlja ena centralna banka in sicer Evropska centralna banka. Nacionalne centralne banke niso izginile po letu So del tako imenovanega Evrosistema. Te nacionalne banke ne oblikujejo več odločitev o monetarni in tečajni politiki. One izvršujejo

9 8 odločitve sprejete s strani ECB. Nacionalne centralne banke obdržijo svojo moč sprejemanja odločitev na pomembnem področju bančnega nadzora, vendar v nekaterih državah odgovornost za bančni nadzor ni zaupana nacionalnim centralnim bankam ampak različnim uradom (De Grauwe 2000, 130). 2.2 Funkcije centralne banke Najpomembnejše naloge oz. funkcije centralne banke so: vodenje denarne politike in s tem kontrola nad količino denarja v obtoku, stabilizacija trga denarja in trga kapitala, posojanje denarja bankam v stiski (lender of last resort), skrb za plačilni sistem, nadzor nad bankami itd. Poglavitna funkcija centralne banke je kontroliranje količine denarja v obtoku oziroma skrb za stabilnost domačih cen in nacionalne valute. Sprememba količine denarja v obtoku je tesno povezana s spremembami v gospodarski aktivnosti, zato centralna banka stalno nadzoruje količino denarja v obtoku in jo prilagaja potrebam gospodarske politike. Brez učinkovitega nadzora nad količino denarja v obtoku, se le-ta lahko povečuje brez omejitev, kar pa lahko vodi v hiperinflacijo, razpad nacionalnega plačilnega sistema in ustavitev gospodarske aktivnosti. Za opravljanje te funkcije ima centralna banka na voljo številne instrumente in najpogosteje uporablja predvsem operacije na odprtem trgu, ker z njimi najnatančneje dosegajo postavljene cilje in ob tem kar najmanj vznemirjajo nacionalne finančne trge (Gregorčič 1996, 4-5). Naloga centralne banke je tudi nadzor nad bankami (in bankam podobnimi institucijami, npr. hranilnicami). Ta nadzor je monetarni oziroma denarni, saj centralna banka izvaja denarno politiko preko poslovnih bank. Da bo le-ta uspešna, mora nadzorovati banke. Hkrati pa gre pri nadzoru tudi za nadzor preudarnosti, varnosti in smotrnosti poslovanja bank. Ponekod opravlja ta nadzor centralna banka, ponekod pa imajo za to posebno institucijo. Kdo naj opravlja nadzor nad bankami v posameznih državah je odvisna predvsem od državne ureditve in pravne tradicije v posamezni državi. 2.3 Končni in vmesni cilji monetarne politike Centralna banka opravlja svoje naloge v skladu s temeljnimi oz. končnimi cilji, ki si jih je zastavila. Poznamo šest končnih ciljev in sicer: stabilnost cen, visoka zaposlenost, ekonomska rast, stabilnost deviznega trga, stabilnost finančnega trga in finančnih institucij ter stabilnost obrestnih mer. Čeprav so mnogi omenjeni cilji konsistentni drug z drugim, ni vedno tako. Cilj stabilnosti cen pogosto trči s ciljem stabilnosti obrestnih mer in visoko zaposlenostjo, gledano kratkoročno. Ta konfliktnost ciljev lahko torej centralno banko postavi pred težavno odločitvijo in je njena politika vedno kompromis med doseganjem posameznih postavljenih ciljev.

10 9 Končne cilje označuje počasnost reagiranja na kratkoročne spremembe monetarne politike, zato mora centralna banka uporabiti spremenljivke, ki bodo na njene ukrepe reagirale bolj občutno in bodo hkrati vplivale na temeljne cilje monetarne politike. Zato si centralna banka izbere bližnji cilj. Izbira bližnjega cilja je odvisna od treh meril (Mishkin 1998, 461): 2. bližnji cilj mora biti dobro merljiv, 3. centralna banka mora biti sposobna natančno kontrolirati bližnji cilj, 4. bližnji cilj mora biti v močni vzročni zvezi s končnimi cilji denarne politike. Bližnji cilji monetarne politike so: količina denarja v obtoku, višina obrestne mere, višina deviznega tečaja. 2.4 Instrumenti monetarne politike Instrumenti monetarne politike so orodja, ki jih centralna banka uporablja pri vodenju monetarne politike. Z monetarno politiko centralna banka ureja količino denarja v obtoku in prek urejanja količine denarja v obtoku dosega končne cilje monetarne politike. Poznamo več različnih delitev instrumentov monetarne politike. Kot prvo delitev instrumentov monetarne politike navaja Ribnikar (2003, 282) delitev na instrumente, ki vplivajo na velikost primarnega denarja in na instrumente, ki vplivajo na velikost denarnega multiplikatorja. Če pride do spremembe količine primarnega denarja, sodijo v eno skupino, če pride do spremembe velikosti denarnega multiplikatorja, sodijo v drugo skupino. Sedanja prevladujoča delitev instrumentov monetarne politike je delitev na neposredne in posredne. Pri neposrednih nastopa centralna banka kot institucija, ki ima moč reguliranja. Pri posrednih ali tržnih instrumentih monetarne politike vpliva centralna banka prek denarnega trga in ti naj bi postajali vse pomembnejši (Ribnikar 2003, 285). Za ameriške avtorje pa je na splošno značilno, da ne delijo instrumentov monetarne politike na dve skupini, ampak jih preprosto naštevajo. Največkrat navajajo tri instrumente. To so: politika odprtega trga, spremembe diskontne obrestne mere in obvezne rezerve. Tradicionalna delitev instrumentov monetarne politike, je delitev na kolikostne ali splošne instrumente in kakovostne ali selektivne instrumente monetarne politike.

11 Kolikostni instrumenti Pri kolikostnih instrumentih se centralna banka omeji samo na urejanje velikosti kreditnega potenciala poslovnih bank in preko kreditnega potenciala na urejanje količine denarja, ki ga izdajajo poslovne banke. Tako ohranijo poslovne banke veliko mero samostojnosti. Omejene so samo v tistem, v čemer morajo biti omejene in sicer glede količine denarja, ki jo bodo ustvarile s krediti. Popolnoma proste so, kako bodo ta kreditni potencial izkoristile in ali ga bodo sploh izkoristile. Centralne banke imajo za doseganje svojih ciljev na voljo naslednje splošne instrumente: politika odprtega trga, obvezne rezerve, diskontno politiko. Pri politiki odprtega trga centralna banka kupuje ali prodaja na finančnem trgu navadno kratkoročne državne obveznice, včasih tudi papirje koga drugega. Njen namen je vplivati na obseg likvidnostnih rezerv poslovnih bank, prek tega na obseg njihovih kreditov in tako denarja v obtoku. Centralna banka nastopa na trgu kot običajni kupec ali prodajalec teh papirjev, je sama pobudnik. Plačati mora ceno ali sprejeti mora ceno, kakor jo določa trg. Ne nastopa kot oblastna institucija (Ribnikar 2003, 291). Politika odprtega trga je dandanes najpogosteje uporabljen instrument monetarne politike zaradi več razlogov: zaradi preproste uporabe, zaradi nediskriminatornosti in fleksibilnosti. Kar zadeva nediskriminatornost, velja, da je le-ta absolutna, če se pri tej politiki uporabljajo samo državne obveznic. Če se uporablja še kakšen drug papir, se ohranja nediskriminatornost samo v primeru, da centralna banka kupuje in prodaja papirje samo tistih institucij z največjim zaupanjem (prav tam, 292). Obvezne rezerve so eden izmed instrumentov monetarne politike in so tiste, ki jih imajo banke pri centralni banki zato, ker tako zahteva predpis centralne banke. Tudi če ne bi bilo obveznih rezerv, ki jih predpisuje centralna banka, bi banke morale imeti rezerve v denarju centralne banke, ker sicer ne bi mogle zagotavljati zamenljivosti svojega denarja in vlog v denar centralne banke in prek tega v denar ali vloge drugih bank. Odstotek in osnova za obvezne rezerve sta predpisana s strani centralne banke. Nikjer seveda ne gre za stoodstotne, ampak povsod za delne rezerve. Odvisna je od strukture bilance posamezne banke, še posebej če za različne obveznosti veljajo različno visoke stopnje obveznih rezerv. Čim bolj je bančni vir likviden, tem večji odstotek mora imeti banka kot obvezno rezervo na računu pri centralni banki. Lozej (2001, 50-51) pravi:»praviloma obvezne rezerve pri centralni banki niso obrestovane. Ne glede na to, kako banka zbere denar, mora za svoje vire plačati obresti, ki jih mora nato zaradi neobrestovane naložbe pri centralni banki zaslužiti drugje. Obvezne rezerve zato pomenijo odklon od siceršnje naložbene politike bank (alokacije zbranih virov), ker banke same od sebe brezobrestno ne bi posojale nikomur.«

12 11 Neobrestovane obvezne rezerve je mogoče zagovarjati z vidika neodvisnosti centralne banke, saj le-te za njo pomenijo dohodek. Centralna banka lahko namreč brezobrestno»izposojena«sredstva naloži po tržni obrestni meri. Možnost centralne banke, da sama pridobiva dohodke, je pomembna predvsem z vidika zagotavljanja neodvisnosti centralne banke od države (prav tam, 52). Diskontna politika je pomembna v preprečevanju finančne panike, ki bi lahko močno škodila nacionalnemu gospodarstvu. Diskontna posojila so posojila centralne banke bankam, tako je ta instrument pomemben za pomoč bankam v začasnih likvidnostnih težavah, vendar je obseg transakcij prek diskontnega okna vedno manjši. Institucije, ki si želijo sposoditi denar prek diskontnega okna, morajo posojilodajalcu ponuditi določeno zavarovanje posojila (Mishkin, Eakins 2000, 217) Kakovostni instrumenti monetarne politike Pri kakovostnih instrumentih centralna banka ne vpliva le na velikost kreditnega potenciala, ampak poseže tudi v to, kako poslovne banke izkoriščajo svoj kreditni potencial za kakšne namene dajejo kredite, pod kakšnimi pogoji, komu itd.. S tem je okrnjena samostojnost poslovnih bank. Ribnikar (2003, 283) navaja, da narodnogospodarska upravičenost kakovostnih instrumentov izhaja iz konflikta med narodnogospodarskimi interesi, ki jih mora zastopati centralna banka, in interesi poslovne banke, ki je v vseh sistemih organizirana kot podjetje, čeprav s posebnostmi. V vseh tistih primerih, kjer poslovna banka ne bi hkrati s tem, ko bi zasledovala svoje interese, zasledovala tudi narodnogospodarskih interesov, mora centralna banka s kakovostnimi instrumenti doseči, da bodo poslovne banke kljub vsemu zasledovale narodnogospodarske interese. Med kakovostne instrumente monetarne politike spadajo: selektivni krediti, moralno prepričevanje in neposredni ukrepi. 2.5 Neodvisnost centralne banke Dandanes je zelo pomembno, da je centralna banka pri vodenju monetarne politike neodvisna, tako finančno kot politično. Ker se financira z lastnimi finančnimi operacijami in ne iz proračuna, ni finančno odvisna od parlament. Politična avtonomija pa pomeni, da lahko centralna banka vodi denarno politiko brez vmešavanja države, pa tudi mandati vodstvenih organov centralne banke morajo biti daljši od mandata vlade. Centralna banka se mora brez kakršnihkoli omejitev osredotočiti na stabilnost cen. Sposobnost centralne banke, da ustvarja denar ji daje preveliko moč, da bi smela biti odvisna od kratkoročnih političnih koristi.

13 12 Samo neodvisna centralna banka je lahko odgovorna, ker se ne more skrivati za odločitvami vlade ali politike. Njena oodgovornost je, da doseže postavljene cilje ter mora razložiti in utemeljiti svojo politiko parlamentu in javnosti. Parlament je tisti, ki lahko odpravi ali skrči neodvisnost centralne banke. Obstaja določena povezanost med neodvisnostjo centralne banke in različnimi makroekonomskimi kazalniki med njimi je tudi inflacija. V državah, kjer je centralna banka bolj neodvisna, je stopnja inflacije nižja kot v državah z manj neodvisnimi oz. bolj odvisnimi centralnimi bankami. Sklepamo lahko, da imajo države z najbolj neodvisnimi centralnimi bankami najnižje stopnje inflacije in najbolj stabilne valute. Vendar pa verjetno gre tudi za to, da sta v urejenih splošnih ekonomskih in političnih razmerah lahko hkrati nizka inflacija in neodvisna centralna banka. Neodvisna centralna banka kaže predvsem na urejene ekonomske, socialne in politične razmere države. (Burda in Wyplosz 1997, 427). Vendar pa Giordano in Persand (1998, 69) opozarjata, da centralne banke ne delujejo v izolaciji, ampak v specifičnih političnih in gospodarskih razmerah, zato je težko pričakovati, da se bo centralna banka lahko izognila vsem vplivom iz okolja. Tudi Maastrichtska pogodba priznava, da je politična neodvisnost pomemben pogoj za zagotavljanje cenovne stabilnosti. V primeru odsotnosti politične neodvisnosti, je lahko centralna banka prisiljena tiskati denar, da bi financirala vladni proračunski deficit. To je zanesljiva pot k inflaciji. Tako je Evropska centralna banka varovana pred političnim vmešavanjem (De Grauwe 2000, 151).

14 13 4 CENTRALNOBANČNI NADZOR V večini držav je funkcija nadzora bančnega poslovanja zaupana centralni banki, ki je nosilka monetarne politike. To je njena osnova naloga. Da lahko vodi učinkovito monetarno politiko, mora opravljati še nadzor nad bankami. Monetarna politika naj zagotavlja zunanjo stabilnost, to je stabilnost kupne moči nacionalne valute, bančni nadzor pa notranjo stabilnost, to je stabilno delovanje finančnega sistema. 3.1 Razlogi za nadzor bank Bančništvo je eno najbolj reguliranih in nadzorovanih področij gospodarstva v razvitih državah. Nadzor bančnega poslovanja je potreben zaradi vloge bank v narodnem gospodarstvu, ki je izredno pomembna. V sodobnem gospodarstvu je glavna naloga bank financiranje oz. posredovanje finančnih sredstev od ekonomskih subjektov s finančnimi presežki k ekonomskim subjektom s finančnimi primanjkljaji. Zaradi značilnosti poslovanja, zlasti velike odvisnosti od zaupanja javnosti, so banke zelo občutljive za propade, ki pa lahko imajo zelo daljnosežne posledice za celotno narodno gospodarstvo. Plačilne oz. likvidnostne težave ene banke se namreč lahko hitro razširijo na celotni sistem, kar odseva medsebojno odvisnost bank v sistemu. V tem se kaže t.i. učinek domin, ki je posebnost bančnega sistema. Zato se poslovanje bank ne prepušča prostemu delovanju tržnih zakonitosti. Stabilnost delovanja bančnega sistema je tako pomembna, da države urejajo bančno poslovanje s posebno regulativo in nadzorom (Ilovar 1997a, 3). Po Livingstone-u (1996, ) obstaja nekaj motivov za bančno regulacijo in posledično tudi nadzor: bančna varnost (zanesljivost), vpliv na gospodarstvo (ekonomijo), konkurenca v bančništvu, bančni stroški. Bančna varnost je zelo pomembna. Bančni komitenti niso upoštevani kot bančni upniki, ki bi prevzeli nase tveganje bančnega neizpolnjevanja obveznosti. Namesto tega so banke predstavljene kot zaupniki (upravitelji) za vlagateljeva sredstva (depozite). Zaupanje in vladno zavarovanje za depozite je spodbudo za reguliranje bančnih aktivnosti, da se preprečijo prevare, zlorabe in preveliko prevzemanje tveganj. Strah pred bančnimi zlomi, ki bi resno škodovali ekonomiji, je drugi razlog za bančno regulacijo. V preteklosti so bančne panike povzročile in dejansko poslabšale ekonomsko recesijo. Regulacija je pomembna v ohranjanju zdrave konkurence. Pri bankah pa z povezovanjem prihaja do tako imenovane ekonomije obsega.

15 14 Rose (1999, 35) pa navaja naslednje osnovne razloge za bančno regulacijo oz. nadzor: zavarovanje javnih prihrankov, kontrola ponudbe denarja in kreditov, zaradi doseganja ekonomskih ciljev, zagotavljanje enakih pogojev za javnost v dostopu do kreditov in ostalih finančnih storitev, povečanje zaupanja javnosti v finančni sistem, izogibanje koncentracije finančne moči v rokah nekaterih posameznikov ali institucij, pomoč sektorjem v gospodarstvu, ki imajo posebne kreditne potrebe (kot so gospodinjstva, majhno podjetništvo in kmetijstvo). Centralna banka izvaja neprestani nadzor nad bančnim poslovanjem poslovnih bank z namenom zagotoviti varnost njenega poslovanja in likvidnosti celotnega plačilnega sistema. Osnovna razloga za izvajanje omenjenega nadzora sta pomen posamezne poslovne banke za državni plačilni in denarni sistem ter obveza države, da v primeru bančne likvidacije implicitno ali eksplicitno poravna bančne izgube. Podjetja in prebivalstvo namreč večino svojih transakcij opravljajo preko poslovnih bank in velik del svojega premoženja nalagajo v bankah (Dimovski in Gregorič 2000, 15). 3.2 Načini opravljanja nadzora Nadzor nad poslovnimi bankami loči banke od ostalih finančnih institucij. Prvo fazo nadzora predstavlja sam postopek podelitve licence, ki jo poslovni banki dodeli centralna banka na osnovi njene kapitalske ustreznosti, strokovnosti bančnega managementa, bodočih možnosti zaslužka, potreb po novi banki na potencialnem področju njenega poslovanja, ipd (Dimovski in Gregorič 2000, 15). Vsebina funkcije nadzora bančnega poslovanja je skrb za spoštovanje pravil bančne regulative. Nadzor naj zagotavlja varen in zdrav bančni sistem. Njegove poglavitne naloge so tri (Ilovar 1997a, 3-4): zaščita komitentov-majhnih varčevalcev in investitorjev; zavarovanje pred»sistemskim tveganjem«. To tveganje se nanaša na možnost, da bi propad ene banke vodil v propad številnih bank in sprožil nezaupanje javnosti v celoten bančni sistem; zavarovanje pred prehitrim ali prevelikim aktiviranjem sredstev iz sistema zavarovanja depozitov. Nadzor bančnega poslovanja kontrolira, ali banke pri svojem poslovanju spoštujejo pravila in načela varnega in skrbnega poslovanja. Skrbnostna regulativa in nadzor bančnega poslovanja sta med seboj neločljivo povezana. Nadzor predstavlja sredstvo zagotavljanja skladnosti poslovanja bank z bančno regulativo. Bančna regulativa daje osnovo, kaj naj se z bančnim nadzorom kontrolira (ibid., 3). Nadzor preudarnosti obnašanja ali poslovanja bank in ureditev tega nadzora je samo eden od nadzorov bank ali bančnega poslovanja. Tradicionalni nadzor bank je nadzor z vidika ukrepov denarne politike. Gre za tisto, kar označujemo kot monetarni nadzor. V tem

16 15 primeru želi centralna banka zagotavljati nadzor nad količino denarja v obtoku. In ta nadzor bank smo poznali pri nas tudi pred oktobrom Nismo poznali nadzora preudarnosti poslovanja bank, s katerima se dosega varnost in trdnost bank (Ribnikar 1997, 49). Kovačič (2002, 39) opozarja, da moramo pri oblikovanju ustreznega načina regulacije in nadzora bančnega sistema, ki bo zagotavljal stabilnost in hkrati omogočal konkurenčnost v primerjavi s preostalimi nebančnimi finančnimi posredniki, opredeliti elemente sistema regulacije in njihove temeljne lastnosti. Učinkovit sistem regulacije je mogoče oblikovati le z ustrezno kombinacijo vseh elementov tega sistema, v katerem opredelimo vlogo vsakega izmed njih. Sistem regulacije je tako sestavljen iz naslednjih elementov: regulacije, spodbud, spremljanja in nadzora nad poslovanjem, posredovanja nosilcev regulacije, kadar so banke v težavah, vloge tržne discipline in vladanja v podjetjih/bankah. 1 V spreminjajočem se in vedno bolj konkurenčnem okolju, v katerem delujejo finančne institucije, preudarnega obnašanja in delovanja le-teh ni mogoče zagotavljati zgolj z zunanjo regulacijo in nadzorom nad poslovanjem s strani državnih institucij, kajti njihova vloga je pri tem v določenem obsegu tudi omejena Bančna regulativa Bančna regulativa je v bistvu poseganje države v tržna dogajanja. Bančništvo je dejavnost izpostavljena velikim tveganjem, ki jih trg s svojimi mehanizmi konkurence in oblikovanja cen ne bi bil sposoben upravljati brez pomoči države. Kovačič (2002, 39) pa opozarja, da je obstoječa bančna regulacija pogosto prepočasna pri odkrivanju pomanjkljivosti v bančnem sistemu in v svojih spremembah sledi dogajanju v finančnem sistemu, namesto da bi ga pri tem usmerjala. Bančni predpisi obsegajo predvsem pogoje za pridobitev licence za opravljanje bančnih poslov, pogoje za pridobitev licence za vodenje banke, predpise v zvezi z merjenjem in uravnavanjem tveganj, predpisovanje delovanja zunanje revizije in notranje kontrole, pravila o aktivnostih, če je banka v težavah ter posebna pravila stečaja in likvidacije (Ilovar 1997a, 3). Bančna regulativa se osredotoča na dva cilja: prvi je zmanjšati tveganja in tako povečati varnost sredstev depozitarjev, drugi cilj je spodbujati konkurenco in tako znižati stroške finančnega posredništva na najnižjo možno raven. Tveganja v bankah je potrebno definirati, meriti, spremljati in nadzirati. Bančni nadzor ima ključno vlogo pri zagotavljanju, da vodstvo v bankah to tudi dejansko počenja. Pomemben del procesa nadzora bančnega poslovanja je razvoj in implementacija bonitetne regulative, ki se nanaša na kapitalsko ustreznost, razvrščanje kreditnega portfelja in oblikovanje rezervacij, velike izpostavljenosti, likvidnost, notranje kontrole ipd Namen bonitetne zahteve je omejiti nepremišljena izpostavljanja tveganju. Te zahteve ne izpodrivajo 1 Več o tem Kovačič (2002, 39-45).

17 16 odločitev vodstev pri pristopu k obvladovanju tveganj, ampak pomenijo minimalen bonitetni standard, ki zagotavlja, da banka ustrezno upravlja in nadzira svoje aktivnosti. Dinamična narava bančnega poslovanja tudi zahteva, da nadzorniki periodično ocenijo svoje bonitetne zahteve in ovrednotijo obstoječe zahteve, jih spremenijo oz. dodajo nove (Krumberger 2000, 74). Bančna zakonodaja in bonitetni predpisi morajo ustvariti okolje, ki banke vodi in spodbuja k varnemu poslovanju. Izkušnje so pokazale, da je treba poenotiti pravila bančnega poslovanja in poiskati skupne, mednarodne temelje nadzora spoštovanja omenjenih pravil. Oblikovanja minimalnih nadzornih standardov sta se lotili dve mednarodni instituciji, Banka za mednarodne obračune (BIS banka) v Baslu in Evropska unija. Baselski komite, sestavljen iz predstavnikov centralnih bank in nadzornih institucij skupine desetih najbolj razvitih držav sveta 2, se ukvarja samo z nadzorom mednarodno aktivnih bank. Komisija EU se ukvarja z nadzorom vseh bank v EU, ne glede na to, ali delujejo na mednarodnem trgu ali ne (Ilovar 1997a, 5). Mednarodni dokumenti, sprejeti v okviru Baselskega komiteja, v primerjavi s pravom EU, urejajo le najbolj temeljna vprašanja, in še ta bolj splošno. Zaradi tega so sprejemljivi za širši krog držav mednarodne skupnosti. Izhodišče za Komisijo EU pa je ideja skupnega trga na področju bančnih in finančnih storitev, kar naj se doseže s popolno harmonizacijo prava v vseh državah članicah EU. Evropske bančne direktive uveljavljajo načeli svobode ustanovitve sedeža in svobode opravljanja dejavnosti, izraženi že v pogodbi o ustanovitvi EU. Vsem bančnim institucijam v EU naj bo omogočeno, da opravljajo svoje storitve v vsej EU pod enakim ali podobnim nadzorom. Baselski standardi so priporočila, zato se države same odločajo, ali jih bodo sprejele v svojo zakonodajo. Ker so oblikovani kot minimalni standardi, imajo države, ki jih sicer sprejmejo, še vedno pravico postaviti višje standarde. Na področju bančnega nadzora sta najpomembnejša dva sporazuma (Ilovar 1997a, 6): 2. Mednarodni sporazum o merjenju kapitala in kapitalskih standardih (1988) je bolj znan kot»basle Accord«. Ti kapitalski predpisi ne ustrezajo več praksi bančnega poslovanja, saj so se v letih, odkar je bil sprejet baselski sporazum, na finančnih trgih pojavili številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova oz. spremenjena bančna tveganja. Tako bo ta sporazum nadomestil novi baselski kapitalski sporazum (t.i. Basel II). Predlagana shema za merjenje kapitalske ustreznosti iz leta 1999 naj bi odpravila večino pomanjkljivosti baselskega sporazuma iz leta 1988 preko uvedbe tristebrnega načina ugotavljanja kapitalske ustreznosti. Revidiranemu kvantitativnemu stebru za izračun minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti naj bi bila dodana dva nova kvalitativna stebra, regulativni nadzor in tržna disciplina. Pri tem naj bi nova 2 Baselski komite za bančni nadzor je komite bančnih nadzornih organov, ki so ga ustanovile centralne banke skupine držav G-10 leta Sestavljajo ga predstavniki bančnih nadzornih organov in centralnih bank iz Belgije, Kanade, Francije, Nemčije, Italije, Japonske, Nizozemske, Švedske, Velike Britanije in Združenih držav Amerike.

18 17 shema ohranila poslanstvo starega kapitalskega sporazuma, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Še naprej naj bi bila usmerjena v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu, obravnavanje bančnih tveganj naj bi bilo po njeni zaslugi bolj celovito. Čeprav se nova shema podobno kot vsi dosedanji baselski dokumenti osredotoča na mednarodno aktivne banke, naj bi bila njena glavna načela uporabna za vse banke (Sušnik 2000c, 21). Kapitalska ureditev po novem kapitalskem sporazumu temelji na treh komplementarnih stebrih (Basel II): 1. steber: Minimalne kapitalske zahteve 2. steber: Regulativni nadzor 3. steber: Tržna disciplina Vsi trije stebri so medsebojno tesno povezani. Regulativni nadzor (2. steber) tako poskuša zagotoviti, da je proces alokacije kapitala v okviru določanja minimalnih kapitalskih zahtev (1. steber) učinkovit, zanesljiv, pošten in pravilen, medtem ko tržna disciplina (3. steber) predstavlja vzpodbudo za banke in njihova vodstva k transparentnemu poslovanju in skrbnemu obvladovanju tveganj, nadzornike pa k izvajanju nadzora, ki uživa zaupanje s strani javnosti. 1. Minimalni standardi nadzora mednarodnih bančnih skupin in njihovih podružnic v tujini (1992) se nanašajo na meddržavno sodelovanje pri nadzoru mednarodnih bank in bančnih skupin ter na zmanjševanje meddržavnih ovir za njihovo delovanje. Ključne značilnosti so: vse mednarodne bančne skupine in mednarodne banke naj bodo pod nadzorom nadzornega organa matične, domače države, ki naj bo sposoben izvajati konsolidiran nadzor, za ustanovitev banke, podružnice ali podjetja v tujini je potrebno vnaprejšnje soglasje nadzornih institucij obeh držav, tako matične kot države, kjer bo nova banka ali podružnica delovala, nadzorna institucija matične države naj ima pravico zbirati podatke o delovanju banke ali bančne skupine v tujini, država gostiteljica ima pravico poostriti in uskladiti svoje nadzorne zahteve z minimalnimi standardi, skupaj s prepovedjo ustanovitve. V nasprotju z baselskimi standardi pa so evropske direktive zavezujoče za vse države članice EU, vendar pa lahko v posamezni državi postavijo še strožje normative. V tem primeru seveda pride do zmanjšanja konkurenčnosti bank iz držav s strožjim nadzorom. Evropske direktive pomenijo zakonsko podlago za integracijo in poglabljanje enotnega trga.

19 Notranja in zunanja kontrola Obstajata dve vrsti oz. dva načina dela bančnih nadzornikov: zunanja oz.»off site«kontrola, notranja oz.»on site«kontrola. Naloga»off site«kontrole je pregled in analiza poročil banke, ki naj zajamejo osnovne računovodske izkaze in dodatna poročila, npr. o kreditni izpostavljenosti banke. Poročila so namenjena preverjanju izpolnjevanja raznih skrbnostnih zahtev, kot so kapitalska ustreznost, kreditne omejitve ali razvrščanje naložb. Kontrolorji lahko dostikrat že iz poročil ugotovijo kazalnike problemov v banke (Ilovar 1997a, 4).»On site«kontrola omogoča neodvisno oceno poslovanja in položaja banke. V sami banki se pregledajo njene poslovne knjige, notranje kontrolne postopke, politiko in postopke odobravanja kreditov in druge elemente ter preveri potencialne probleme, ki jih je ugotovila»off site«kontrola (prav tam, 4). Obe vrsti kontrole sta namenjeni ugotavljanju problemov v banki, ki bi lahko poslabšali njen finančni položaj ali celo povzročili njen propad. Na podlagi tako ugotovljenih problemov morajo nadzorniki pravočasno intervenirati, za kar imajo ustrezna pooblastila. Nadzorni proces se prične, še preden banka začne poslovati. Licenciranje je postopek pridobitve dovoljenja za poslovanje banke. Namen licenciranja ni omejevanje vstopa novih subjektov na bančni trg ali zmanjševanje konkurence, temveč je način, s katerim bančni nadzorniki zagotavljajo, da novonastale banke izpolnjujejo minimalne kriterije dobrega poslovanja banke v prihodnosti. Po ustanovitvi pa je banka ves čas svojega poslovanja zavezana bonitetni kontroli, ki je pravzaprav kontrola zdravja bank. Poskuša zagotoviti, da banke dolgoročno poslujejo v skladu z načeli bančnega poslovanja. To pa zahteva obvladovanje tveganj v bančništvu, zato so se pravila in nadzor oblikovala na podlagi teh tveganj. Namen bonitetne kontrole je ugotoviti stopnjo tveganja, ki mu je banka izpostavljena. Ta je odvisna od splošnega ekonomskega položaja v domači državi in na trgih, kjer posluje, od stopnje regulacije finančnega trga, od strukture finančnega trga, od tipa in narave banke, od njene velikosti, organizacije in podobno. Posamezna tveganja zato niso enako pomembna za vse banke (Ilovar 1997a, 4). Bonitetni nadzor in pravila bančnega poslovanja so bila razvita za ugotavljanje in zavarovanje pred osnovnimi tveganji in sicer kreditnim, likvidnostnim, tečajnim in obrestnim tveganjem. Državne institucije, ki izvajajo kontrolo in nadzor poslovanja poslovnih bank, uporabljajo metodo CAMEL rating. Metodo so v sedemdesetih letih razvili v ZDA v okviru državnih nadzornih agencij. Izraz CAMEL je sestavljenka začetnih črk posameznih pomembnih področjih poslovanja banke (Podlesnik 2000, 116): Capital adequacy (primeren obseg kapitala),

20 19 Asset quality (kvaliteta naložb), Management (vodstvo), Earnings (dobičkonosnost), Liquidity (likvidnost, obveznost banke). Pri kapitalu se ocenjuje kapitalska ustreznost banke, struktura jamstvenega kapitala, rast kapitala, morebitna uporaba fiktivnih operacij za prikaz kapitalske ustreznosti in jamstvenega kapitala. Pri aktivi se ocenjuje njena struktura in razpršenost, sposobnost izterjave problematičnih kreditov, raven administriranja, primernost oblikovanih rezerv, zavarovanje naložb ter kakovost kreditojemalcev in vrednostnih papirjev. Upošteva se izobrazba in sposobnost vodilnih delavcev, njihove izkušnje in dosedanje reference, spoštovanje bančne regulative in internih pravil pa tudi organizacijske sposobnosti in delo interne kontrole. V okvir donosnosti sodi primerjava s koeficienti donosnosti in trendi na tem področju, možnost prikritja izgub, vzroki za izgubo in vpliv subjektivnih vzrokov, vodenje in odločanje v banki, uporaba fiktivnih transakcij ter preverjanje upravičenosti izplačanih dividend. Ocenjuje se struktura in občutljivost depozitov glede na roke, obrestno mero in razpršenost. Ovrednoti se možnost pretvorbe aktive v čimbolj likvidno obliko, izpolnjevanje obvezne rezerve, plan za premostitev likvidnostnih težav, možnost nastopa do drugih finančnih virov in položaj banke na medbančnem trgu. Ocena CAMEL se giblje med 1 do 5. Oceno 1 dobijo samo banke z najmočnejšimi pokazatelji in za njih je značilno, da so trdne banke v vseh pogledih. Kakršnokoli težavo, ki so jo nadzorniki odkrili v poslovanju, je banka odpravila v okviru rutinskih operacij. Takšne banke tudi relativno uspešno obvladujejo negativne vplive okolja. Banke, ki dobijo oceno 4 imajo veliko resnih finančnih problemov, vendar na kratki rok njihov obstoj ni ogrožen, medtem ko za banke, ki dobijo oceno 5 obstaja velika nevarnost, da se bodo že v kratkem finančno zlomile (prav tam, 116). Nadzorniki predstavijo oceno CAMEL vodstvu banke in njenemu nadzornemu svetu na seji nadzornega sveta. Ocena je zaupne narave in ni namenjena javni objavi in uporabi Konsolidiran nadzor 3 Tradicionalni, to je solo nadzor nad finančnimi institucijami, ne namenja dovolj velike pozornosti povezavam med različnimi finančnimi institucijami. Solo nadzor mora biti obvezno dopolnjen s konsolidiranim nadzorom, ki razkriva nove vidike poslovanja finančnih institucij, saj ocenjuje moč finančne skupine z namenom ovrednotiti dejanski in potencialni vpliv drugih članov skupine na finančno institucijo v skupini. Konsolidiran 3 Povzeto po Sušnik (2000a, 10-13).

21 20 nadzor je uporaben tudi za odkrivanje računovodskih in pravnih prevar, ki jih finančne institucije uporabljajo za izigravanje obstoječih bonitetnih in davčnih predpisov. Čeprav se vsi strinjajo, da nadzor nad finančnimi skupinami ne more biti učinkovit, če so posamezne komponente takšnih skupin nadzorovane izključno na solo podlagi, prav tako velja, da konsolidiran nadzor nikakor ne more nadomestiti solo nadzora. Glavni cilji regulacije in nadzora nad konglomerati so zmanjšanje potencialne nevarnosti okužbe, povečevanje preglednosti finančne in organizacijske strukture konglomerata ter poudarjanje odgovornosti vodstva reguliranih podjetij v konglomeratu. Med formalne načine zagotavljanja konsolidiranega nadzora vsekakor sodi obvezna zakonska podlaga oz. podzakonska regulativa, ki mora vsebovati zahtevo po konsolidiranem finančnem poročanju, izpolnjevanju bonitetnih zahtev na konsolidirani podlagi in najširše pooblastilo nadzornikom, da preprečujejo kršitve varnega in skrbnega poslovanja. Nadzorniki morajo biti sposobni oceniti možne posledice skupinskih povezav in sprejemati nadzorne ukrepe za zmanjšanje potencialnih tveganj, ki izhajajo iz teh povezav. Regulatorna računovodska pravila morajo zahtevati pripravo konsolidiranih računovodskih izkazov, pri čemer je nujno, da vsa podjetja v skupini upoštevajo enaka računovodska pravila, metode in načela. Še pomembnejše od formalno postavljenih pravil in predpisov je moralno prepričevanje oz. vzgajanje finančnih institucij v duhu, da je varno in skrbno poslovanje v njihov prid in ne korist nadzornikov. V večini držav imajo prav bančni nadzorniki glavno vlogo pri nadziranju konglomeratov, ki vsebujejo pomembno bančno komponento. Razlog za to je predvsem v dejstvu, da banke igrajo posebno vlogo v vsakem finančnem sistemu, zato so še posebno občutljive za negativne vplive iz svojega okolja. Škodljiv vpliv nereguliranih podjetij na banke lahko sproži t.i. naval na banke in ob najbolj črnogledem scenariju povzroči celo bančno in širšo sistemsko krizo. Nadzorniki bank in trga vrednostnih papirjev menijo, da mora bonitetni konsolidiran nadzor vsebovati vsaj uporabo pravil o kapitalski ustreznosti, veliki izpostavljenosti in kreditiranju povezanih oseb na konsolidirani podlagi. Začetki zamisli o konsolidiranem nadzoru bank segajo v leto 1975, ko je Baselski odbor za bančni nadzor priporočil nadzornikom bank s podružnicami ali hčerami v tujini, naj spremljajo finančni položaj in tveganja v teh bankah na podlagi konsolidiranih poročil, ki odsevajo njihovo celotno poslovanje, ne glede na to, v katerih državah bančne hčere ali podružnice opravljajo svoje storitve. Leta 1983 je bil izdan»concordat«, v katerem so bila predstavljena načela, ki naj bi jih upoštevali bančni nadzorniki pri nadziranju mednarodno aktivnih bank. Pri nadzoru podružnic in hčera bank v tujini se je začela kazati predvsem potreba po sodelovanju in izmenjavi informacij med nadzorniki iz različnih držav. V skladu s standardi mora vse mednarodne bančne skupine nadzorovati domači nadzornik, ki je pristojen za opravljanje konsolidiranega nadzora. Ustanovitev enot banke v tujini mora prej odobriti tako domači kot tuji nadzornik. Domači nadzorniki morajo imeti pravico zbirati informacije od poslovnih enot banke v tujini. Če gostujoča država meni, da katerakoli od navedenih zahtev ni izpolnjena, lahko zavrne izdajo dovoljenja poslovni enoti tuje banke v svoji državi oz. predpiše stroge pogoje za poslovanje take enote.

22 21 Še obsežneje je to področje obdelano v dokumentu iz leta 1996, ki govori o nadzoru nad opravljanjem bančnih storitev zunaj meja države, omenjajo pa ga tudi Temeljna načela učinkovitega bančnega nadzora (1997). Baselski dokument z naslovom Nadzor nad finančnimi konglomerati iz leta 1999 razširja obseg konsolidiranega nadzora z bančnih skupin na finančne skupine oz. konglomerate, v katerih so zastopane finančne institucije iz vsaj dveh izmed sektorjev bančništva, zavarovalništva in trga vrednostnih papirjev. Konsolidiran nadzor bank je obvezen tudi za vse države Evropskega ekonomskega prostora. Pristojni nadzorni organi teh držav ga morajo opravljati v skladu z minimalnimi standardi, predpisanimi v evropskih direktivah, ki urejajo to področje. Direktiva 92/30/EEC kot osrednja določa enotna»evropska«pravila za opravljanje konsolidiranega nadzora bank in temelji na dejstvu, da je banka v bančni skupini izpostavljena dodatnim tveganjem, ki izhajajo iz povezav z drugimi osebami v skupini. Zato mora nadzor zajeti vse osebe v takšnih skupinah, ne glede na to, ali je na vrhu skupine banka ali kakšna druga finančna institucija oz. finančni holding in ne glede na to, ali osebe iz skupine delujejo v eni ali več državah članicah Evropske unije. V nasprotju z načelom kontrole domače države, ki velja za podružnice bank v tujini (in pomeni, da je za nadzor podružnice banke v tujini pristojen nadzorni organ, ki je banki izdal dovoljenje za poslovanje), konsolidiran nadzor ne izključuje solo nadzora bank hčera s strani gostujočega nadzornega organa, to je nadzornega organa države, kjer ima sedež banka hčera. Konsolidiran nadzor pravzaprav pomeni, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja nadzornih pravil in zahtev banke v bančni skupini uporabljajo finančni podatki celotne skupine, torej vseh bank in drugih finančnih institucij, ki jih banka obvladuje (ali ima prevladujoč vpliv nanje) ali je v njih udeležena (vsaj z 20% deležem v kapitalu ali upravljanju). Kapitalske udeležbe v drugih bankah ali finančnih institucijah zahtevajo posebno pozornost, ker lahko ogrozijo stabilnost in varnost banke, če katera izmed drugih bank ali finančnih institucij zaide v finančne težave (tveganje okužbe). Poleg tega kapitalske naložbe v druga podjetja pomenijo dolgoročno zamrznitev sredstev banke. Pogoja za učinkovit konsolidiran nadzor nad mednarodnimi bančnimi skupinami sta aktivno sodelovanje med nadzorniki iz različnih držav in medsebojna izmenjava informacij. Ne glede na to, kdo opravlja konsolidiran nadzor na ravni obvladujoče družbe v mednarodni bančni skupini, lahko v bankah hčerah in njihovih podrejenih bankah oz. finančnih institucijah opravlja subkonsolidiran nadzor tudi nadzornik v državi, kjer imajo banke hčere sedež. Načela konsolidiranega nadzora se uporabljajo tudi za povezave bank in finančnih institucij iz EU z bankami in finančnimi institucijami iz držav, ki niso članice EU oz. EEA, pri čemer so osnova za opravljanje nadzora na konsolidirani podlagi bilateralni sporazumi med pristojnimi nadzornimi organi in izpolnjeno načelo vzajemnosti. Trend k oblikovanju konglomeratov ali finančnih skupin pomeni velik izziv za nadzornike in regulatorje finančnih institucij iz različnih sektorjev.